Dirkschneider (supp. The Madcap, Flesh)
torek, 25. 2. 2025, od 19.30 h do 23.30 h
Zagreb / Boogaloo / Hrvaška
Udo Dirkschneider! Ime, ki spremlja pravovernega ljubitelja starošolskega heavy metala tako rekoč skozi vsak dan. Gre za moža, ki je na sceni tako dolgo, da je videl verjetno celo genezo Zemlje in moža, ki ima v žepu mnogo osupljivih zgodb s katerimi je pisal heavy metal. Mož, mit, legenda. Nič več, nič manj! Kakorkoli obračaš. Njegov edinstven vokal je ob imenih Ronnie James Dio, Ozzy Osbourne, Rob Halford in Lemmy Kilmister, eden izmed petih temeljnih, recimo jim kar bistvenih, ki definirajo klasični heavy metal. In ko so bili Accept in Udo z njimi, se je pisala povest o metalu. Slikovitem, edinstvenem, unikatnem in večnem. Takšnem, ki nikdar ne pozebe. Te kvečjemu pretrese. Vedno znova in znova. In kot tak ostaja v svoji magiji zimzelen, osupljiv ter večno navdihujoč.
Kot veste že sami, deluje unikatni gospod Dirkschneider od leta 1987 v svoji skupini U.D.O. Zasedba s serijo fantastičnih studijskih izdelkov, je že davno tega zapisana v gorski masiv metala z velikimi črkami. No, mož pa si je pred dobrimi desetimi leti domislil zelo premetene ideje. Da občasno preimenuje skupino iz U.D.O., kar po svojem priimku. Takrat ti preidejo v Dirkschneider in na koncertnih turnejah izvajajo le Accept klasike. Striktno. Očitno je tako bolje, kot pa kombiniran repertoar iz U.D.O. in Accept klasik, pa še dvakrat lahko zasluži. Z dvema turnejama. A pozor. V kolikor mu vokal pri skorajšnjih 73, letih ne bi služil z nezmanjšano močjo kot besna osa, recimo oglušujoče parajoča brusilnica, ki jo poznamo prav nekje od Accept albuma “Balls To The Wall” dalje, ne bi bilo iz vsega nič.
Udo ostaja tisti vokal, ki se nahaja na ultimativnih Accept klasikah, med katere sodi tudi znameniti album “Balls To The Wall”. Človek kova pisca teh skromnih vrstic si niti upal ne bi pomisliti. Kaj? Konec lanskega marca sva z Edito kolovratila po širjavah Češke Republike in uživala na U.D.O. koncertih v Pragi (20. 3. 2024, RockLine recenzija koncerta) in Brnu (22. 3. 2024, RockLine recenzija koncerta). Skozi zadnjo dekado je postala praksa da se obiskuje U.D.O. koncerte zelo daleč stran od Slovenije. In da. Najlepše je doživljati koncerte te zasedbe prav na Češkem! Na Češko se hodi torej prioritetno na pivo in U.D.O. koncerte. A nihče med nama ni niti v najbolj norih sanjah pomislil, da bo Uda z ekipo v manj kot letu dni po zadnji U.D.O. turneji, imel možnost prestreči prav na Hrvaškem. Pristanek Uda z ekipo v Zagrebu, je bil celo premieren na tleh naše južne sosede. In to kakšen koncert? Lahko rečemo da so ga rešili tokrat bratsko Hrvatje in Slovenci! A počasi. Do tja še pridemo.
Dirkschneider so prav v času turneje posvečene praznovanju 40 obletnice klasičnega Accept albuma “Balls To The Wall” izdali na novo posneto verzijo albuma. Od glave do pete. Udu se na desetih komadih pridružujejo gostujoči vokalisti in verjemite. Legenda pušča vse v senci! Pa če je še tako zveneče ime gost albuma. Drugega za drugim. Ta izid daje možakarju dodatno legitimnost da izpelje turnejo na kateri bo celoten album izvajal v živo. Česa takšnega niti Accept še niso naredili. In ko govorimo o Udu Dirkschneiderju in jih primerjamo z Accept tam od leta 2009 dalje, ostaja Dirkschneiderjev vokal ultimativen, pogrešan in nedosegljiv. Ob vsej studijski pa tudi koncertni odličnosti aktualnih, to je ‘post- Udo’ Accept.
