Založba: Silver Lining Music
Datum izida: 24.05.2019
Produkcija: Rasmus Bom Andersen
Dolžina albuma: 50.00 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0 / 10
Diamond Head. Še ena skupina z burno zgodovino in še ena skupina, ki je v osemdesetih z znamenitim prvencem v klasičnih N.W.O.B.H.M. časih iemnovanem »Lightning To The Nations« konkretno vplivala tudi na svetovni razmah thrash metala, ki v zadnjih letih dpoživlja novo pomlad. Danes drži vajeti skupaj pri Diamond Head kitarist Brian Tatler, ki je tudi glavni pisec materiala in kovač novih kitarskih fraz. Bend je pred tremi leti izdal zelo dober album »Diamond Head«, na katerem se je predstavil v osveženi postavi, z novim silno pečatnim vokalistom danskih korenin, ki sliši na ime Rasmus Bom Andersen.
Če je »Diamond Head« predstavljal sicer solidno delo, sploh, ko ga primerjaš z nekaterimi manj uspelimi »eksperimenti« skupine v obdobju po osemdesetih ter izdelek, ki je s svojo kvaliteto temeljil vzletno pisto za njegovega potencialnega naslednika, je »The Coffin Train« natanko to. Odlično nadaljevanje v vseh ozirih, s katerim so se Diamond Head, da natanko tako dame in gospodje, vrnili v velikem slogu.
»The Coffin Train« dejansko, ne glede na to, da je leto 2019, prenaša tisto oddaljeno vibracijo preloma sedemdesetih v osemdeseta, nekoliko »demo-iran«, nezloščen, tudi punkovski prizvok (če želite), čeprav so seveda produkcijski pristopi ter logistika v studiih danes povsem drugačni, spodobi pa se tudi, da novi album praviloma upošteva tudi nove tehnološke trende, kar so Diamond Head seveda tudi storili . Ob sicer modernih produkcijskih vzgibih, ki pa so uspešno zajeli nekaj tistega oddaljenega nostalgičnega časa, ko je bil metal mlad, brezmadežen otrok poln deviške vihravosti in naivnosti, razvija novi album skupine Diamond Head, pravo jedkost in zaželeno mizerijo okulta pogube, kar pomeni da je odločno povampirjeno naježen in tudi blago zlovešč izdelek! Pravi klasični metal album izpod rok in uma človeka, ki je živel in dihal ter soustvarjal te čase (Brian Tatler)!
Najbolj zanimiva opazka je, da ob dejstvu nedosegljivosti »Lightning To The Nations” albuma, dosegajo po drugi plati Diamond Head z novim albumom prav to. Ob vseh artističnih potezah, ki jih je Tatler skozi kariero s svojo kompanijo pogumno ubiral in večkrat nevarno kupčeval s kredibilnostjo poze stare šole metala, je prav »The Coffin Train«, dosežek za katerega lahko rečemo, da se Diamond Head z njim še najbolj prepričljivo približajo svojim klasičnim časom osemdesetih.
V kompozijah se slišijo vplivi Black Sabbath (skladba Shadeds Of Black, pa v nadaljevanju The Sleeper), tudi Deep Purple (The Messenger – neverjetni križanec med “retro purpleskami” in N.W.O.B.H.M. časi). Seveda je tu standardna opazka, da je Tatler rasel pač na bluesu (sploh ko prisluhneš soliranju), kar je seveda pogojeno povsem generacijsko in vendar je legendarnemu kitaristu ob tem uspelo položiti na snemalni trak serijo silno nalezljivih, prodornih, starošolsko metalsko našpičenih rifov, ob katerih se ježi koža, tako prepričljivo in popadljivo učinkujejo ob poslušanju, ko te odpeljejo tja v osemdeseta. Atmosfera je izrazito mračna, vokalni doprinos Rasmusa Boma Andersena, pa hkrati silno pomemben faktor, ki se s svojo izjemno močjo, onetano z raskavo grlenostjo, fenomenalno veže na Tatlerjevo pronicljivost kovanja novih rifov in jim z vokalno karizmo vdihuje distopični in postapokaliptični sij pravega pogubnega drama teatra.
Otvoritev je najbolj našpičena in najbolj metalizirana. Z uvodno »skrajno naježeno« Belly Of the Beast se Diamond Head približujejo tudi prvinam speed metala. Da gre za skupino, ki je s časovnim strojem preskočila 40. let, potrdi takoj naslednja skladba Until We Burn, ki je mračna, se razvija v počasnem tempu in skozi katero ne posije niti kanček upanja. Tatlerjevi okraski nad frazami hvaležno in v siju velike veščine, dodajajo tisti starošolski element, ki krepi mračnjaško atmosfero. Nekaj podobnega soustvari skupina malo kasneje v naslovni skladbi. Vredno je izpostaviti skladbo The Sleeper, ki je v komponističnem oziru najbolj ambiciozen izdelek albuma »The Coffin Train« in ne skriva navdahnjenosti nad likom in delom Black Sabbath, obenem pa se razvija silno razgibano in je sestavljena iz več vodilnih motivov, pri čemer se ob vseh ostrih frazah s katero nas zalagajo Diamond Head, nekje »v ozadje« prikradejo potencialni progrockovski nastavki. The Phoenix si izposoja celo nekaj arabesk in je kot sklepna skladba urezljana genialno starošolsko »do kosti«. Kot takšna zaključi album v velikem slogu in poslušalca zapusti v krču visoke napetosti ter v »ihti«, ki veleva ponovni pritisk na ukaz »igraj« v CD predvajalniku.
»The Coffin Train« je izjemno navdahnjen album in z njim je naposled Tatler našel pravi priključek k osemdesetim in s kultnim prvencem, čeravno je slednji edinstven in nedosegljiv. A ob vseh artističnih potezah skozi kariero te skupine, ki so rezultirale večkrat »mlačno«, je »The Coffin Train« naposled točka, na kateri so se Diamond Head najbolj neposredno, prepričljivo in z veliko vehemenco spogledali s svojimi koreninami. Zrelejši in modrejši. S prenovljeno ekipo v kateri je Tatler udejanjil svojo vizijo optimalno in ki še ni rekla zadnje. Po tem kar ponuja izvrstni »The Coffin Train« gre sklepati, da bodo Diamond Head še podaljšali svojo življenjsko dobo za vsaj 15 let in to je zelo, zelo dobro in prekrasna novica. Naboja in ustvarjalen nabritosti jim namreč ne manjka!
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Belly Of The Beast
02. The Messenger
03. The Coffin Train
04. Shades Of Black
05. The Sleeper (Prelude)
06. The Sleeper
07. Death By Design
08. Serrated Love
09. The Phoenix
10. Until We Burn
Zasedba:
Brian Tatler – kitara
Rasmus Bom Andersen – vokal
Karl Wilcox – bobni
Andy “Abbz” Abberley – kitara
Dean Ashton – bas kitara, spremljevalni vokal
