Založba: Roadrunner Records
Datum izida: 23.06.2009
Produkcija: Mike Portnoy & John Petrucci
Dolžina albuma: 75.22 min
Zvrst: Progressive Metal
Ko človek v novem tisočletju prvič zarotira v CD playerju nove Dream Theater, ga prevevata samo dve vprašanji. Prvo gre takole: “Ali bom našel kaj poslušljivega?” in drugo gre takole: “Je lahko po “Six Degrees Of Inner Turbulence” še sploh kaj drugače?”
Žal sta obe vprašanji plod skepse, ki je danes samoumeven sopotnik novih izdaj Dream Theater. Razčistimo najprej to, da ostajajo Dram Theater vsekakor in vseskozi tudi še danes prvovrstna koncertna atrakcija in sleherna investicija v njihove DVDje in CDje, ki dokumentirajo njihove žive nastope, greha vredna naložba. A skupina dobi pravo veljavo seveda šele s studijskimi izdelki. Na koncertu je dovoljeno vse, v studiu, pač ne. Izluščiti moraš bistvo samega sebe, izpostaviti svoj kreativni unikat. To pa ni vselej lahka naloga.
“Scenes From A Memory: Metropolis pt II” (1999) je bil in ostaja labodji spev skupine. “Octavarium” (2005) je kazal nekatere znake lepega presenečenja. “Systematic Chaos” znova kreativni padec in “Black Clouds And Silver Linings”? V grobem nova mlačna juha, miljo stran od dni navdiha, ki pač potrjuje kreativno iztrošenost skupne. Ta se danes ukvarja le še s tem kaj vse lahko preigrava, kako hitro in na koliko načinov. Od plošč Iron Maiden, Metallica, do Pink Floyd in Genesis. Nepoboljšljivo brezdušno potrjevanje šolsko pridobljenega znanja, ki ga podpihujejo s steroidi podprti hitrostni solistični repesaži, za katere skušajo skriti veliko težavo.
Dream Theater namreč nikdar niso sloveli po čvrstosti ekipe. A ne v smislu stabilnosti postave. Sloveli so vedno kot posamezniki. Po tej plati si ni težko ustvariti mnenja, da gre pravzaprav za umetno sestavljeno skupino, kar seveda ni res. Pet ego tripov z malo posluha druga za drugega. Zato so skladbe dolge, razvejane. Mnogokrat predolge, s preveč motivi, zlasti pa z daleč preveč soliranja. Na koncu izpadejo vse te skladbe celo med seboj enake, čeprav so različne. Morda zaradi teh slabih kohezivnih vezi med člani ekipe, Dream Theater niso sposobni iz sebe izluščiti večje kompaktnosti, motivsko melodične dorečenosti in kreativne jasnine.
Slabih 15. minut dolga A Nightmare to Remember je v prvem delu obetavna visoko atmosferična skladba, ki ti dejansko vlije veliko upanja ob standardno visokih pričakovanjih in zahtevah poslušalca do novega Dream Theater izdelka. Atmosfera, ki jo skupina skreira z izjemnim zvočnim zidom riffa in klaviatur, podprtim s standardno dvojno bas boben stopalko Portnoyeve lokomotive je domala že izzivalno black metalska. Nato se pridruži LaBrie z vokalom. Skladba je tipična za Dream Theater. Motivsko fragmentirana, a do 7 minut in pol je vse smelo in všečno prepleteno. Dinamično plutje mnogih vzdušij. Vse okej. Sledi nesrečna 36. sekunda osme minute in Petrucci ter Rudess v svojem vratolomno solističnem samozadovoljevanju razsujeta vse kar so zgradili fantje dotlej. Kaj nismo to že več kot prevečkrat slišali? Dobesedno zoprno soliranje, ki ti melje po možganih kot kavni mlinček, nekompatibilno, nedoživeto. Dve minuti mrcvarjenja nasledi končno znova melodični izhod in za njo kompakten riff in celo brutalni growl, je bolj všečen v izhodnem delu, kot katerakoli solaža. Torej bi lahko bil prvi komad dve minuti krajši, Dream Theater “cepljenje dlak” pa bi tako ohranilo svoj smisel.