Koncert v Boogalooju je bil dodan naknadno. Bend je potrdil datume nove turneje že sredi lanskega maja. No, konec novembra 2024, pa je odjeknila vest, da je na čelo turneje dodan še en termin. Zagrebški. A z drugačnima predskupinama, ki spremljata Dirkschneider skozi preostale datume nove turneje (All For Metal, Crownshift). V Zagrebu je vloga ogrevanja pripadla domačinom Flesh in turškim metalcem The Madcap! Vrsta ekskluzive, sestop Dirkschneider pa velja v nekem oziru jemati kot vrsto uvodne ‘kalibracije’, kako funkcionira, se odziva in nasploh, kako učinkuje produkcija nove turneje! A pozor! To ni bila cenena vrsta telovadbe ali javna vaja. Igralo se je na vso moč, brez puščanja preživelih za sabo!
Gremo vendarle v Boogaloo. Boogaloo je zagrebški klub, ki je naravnost in z eno besedo nekaj najboljšega kar se je kdaj koli zgodilo na Hrvaškem. Po karakteristikah in kapacitetah je z njim primerljiva ljubljanska Cvetličarna (no, CUK Kino Šiška je vseeno preveč nobel). Tja se od nekdaj in vedno znova radi vračamo. In tudi tokrat je bilo tako. Kar se mene, tiče celo blago evforično, četudi je šlo pri tem za že moj peti Dirkschneider koncert. A se staro kljuse ne umirja.
Ob pol osmih zvečer, so se povzpeli na oder Flesh. Vdrli so na oder, ki ga zelo dobro poznajo. Brez kompromisov. Brez zavor in na vso silo. Z vso vehemenco in močjo. Z žarom, ihto, radostjo in zanosom. To se je čutilo. Pol ure se je obrnilo v hipu, bend pa je postreljal šest skladb, skozi katere je dokazal vrhunsko uigranost. Zvok pri mešalni mizi zelo dober. Če pa si stal spredaj, nisi dobro razločil vokalov. Flesh so torej krenili na oder in v dobre pol ure dostavili srborito verzijo heavy metala, ki se rad opira tudi na karakteristike, značilne za hard rock, z dobro mero pompa in bombastike. Trio je rušil. Publika je oddajala povratne signale kar je zgolj potrjevalo, da so domačini pač na svojih tleh že zelo dobro poznani in sprejeti. Nenazadnje, gre za bivše pobe iz zasedbe Animal Drive, kjer je prepeval njihov zvezdniški rojak Dino Jelusić (tega smo opazili na prizorišču, ravno ko je smuknil skozi vrata zaodrja). Rdeči Rickenbecker
Roka Nikolića je nemara kdo opazil tudi na zagrebški ŠRC Šalati 3. 7. 2019, ko so Animal Drive odprli pred Whitesnake (RockLine recenzija koncerta). No, sedaj so ostali le Flesh. In dobro jim gre. Predstavili so nekaj novih komadov, ter klasike prvenca “Flesh” iz leta 2014!
