Lokacija: Pordenone / Palasport Forum / Italija
Datum: ponedeljek, 20.02.2012
Že sama odločitev obiskati ta koncert je bila lahka kot pršič. Ponovno videti prvake tehnicističnega prog metala je vedno izziv, zlasti, če igrajo blizu nas. Tudi pršič smo videli na poti, a le do meje z Italijo, kjer je mediteranski vpliv z njim zlahka opravil.
Stara italijanska navada je, da organizatorji že dokaj dni pred koncertom objavijo uro začeta, ki pa jo pozneje zamaknejo za celo uro. Tako je tudi predskupina Periphery nastopila šele ob 20:30. Mladeniči iz države Maryland se sicer trudijo in so inštrumentalno dokaj solidni, zanimivi tudi po tem, da ne uporabljajo ojačevalcev, ampak kitare povežejo neposredno v mešalno mizo. Šesterica sloni na treh (!) kitaristih, ki svoje sedemstrunske sekire uporabljajo zelo zavzeto. Ena je bila gotovo popolnoma odveč. Če pomislim, da Petrucci pri Dream Theater postori vse sam…
V glasbo vidno navdušeno verjamejo. Pevec Spencer Sotelo je v »poslušljivo pristopnih« registrih celo zanimiv, a metalcoreovsko golčanje in rjovenje je bilo za marsikoga preveč in odveč. Mnogi so oddih poiskali ob stojnici z majicami in utapljali dolgčas pri šanku. Periphery bodo potrebovali tudi prevetritev v glasbeni usmeritvi, če bodo hoteli pustiti dolgotrajen vtis.
Dream Theater so seveda s prvimi toni Johna Petruccija poskrbeli, da so postali Periphery le še slab spomin. Nekako tako kot pršič v vetru letijo tudi prsti vseh štirih inštrumentalistov v bendu.
V isti dvorani sem jih videl tudi pred skoraj štirinajstimi leti (aprila 1998) in primerjavi ne morem ubežati. Ne gre toliko primerjati izkušenost kot predvsem dejstvo, da se niso glasbeno postarali, kot bi se marsikdo v tako dolgi karieri. Takratni koncert je bil izvedbeno zelo prepričljiv, zvočna podoba pa je bila najslabša od vseh sedmih, kar sem jih slišal pri Dream Theater. No, tokrat je bil v začetku bas Johna Myunga malo razmazan a je že pri tretji skladbi delovalo vse tako, kot je treba.
Čudi pa dejstvo, da je kljub pregovorno fenovsko izredno predani italijanski publiki v dvorani bilo prostora za še najmaj 500 glav. Kriza je očitno stegnila lovke…
V veliki večini moško občinstvo sicer ni padalo v trans, a je znalo prav po jazzovsko nagraditi izpostavljene solaže inštrumentalistov. Prenekajkrat je publika skandirala Pe – Tru – Cci in Man – Gi -Ni. Tudi tokrat je težko kogarokoli izpostaviti, saj je njihova briljanca z lahkoto plenila naše čute in nas premikala stran iz stvarnega sveta. Navidezna preprostost izvedbe kljub kompleksnosti deluje izredno lahkotno. Pa je mnogo več kot to. Leta dela, vaj in nabiranje izkušenj jih še vedno postavlja na prog metalni Olimp, v sozvočju z izborom skladb je njihovo podajanje glasbe pokazalo še vedno veliko ljubezen do nastopanja, da ne bo pomote, ne do nastopaštva. Mike Mangini kot novinec deluje pravzaprav popolnoma integrirano, seveda je dediščina Mikea Portnoya gotovo globoka in tehtna, a Mangini je bil več kot prepričljiv. Igranje je popolnoma podredil stremenju k čimvečji kompaktnosti zvoka skupine. Torej toliko, kot je bilo potrebno – in tega je bilo veliko. Glasbena gostota Dream Theater je večinoma izredno nasičena, vendar jo mojstri na trenutke omilijo z enkratnimi liričnimi pasažami.
Dream Theater so poskrbeli za poglobljeno predstavitev aktualne plošče A Dramatic Turn Of Events. Niti ni toliko važno, zakaj ravno te in toliko skladb, pomembnejše je to, da so v živo popolnoma enakovredne katerikoli starejši. Starejši občudovalci ameriških mojstrov smo uživali predvem ob 6:00, Surrounded, A Fortune In Lies ter cvetkama s plošče Images And Words Wait For Sleep in Surrounded. Vedno znova me osupne neverjetna Petruccijeva kontrola tona, drama, ki jo pričara s kitaro je neverjetna. Jasno mu je, da je kitara podaljšek njegovih neizmernih glasbenih idej in bog ne daj, da nekoč ne bi mogel igrati, zaradi česarkoli že. Najbrž bi ga od hudega na hitro pobralo…
Jordan Rudess je v sklopu večine skladb hvaležno dopolnjeval melodije in skrbel za izdatno zvočno zaveso. Basist Myung je kljub zahtevnosti in kompleksnosti glasbe zlahka pariral Petrucciju, s katerim sta odprašila nekaj peklenskih unisonov, kjer je občasno pomagal tudi Rudess (Outcry). A Fortune In Lies je seveda predstavila ves Petruccijev arzenal: tapping, preskakovanje strun (string skipping) in svetlobno hitri glissandi so samo tri najbolj očitne tehnike.
Petrucci je z glasom nekajkrat pomagal pevcu Jamesu La Brieju, a je na tem področju deloval bolj ali manj medlo. Premalo moči ali prenizek nivo v miksu pač. Vendar igranje zapletene kitarske linije in sočasno petje lahko samo pohvalim. Sicer pa La Brie še vedno suvereno obvladuje oder. Pri njem se potrjuje pregovor, da videz vara. Močni možakar predirnega pogleda ni niti približno takšen, kot si ga kdo slika. Njegova prijaznost in pristopnost sta dobrodošla komponenta celotnega imidža Dream Theater. Komunikacije s publiko je bilo ravno prav, La Brie se je potrudil bolj, kot je bilo potrebno. Na začetku je na hitro pojasnil, da je skupina z novim članom pridobila novo energijo in da piše novo, pomembno poglavje. Leta se mu malce poznajo, treba bo počasi obnoviti frizuro in odpraviti centimetrski narastek. Pevsko delo je opravil z odliko, privoščil nam je tudi tri ali štiri predirljive krike dostojne Rogerja Daltreya iz mladih let.
Bobnar Mangini je z obveznim solom pokazal svoje mojstrstvo in vsestranskost. No ja, če predava na Berkleeju, vemo, koliko je ura. Dream Theater so takega bobnarja pravzaprav zelo močno potrebovali. Vpihnil je nov veter v jadra in barčica pluje naprej. Kot kompleksno kompakten, vendar ne brezdušen stroj Dream Theater samozavestno stopajo v novo desetletje glasbenega življenja. Popolna potrditev tega stavka se je zgodila na odru dvorane v Pordenonu.
avtor: Jernej Vene
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
Dream Is Collapsing (avtor Hans Zimmer, nasneti uvod)
1.Bridges in the Sky
2.6:00
3.Build Me Up, Break Me Down
4.Surrounded
5.The Dark Eternal Night
6.solo bobni
7.A Fortune in Lies
8.Outcry
9.Wait for Sleep
10.Far from Heaven
11.On the Backs of Angels
12.War Inside My Head
13.The Test that Stumped Them All
14.The Spirit Carries On
15.Breaking All Illusions
—dodatek—
16. As I Am