A Rite To Passage je nekaj kar Dream Theater ponujajo od “Train of Thought” (2003). Surov riff z orientalskim zavojem in melodično uspešno izklesanim refrenom. Seveda je druga polovica znova prerešetana s “solizmi” in občutek ob koncu ostane enak kot pri poslušanju otvoritvene skladbe. Whiter je najkrajša skladba, pripravljena za izdajo kot single vendar smo tudi to že vse slišali s Forsaken, ali Through Her Eyes, da ne omenjam nadodlične Surrounded. The Shattered Fortress je poizkus kreacije skladbe, ki bi bila podobna klasiki Metropolis s klišejskim uvodnim in izhodnim sladilom, kjer si lahko poješ melodijo že v naprej. Znova smo pri tem, da skupina poizkuša reciklirati svoje nekdanje izdelke. Preveč očitno. The Best Of Times prinaša znova nekaj več zanimivosti. Navita skladba, pretočni motiv, Petrucci uspe položiti zanimiv uvod orientalsko-Maidenske zasnove, ki se kompatibilno uleže v “Train of Thought” energijo skladbe. Najtrša skladba albuma, Dream Theater so nevarni (thrash!) metalci v njej. Če odmislimo Rudessov kič na klaviaturah v refrenu, gre za skladbo, s potencialom. Ko malo pred sedmo minuto Rudess pobegne v solaže, si človek samo nekaj zaželi: “Rudes takoj zapusti Dream Theater!” Soliranje Petruccija v zadnjem delu skladbe povsem zadošča, celo poslušljivo je! Predvsem skupina spretno izveče komad v zaključnem delu, saj naraste dinamika na tem delu s pomočjo progresivno lomljenih ritmov Portnoyeve lokomotive, ki vleče tu komad ven.
Malo manj kot 20. minutna The Count Of Tuscany kupuje še naprej s svojo dolžino prog metal freake. Zanimiva je dvanajsta minuta albuma, ker je težko preslišati podobnost Petruccijevega pristopa, s “steel pedal” trikom Stevea Howea uporabljenim v davnem letu 1974 na albumu “Relayer” skupine Yes, v skladbi Gates Of Delirium pred delom imenovanim Soon. Heh, znova smo pri referenci. Zadnja skladba je sama po sebi dobra skladba, brez minusov. Celo poslušljiva. In več. Kompaktnost celo dominira fragmentaciji, navkljub dobrim 19. minutam kolikor jih šteje komad. Lahko zaključim da prav ta skladba rešuje album iz povprečja, ga dviguje nad zmedo, ki je vladala na albumu pomenljivega naslova “Systematic Chaos” (2007). In najpomembneje. Dream Theater te skladbe niso razsuli s solažami. Lahko bi rekli do neke mere celo skladba Change Of Seasons za leto 2009.
“Black Clouds And Silver Linings” je po vsebini “Systematic Chaos” z nekaj več kompaktne dorečenosti in ustaljenega “Train of Thought” metalskega rožljanja, ki smo se ga doslej že navadili. Novi album ni v ničemer poseben. Ni niti atraktiven in po tej plati prej korak navzdol za skupino, kot navzgor. Je Dream Theater od glave do pete, a s preveč samoreciklaže, ki je ne uspejo fantje zamaskirati, saj v skupini že davno ni zavel kakšen konkretni vetrič, ki bi prinesel kreativni navdih. Predvsem še vedno na moč izstopajo nekatere vsiljene solaže, zlasti zoprno visoko piskavega domala PinBall ali SuperNintendo zvoka klaviaturista Jordana Rudessa, kar nam daje nov alibi, s katerim lahko dodatno pogrešamo tako Dereka Sheriniana in še bolj Kevina Moorea. To hkrati tudi pomeni, da bi album lahko bil za najmanj 20. minut krajši ter s tem dosegel precej večjo všečnost. Torej. Dober album. Brez presežnikov. Ljubitelji skupine ga imajo. Ostali ostajamo povsem zadoščeni z opusom skupine do leta 1999.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 7.0 / 10
Seznam skladb:
1. A Nightmare to Remember (16:10)
2. A Rite of Passage (8:35)
3. Wither (5:25)
4. The Shattered Fortress (12:49)
5. The Best of Times (13:07)
6. The Count of Tuscany (19:16)
Zasedba:
James LaBrie – vokal
John Petrucci – kitara
Jordan Rudess – klaviature
John Myung – bas kitara
Mike Portnoy – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Jerry Goodman – violina (skladba št. 5)