The Madcap so prinesli tega večera na sceno vrsto ekskluzive. Gre za turške klasično urjene metalce iz Ankare, ki le redko uspejo prodreti severneje od svojega domicila. Že res da delujejo od leta 2015, a so pretežno poznani na domačih tleh, pri čemer so uspeli prodreti tudi bolj vzhodno, v Ukrajino. Ta kvartet je seval tega večera posebne vrste entuziazem. Z njim so delovali prav simpatično. Prvi violini skupine sta kitarist in vodja Deniz Sayman ter pevka İzgi Gültekin, ki je na koncertu spravila iz svojega vokala celega hudiča. Kvartet je prikazal resničen nivo. Izvedbeni vsekakor. Rutina in izkušnje so tu. Tudi v oziru izkoriščanja odra. To jim preklemano dobro teče! Uigranosti jim ne manjka Pevka İzgi je podžigala prisotne celo s “Hajde Zagreb”! Izjemno poslušljiv metal, ki črpa navdih iz stare šole, vsekakor mdr. tudi Maiden. Središče pozornosti pa je prevzela İzgi z neverjetnim vokalnim ekspozejem. Stal sem pri mešalni mizi. Nobene pomoči od tam. Sem in tja kak ‘echo delay’ za večji umetniški vtis – recimo raje atmosferični. Neverjeten vokal. Rušilna moč. Škoda da skupina težko prihaja do večje prepoznavnosti na naših koncih, ali severneje od nas. Imajo izreden potencial. Zvenijo top! Ne odkrivajo tople vode, a dosegajo vse kriterije mnogih generacijskih skupin, ki jim nastanjenih v zahodni Evropi, uspeva pač malo lažje. Bend je izdal novembra 2023 album “Beat the Destiny”, ki so ga tudi obilneje predstavili. Čakamo seveda na novega. The Madcap so prinesli v Boogaloo torej zelo lepo popestritev večera.
In potem so bili Dirkschneider. To je ekipa za katero veš, da bo šla na vse. Na polno. Že obe predskupini sta imeli odličen zvok (za nivo predskupin). No, Dirkschneider pa so ponudili čisto perfekcijo. Zvočno. Nemška brezhibnost. Kot pri njihovih avtomobilih. In publika? Do Dirkschneider se je Boogaloo lepo napolnil. Odlično. Ne preveč, pa ravno prav, da se je vseskozi dalo normalno dihati. Recimo da je bilo v klubu dobrih 400 ljudi. In pravzaprav je k temu levji delež prispeval cel garnizon privržencev iz Slovenije. Generacijski. Tisti, ki se živo spominjajo koncertnega debakla z davnega dne 25. 5. 2004 (RockLine recenzija koncerta), ko so U.D.O. v sklopu “Thunderball” turneje nastopili pred peščico ljudi sredi ljubljanske Cvetličarne. Takrat ni bilo obiskovalcev niti 100. In takrat je Udo sam pri sebi sklenil, da nikdar več ne bo igral v Sloveniji. No, tokrat pa lahko rečemo, da so Slovenci in Hrvatje bratsko združili moči glede obiska in skupaj pričarali fantastično vzdušje. Skupina je to začutila. In polno uživala. Od prvega trenutka, do prav poslednjega. Računajte, da je glavnina publike, ki je obiskala koncert štela tam od 40 let navzgor, veliko obiskovalcev je z leti segalo že globoko preko Abrahama. A tisti, na katerih svet stoji – mnogo mlajši ljubitelji distorziranih zvokov, so obvezno zasedali prve vrste prizorišča.
Udo Dirkschneider ostaja neverjetna figura. Ne le da je ostal njegov vokal nedotaknjen skozi vsa leta, kar mu daje vso legitimnost za izvedbo Accept klasik, pač pa je v zadnjem času pridobil k sodelovanju še eno veliko starešino heavy metala ter ga zvabiti v svoje vrste. Ta starešina je najmanj tako ‘težka’, kot Udo sam. To je basist Peter Baltes – Udov nerazdružljivi Accept tovariš! Izjemen glasbenik. Izpopolnjen. Dovršen. Basist da mu ni para. In že zavoljo te naveze nosijo danes Dirkschneider več klasične Accept DNA, kot današnji Accept. Ob neuničljivem vokalnem dometu Uda Dirkschneiderja, ki ga ne ulovi nihče, kremeniti statui Petra Baltesa, je tu še ‘nori’, dejansko ‘nori’ ruski kitarist Andrey Smirnov, brez katerega si zasedb U.D.O. in Dirkschneider v zadnjih dveh dekadah tako rekoč ne gre predstavljati. Fantastičen glasbenik, ki se nahaja dobesedno v življenjski formi, na svojem kreativnem zenitu. To je dokazal že ničkolikokrat. Tako v studiu, kot na odrih! Vse skupaj dopolnjujeta Udov sin, fantastična bobnarska mašinerija Sven Dirkschneider ter potentni mladi kitarist Fabian “Dee” Dammers, ki se je z Andreyem že lep čas nazaj fantastično ujel in ki prav tako prevzema na pleča marsikatero kitarsko solažo.
