Založba: AFM Records
Datum izida: 28.10.2016
Dolžina albuma: 129.45
Zvrst: Heavy Metal
Ni umika za nekdanje prvo grlo zasedbe Accept Uda Dirkschneiderja. Mož je v preteklem letu sprejel odločitev, da skupino U.D.O. začasno preimenuje v Dirkschneider in se odpravi na turnejo na kateri bo izvajal striktno le klasike zasedbe Accept in sicer iz obdobja, ko je prepeval pri njih. Na dveh nosilcih in skupno 24. točkah nas čaka torej vrnitev v zlate čase skupine Accept. To naj bi bila vrsta turneje za katero je Udo rekel, da po njej ne bo nikoli več igral skladb skupine Accept v živo. Verjamem, da bo po reafirmaciji zasedbe U.D.O. zagotovo pojedel veliko zarečenega kruha. A počakajmo na dejanja prihodnosti. Evropska turneja zasedbe Dirkschneider s čistokrvnim Accept katalogom je potekala skozi pomlad leta 2016. Kar enaintrideset izmed vseh petinštirideset evropskih nastopov je Udo Dirkschneider s svojo ekipo uspel razprodati. Pričujoči koncertni dokument izvira z enega izmed njih, ko se je pisal 02.04.2016 in so Dirkschneider nastopili v dvorani Kamminwerk in nemškem Memmingenu.
Udo je s svojo zasedbo U.D.O. v preteklosti izdal kopico koncertnih albumov in prav vsi veljajo za izvrstne. Vedno je kombiniral koncertni repertoar z U.D.O. materialom ter Accept klasikami. In vselej je to veljalo za zmagovito formulo, ki je ob izdanih koncertnih dokumentih, zgolj utrjevala njegov sloves in ceno v svetu metala.
Po tem posnetku vam bo takoj jasno, da je Udo resnično ne le originalno grlo Accept, pač pa primarno, elementarno. Druge opcije ni. Udo je Accept. Vse te Accept klasike s katerimi Dirkschneider mikastijo po Memmingenu z neusmiljeno vehemenco, odzvanjajo v vokalnem iztržku neprimerno bolj suvereno z Udom na vokalu, kot z zdajšnjim Accept pevcem Markom Tornillom. Vsekakor je Tornillo dostojna zamenjava za Uda, a Udo je Udo. Kjer Tornilla mučijo visoke lege pri starejših Accept klasikah, jih Udo še naprej brez slehernih težav odpoje. In to letom navkljub. S peresno lahkoto. Ko zarjove je tako prepričljiv, da so vse nadaljnje debate na to temo brez pomena. Koža se naježi, mravljinci zdrvijo po hrbtenjači. Sedaj se vprašamo zakaj Udo ne poje z Accept, če ostaja njegov vokal v tako fenomenalni formi na zrela leta? Zato ker se zelo udobno in varno počuti s skupino U.D.O. In ker je striček premeten. Ve namreč, da lahko sam zasluži več s preigravanjem Accept, kot če bi se za to priključil oziroma vrnil k Accept. Četudi bo zgodba o Dirkschenider po jesenski evropski turneji v letošnjem letu zaključena, jo lahko Udo v prihodnje poljubno obnovi. Kadarkoli. Za še kakšno novo turnejo. Nemara čez nekaj let.
Ob vsem tem je seveda zanetil pravo zmedo, saj je kakovost tega izdelka tako dobra, da dejansko vzbuja med poslušanjem sline in napeljuje k »bogokletnim« željam in razmišljanjem v slogu: »Udo vrni se k Accept!« Mož ni izgubil niti trohice svoje vokalne karizme, ki ga postavlja na posebno mesto v svetu metala. Še več. Bolj, ko se vrtijo leta dalje, bolj zrel je Udov vokal. Kot staro dobro vino. Preko tega koncertnega dokumenta ne poklekne niti za hip (v izvedben smislu). Da se ne bo bralo tako popolno. Tudi Udo je ranljiv. Nekaj vokalnih fušev se prikrade na izdelek, kar pa je povsem logično ob vokalnem pačenju, ki ga pooseblja njegov kričavo grleni in na moč prodorni vokalni performans. Eden takšnih primerov je npr. eksekucija skladbe Winterdreams, kjer mu proti koncu poide nekaj sape. Lepo je, da so ti Udovi fuši ohranjeni. Poosebljajo namreč spoznanje, da je ta dokument pri naknadni obdelavi prestal le malo ali nič prijemov zvočne obdelave studijskega »lepotičenja«. Je surov in 100% avtentično položen. Iz dvorane naravnost na avdio nosilec!
