Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 24.01.2020
Produkcija: George Lynch
Dolžina albuma: 55:54 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5 / 10
Kombinacija superkitarskega herkula Georgea Lyncha (Dokken, Lynch Mob) in vzpenjajoče se vokalne zvezde, Hrvata Dina Jelusića, pod okriljem projekta DIrty Shirley, nikakor ne preseneča. Če prvega poznamo zelo dobro, je za Jelusića dovolj izpostaviti, da je njegova zasedba Animal Drive, zavoljo izrednih kvalitet, zelo kmalu stopila pod okrilje založbe Frontiers Musicl Srl. (zunaj ima odličen studijski prvenec in EP priredb). Torej Jelusić, za katerega ne čudi, da zavoljo izjemnih kvalitet prepeva tudi za Trans Siberian Orchestra, velja za pevca nove generacije, ki pa podobno kot velja za Jorna Landeja, slednji pripada sicer »eni generaciji nazaj«, vleče iz svojega vokala karizmo in vibracijo, kakršna bo zelo domačna nostalgikom hard rocka osemdesetih, pa tudi z druge polovice sedemdesetih. V glavo hitro vskočijo Rainbow, Whitesnake, DIO, »Dio/Martin era« Black Sabbath in seveda, zavoljo pisanja fraz in kompozicij, na Dokken in Lynch Mob.
Jelusić razvija svoj vokalni karakter. Je neverjetno močan, prodoren, razvija orjaško energijo, ko se pne skozi različna višavja izredno pečatnih in zapomnljivih vokalnih napevov preko albuma. Razvija izredno vokalno moč in jo s peresno lahkoto prenaša skozi vokalno melodijo. Obenem je na njegovo interpretacijo posrečeno pripeta karizma vokalov Ronnie James Dia, Davida Coverdalea, občasno pa odskočijo asociacije tudi na kakšnega Paula Rodgersa. Ni odveč dodati, da mora biti Jelusić tudi velik ljubitelj Jorna Landeja. A pozor. Vokal je v osnovi povsem njegov. Navržba je predvsem pomembna zato, ker hard rock receptura, ki jo Lynch sicer nosi v mezincu leve roke, vleče zavoljo Dinovih vokalnih karakteristik izdatneje na citirane zasedbe v prvem odstavku te recenzije.
Hard rock receptura, po kateri vozi ta projekt deluje »ameriško««, to pomeni, da je tudi konkretno podprt z bluesom, kar zna vznemiriti tudi ljubitelje kakšnih The Black Crowes, medtem, ko vsi, ki dobro poznate Lynch Mob nad tem niti ne boste kdo ve kako presenečeni. Če bi Jelusićev vokal vlekel bolj na Planta, bi s frazami vred v seštevku potegnil ta album, občasno bolj Zeppelinovsko, a Jelusić, k sreči ni Oni Logan.
Da je komadov preveč na albumu in da je album predolg ni treba posebej poudarjati. To je v zadnjih dvajsetih letih postala kar mantra, ko govorimo o tovrstnih hard rock »eksperimentih«. Glasbeniki se težko soočajo s selekcijo materiala, kar dela izdelkom posledično več škode, kot koristi. Preprosto je šablona po kateri se komponira tak hard rock »preozka«, da bi morali komadi meriti v dolžino več kot štiri minute in pol, pa tudi soočanje s pastjo »samo-repetitivnega« prepisovanja fraz, od tu dalje ni več mnogo oddaljena. Album je za dva komada predolg. In če bi bilo kanček prebiranja najboljšega med najboljšim, bi v dobrih 40. minutah dolžine še bolj kipeče in intenzivneje vžigal, kot sicer. A nič ne de. V kolikor gre za enkratni album tega projekta, smo pač na tak način dobili vso možno glasbo.
Lynch v produkciji namerno ohranja večkrat umazano masten in »hrustljav« zvok, značilen tudi za Lynch Mob. Odlično uravnilovko dostavlja ob tem basist Trevor Roxx, s svojim muzikaličnim basiranjem in prodorno zvenečim karakterjem.
Ljubitelji klasične šole hard rocka bodo navdušeni. O tem ne gre dvomiti. Tudi ljubitelji vragolij Georgea Lyncha, ki tudi na tem albumu izraža neusahljivo kreativnost in ki ga nikakor ne pušča na cedilu. In to je le dobro. Ta album bodo hipoma zgrabili z obema rokama zagrizeni oboževalci klasičnega hard rocka in roko na srce. Je odličen. Res, da je na njem »preveč vsega« (beri je predolg), da se včasih kar šibi in lomi, od vse narave, ki ga dostavlja razvoj moči Lyncha na eni strani in Jelusića, na drugi, a obenem prav zavoljo tega, tudi hkrati navdušuje. Lynch je naravnost povedano znova na vrhuncu svojega genialnega čuta za virtuozni ekspoze, pri čemer znova skrbi za prefinjene trike izjemnih ročnih spretnosti, obenem pa skrbi za dramatični teater znova z duhovitimi okraski, ki jih zmore vkomponirati le on in ki dejansko strogo oblikujejo prepoznavno narave njegove igre. Obenem je Lynch prevzel v roke za ta album tudi produkcijsko krmilo, kar je bilo edino smiselno.
Album nosi sicer mračen atmosferični karakter. Deluje dramatično. Deluje umazano in bluesy, a obenem nosi mero pompoznosti, prav zavoljo izjemne vokalne eksekucije Dina Jelusića. Lyncheva kitarska igra, je od nekdaj potrebovala ob sebi močen in avtoritativen vokal. Tudi tokrat ga je dobila in »Dirty Shirley« je fenomenalna kombinacija visokih virtuozno-izvedbenih vrlin, dveh vrhunskih glasbenikov, ki preprosto povedano, navdušuje na vsakem koraku.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Here Comes The King
2. Dirty Blues
3. I Disappear
4. The Dying
5. Last Man Standing
6. Siren Song
7. The Voice Of A Soul
8. Cold
9. Escalator To Purgatory
10. Higher
11. Grand Master
Zasedba:
Dino Jelusić – vocals, klaviature
George Lynch – kitara
Trevor Roxx – bas kitara
Will Hunt – bobni