Skupina slovi po do potankosti izpiljenih nastopih. Skozi leta se izvedbeni recept skupine mnogo ne spreminja, če sploh. Praviloma se vseskozi postavljajo v središče odra akterji, ki prevzemajo v danem trenutku pobudo. Če to ni Udo, stojijo ns prednji liniji, bodisi oba kitarista, ali Baltes v navezi z enim ali drugim. Seveda pa se jim priključuje tudi Udo. Že kar pričakovan je tisti trenutek, ko preide Andrey na svojo prvo solažo. Takrat se mu na desni v ospredju pridruži očak Udo, ki pogleduje k Andreyu z malho zabavnih grimas, pri čemer mu z grimasami ne ostane dolžan niti kitarist. Prav tako to velja za prvo mid-eight pasažo, kjer sta skupaj oba kitarista. Enostavno! Vse za dober žur! In ta skupina je res do potankosti namazana z vsemi vragolijami, kako spraviti v hipu publiko na svojo stran! V teh delih, ko sta spredaj oba kitarista, se Udo postavi do vznožja bobnov in mirno čaka, da pride njegov trenutek, ter da znova zavzame prednji položaj! Vse funkcionira kot ulito.
Bend je pričel uničevati takoj. V prvem delu je nabasal repertoar z “Restless And Wild” ter “Metal Heart” klasikami, pri čemer je za čuda izpadla iz repertoarja naslovna skladba albuma “Restless And Wild”, a nič ne de. Ogenj se je razplamtel v hipu s Fast As A Shark, ki ji je sledila odlična srednje hitra, a grabežljiva Living For Tonite. K temu je dolila olja na ogenj ena najboljših skladb celotne Accept kariere – to je seveda eden in edini Midnight Mover! Z enim najmočnejših refrenov, tudi ko govorimo o klasičnem heavy metalu nasploh! Zanimiv je vsak koncert (bodisi s strani Dirkschneider ali Accept), kjer se briljantna Metal Heart znajde že v prvi tretjini koncerta. Publiki se je trgalo. A glavno presenečenje je šele sledilo. Udo zapusti oder. Vokal prevzame Peter Baltes. Skupina se loti melanholične balade Breaking Up Again iz albuma “Breaker” (1981). Kot veleva izvirnik. Z Baltesom na vokalu torej. Za tiste, najbolj zagrizene privržence lika in dela Accept zagotovo mini vrhunec koncerta.
Sedaj pa osrednji del. Bistveni. Cel “Balls To The Wall” album. Dirkschneider se niso odločili, da ga izvajajo v rikverc. Človek bi na to pomislil, glede na to da je naslovni komad, ki je na poziciji albuma št. ena, pravzaprav njegov vrhunec. Da bodo album torej izvajali v obratni smeri. A si s tem Dirkschneider niso belili glave. Ljudem se je mešalo. Vsi so prepevali. Refren, ki je eden izmed najbolj vpadljivih v zgodovini metala! Potem pa nekatere točke, ki jih Dirkschneider še niso izvajali v živo, Accept pa tudi že ne vsaj 40 let. Losing More Than You’ve Ever Had, Guardians Of The Night, Love Child, Fight it Back…. Noro. Za ljubitelja Accept preprosto noro. Z vokalom, kot bi ga vzel iz albuma, to je iz leta 1983. Udo je v tem oziru neverjeten. Ta album ima izjemno močan zaključek, z eno najmočnejših Accept balad. Winter Dreams! Izjemno. Čustveno, strastno. Kot da bi jo igrali prvič, čeprav se je že na preteklih turnejah rada znašla na repertoarju. Vrhunski zaključek, ki zahteva preprosto še! Še več.
