Datum izida: 27.09.2019
Založba: earMUSIC Records
Dolžina albuma: 52.50 min
Producent: Damien Rainaud
Zvrst: Power Metal
Ocena: 8.0 / 10
Dragonforce so naposled naslovili tudi enega od svojih studijskih albumov parodično. Že pred leti je postalo jasno, da so vrli britanski Nintendo metalci prerasli v vrste parodični bend ali kar samoparodični bend, ki pravzaprav prav zavoljo tega dejstva, nekako zavzema posebno mesto v power metalu. So ekstremni po več plateh, hecno dovolj, a obenem resnično pa je to, da jim predznak ekstremnosti prinese zadnja zadnja leta več posmeha, kot resnosti.
Ko dobi stopnjevanje pridevnika “hitro” naposled tudi svojo četrto stopnjo! Igraj torej: hitro, hitreje, najhitreje, »dregonforsaj«!!! No že lep čas niso najhitrejši, sreča pa je v tem, da se krčevito oprijemajo klišejev in jih preigravajo z ekstremno hitrostjo prav v žanru, v katerem jim nihče ne pride blizu. In to je dejansko njihov vstopni vizum do prepoznavnosti in do neke mere celo »neobičajnosti«, čeprav je to skoraj pregroba oznaka, prej »čudaštva«. Iskreno. Če ste v power metalu, je še vedno bolje, da sledite novim albumom zasedbe Dragonforce, kot Powerwolf. Če ne drugega, se boste med poslušanjem vsaj srčno zabavali.
Usta namreč samodejno lezejo v nasmeh, ko prisluhneš vsem tem veselim durovskim lestvicam in »hali hajlo« napevom, ki so tako fenomenalno predvidljivi, da jih lahko odsanjaš na pamet ob najhujši nočni budnici. To je otvoritev z našpičeno in najdaljšo skladbo albuma Highway to Oblivion, ki bi jo na poziciji št. 1 redosledja skladb, z lahkoto zamenjala tudi najhitrejša skladba albuma Troopers Of The Stars (ta z gotovostjo odpira b-stran vinilne verzije albuma) pozicionirana na sredini. Sam Totman in Herman Li se ne vdajata. Solaže so peklensko našpičene in prinašajo vedno znova glavno atrakcijo v uživanju novega izdelka. Nasploh zabava tisti zvok v prehodih in zaključkih solaž, ko se pričneta obešati po tremelih. Marc Hudson sicer ni tako karizmatičen, kot je to bil predhodnik ZP Theart (nemara zato, ker nima tistega famoznega presledka med sekalci – upam, da sprejemate ta cinizem), to je pač dejstvo, vendar oddela zadeve v skladu z zahtevano normo in disciplino glasbene usmeritve skupine, kar je v vsem zadovoljivo. Dragonforce delujejo kot skupina, ki živi v milnem mehurčku. Zgradili so svoj fantazijski svet, postavili sebe v središče, glasba pa seveda ostaja pisana na kožo uporabi za podlago tretji generaciji računalniških igric. Torej roko na srce, vprašanje je, če ti fantje sploh kdaj pokukajo v svet realnosti. Če jim je tega sploh treba (kdaj koli bilo).
S tem albumom postavljajo Dragonforce, nemara celo bolj kot kdajkoli prej, sami sebe v središče svojega fantazijskega sveta, kjer s svojo teatralno ubrisanostjo, temelječi v večjem delu na plasmaju huronske in peklenske tehnične izpiljenosti ter virtuoznosti, dosegajo občutek, kot da dejansko prihajajo iz onostranstva . Kitari znova ekstremno visoko piskata. In morata, Sicer to ne bi bili Dragonforce. Posegajo pa Dragonforce v aranžiranju občasno obilneje tudi po kompleksnosti, kjer je več motivske razgibanosti, pa tudi preskokov atmosfere s preskoki v različnih ritmičnih ključih. Lomljenja ritmov ni, brez skrbi. To najlepše okarakterizira skladba Cosmic Power of Infinite Shred Machine, ki velja v tem oziru za najbolj ambiciozno kompozicijo albuma »Extreme Power Metal«. Ni vse v strupenem šusu. V tem oziru je Last Of the Dragonborn točka srednje hitrega tempa, kjer klišejskost v frazah in opremljanju orkestracij, potegne na pristope stare šole kakšnih Edguy. Dragonforce znajo razvijati tudi zelo spretno muzikalično grabežljivost in bombastiko, ki ne poseže takoj po občutku generičnosti. Eden bolj posrečenih epskih refrenov postreže skladba Heart Demolition, pri čemer ne gre še za enega tistih tipskih napevov veselega marširanja palčkov proti rudniku, pač pa odličen refren, spretno kontrastiran tudi z vokalnimi harmonijami. Ni kaj. Bend je skozi leta postal zrel v pisanju aranžmajev, čeprav nove skladbe nikakor ne odkrivajo »tople vode«. Rememberance Day, sicer absolutni »klišejski kičeraj«, dolguje v svoji »zmagoslavni« drži kar nekaj navdiha HammerFall.
Klaviature je na albumu odigral prekaljeni Coen Janssen, sicer član simfoničnih power metalcev Epica, ki je delo opravil s peresno lahkoto. V oziru vzbujanja večje neo-klasične otipljivosti in vzbujanja orkestralnega pompa, se je klasično urjeni Janssen izkazal za odlično solucijo. To je tudi zadnji Dragonforce album na katerem basira Frederic Leclercq. Bend še ni potrdil zamenjave zanj.
“Extreme Power Metal” je album, ki bo zadovoljil vse ljubitelje zasedbe. V tem oziru so Dragonforce postregli natanko s tistim, kar je šlo od njih pričakovati in zahtevati. Ostajajo torej mojstri »svoje metal sorte« v tistem kar počnejo. Svojo recepturo so še enkrat silno spretno »zapakirali« in postregli z novim hitrostnim power metalskim blitzkriegom.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Highway to Oblivion
2. Cosmic Power of the Infinite Shred Machine
3. The Last Dragonborn
4. Heart Demolition
5. Troopers of the Stars
6. Razorblade Meltdown
7. Strangers
8. In a Skyforged Dream
9. Remembrance Day
10. My Heart Will Go On
Zasedba:
Marc Hudson – vokal, spremljevalni vokal
Herman Li – kitara, spremljevalni vokal
Sam Totman – kitara, spremljevalni vokal
Frederic Leclercq – bas kitara, spremljevalni vokal
Gee Anzalone – bobni, spremljevalni vokal
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Coen Janssen (Epica) – klaviature
Clive Nolan (Arena) – spremljevalni vokal
Emily Ovenden – spremljevalni vokal
Kalen Chase Musmecci – spremljevalni vokal
Steve Francis – dodatni spremljevalni vokal na skladbi št. 5
Ross Mallon – dodatni spremljevalni vokal na skladbi št. 5
Josh O’Brien – dodatni spremljevalni vokal na skladbi št. 5
Paul Roberts – dodatni spremljevalni vokal na skladbi št. 5
Tim Mekalick – dodatni spremljevalni vokal na skladbi št. 5