O spremljevalni ekipi ne gre izgubljati odvečnih besed. Gre za dlakocepski približek izvirnikom. Seveda so odstopanja v soliranju (Hoffmannova »rokica« ostaja edinstvena in neulovljiva), sicer pa je neverjetno spoznanje, kako natančni so Dirkschneider v eksekuciji Accept materiala. Vse zaigrane harmonične pasaže na obeh kitarah, detonirajoča ritem sekcija filigranske umerjenosti, na kateri se bohotijo lomasteči kitarski riffi prvinskega porekla tevtonske šole metala. Udo je nedavna konkretno pomladil svojo U.D.O. ekipo. V postavi je zadržal dolgoletnega basista Fittyja Weinholda, na pozicijo obeh kitaristov pa vpoklical Finca Kasperija Heikkinena in Rusa Andreya Smirnova (ta odigra večino solaž), medtem ko sedi za bobni nihče drug, kot Udov sin Sven Dirkschneider. Udo in tovarišija delujejo zagrizeno in skozi eksekucijo, kot ekstremno podmazana in krvi željna mašinerija, ne popuščajo niti za ped . Nepopustljivo grizejo, kot da želijo dostaviti najboljšo predstavo svoje kariere. Album deluje dejansko nehote, kot vrste klofuta današnjim Accept, ki po reaktivaciji leta 2008 in treh izdanih albumih (četrti je v nastajanju), še niso izdali koncertnega dokumenta.
Kaj je še tako dobrega na tem izdelku? Repertoar seveda. Sestavljen je iz Accept klasik. Poleg obveznih, ki sodijo v železni repertoar vsakega Accept koncerta, so tu tudi skladbe, ki jih Accept že dlje časa niso uvrstili na koncertni seznam: Flash Rockin’ Man, Head Over Heels, Winterdreams, Wrong is Right, T.V. War, Son Of A Bitch, Starlight, Midnight Highway in Burning.
Kdor zasedbe Dirkschneider še ni ujel na odru, ima v tej jeseni zadnjo priložnost. Glede na izjemen uspeh, ki je za Uda in ekipo prišel povsem nenadejano, so Dirkschneider podaljšali svoje bivanje še za eno turnejo. Tudi na tej bodo odigrali natanko to kar pooseblja »Live – Back to the Roots«. Accept material, ki ostaja odpet na najboljši možni način. Z enim in edinim Udom Dirkschneiderjem.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
CD 1.:
1. Intro
2. Starlight
3. Living For Tonite
4. Flash Rockin’ Man
5. London Leatherboys
6. Midnight Mover
7. Breaker
8. Head Over Heels
9. Neon Night
10. Princess Of The Dawn
11. Winterdreams
12. Restless And Wild
13. Son Of A Bitch
CD 2.:
1. Up To The Limit
2. Wrong Is Right
3. Midnight Highway
4. Screaming For A Love-Bite
5. Monsterman
6. T.V. War
7. Losers And Winners
8. Metal Heart
9. I m A Rebel
10. Fast As A Shark
11. Balls To The Wall
12. Burning
13. Outro
Zasedba:
Udo Dirkschneider – vokal
Andrey Smirnov – kitara, spremljevalni vokal
Kasperi Heikkinen – kitara, spremljevalni vokal
Fitty Weinhold – bas kitara, spremljevalni vokal
Sven Dirkschneider – bobni