Tu je torej obvezni dodatek. Vsi so vedeli kaj sledi. Princess Of The Dawn. Podaljšana krepko preko desetih minut iztisne iz publike maksimum povratnih reakcij. Udo in ekipa to preprosto znajo. S peresno lahkoto obvladujejo množico! Udo je kot po navadi zelo direkten. Ne besediči mnogo, pač pa prehaja takoj k bistvu. To je interpretaciji! Udo pozove še zadnjič publiko naj raztrga glasilke do vseh meja. Sledi namreč razbijač Up To The Limit! Koncert traja že dve uri. Občutek je kot da je to konec, pa vendar. Priljubljeni zmetalizirani rock’n’roller, ki ga Udo tako rad varčuje za konce svojih nastopov, je znova tu! Burning! Z razvlečenim izhodom in nekajkratnimi repeticijami glavne fraze ter refrena, je do konca premikastil vse prisotne! Toliko ognjevite energije in bliskanja z vsepovsod. V idealnem klubskem prizorišču za takšne vrste koncertov! Boljše od tega si preprosto ne moreš želeti! Na enem mestu. Besede so preprosto premalo. To je treba doživeti!
To je bil torej prvi Dirkschneider koncert na dolgi maratonski avanturi praznovanja 40. let klasičnega Accept albuma “Balls To The Wall”! Že na prvem postanku, to je svojem premiernem nastopu v Zagrebu, so Dirkschneider dokazali svojo nezlomljivost, strog fokus, perfektno profesionalnost in dlakocepsko izvedbeno izdelanost, kjer ni bilo mogoče najti niti enega šibkega trenutka. Z eno besedo vrhunsko! Največ po kar prideš na koncert. Nobenih trikov z efektiranjem ali rabo nasnetih delov. Vse pristno, neposredno in brez zavor. Kar vidiš, slišiš, to tudi dobiš. In neverjetni Udo Dirkschneider, ta edinstveni besni striček, ki se mu je v grlu zataknila cirkularna žaga, ohranja izjemno vokalno vitalnost. Naravnost osupljivo je da ohrani njegov vokal vse od začetka do konca dve urne predstave takšno eksplozivnost. Udo ohranja prepričljivo preskakovanje oktav in ob tem ne občutiš niti trohice skrhanosti, ali vokalne izžetosti, recimo utrujenosti. Vse. Od prve do zadnje sekunde več kot dve urnega koncerta je oddelano do maksimuma. Kot pravijo Dirkschneider: “Up To The Limit!” Udo ostaja torej skromno povedano eden in edini! Mož, mit in legenda! Naj tako ostane!
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Flesh – setlista:
1. Hammered Down
2. Kings
3. Hellfire
4. Seasons
5. Banners Will Fall
6. Easy Rideth – Heavy Striker
Dirkschneider – setlista:
1. Fast As A Shark
2. Livin For Tonite
3. Midnight Mover
4. Breaker
5. Flash Rockin’ Man
6. Metal Heart
7. Breaking Up Again
8. Balls To The Wall
9. London Leatherboys
10. Fight It Back
11. Head Over Heels
12. Losing More Than You’ve Ever Had
13. Love Child
14. Turn Me On
15. Losers And Winners
16. Guardians Of The Night
17. Winter Dreams
—dodatek—
18. Princes Of The Dawn
19. Up To The Limit
20. Burning
