Založba: Insideout Music
Datum izida: 28. 10. 2022
Produkcija: Devin Townsend
Dolžina albuma: 103.50 min (‘de-luxe’ (2CD) verzija)
Zvrst: Progressive Metal / Progressive Rock
Ocena: 10/10
»Lightwork« je najnovejša studijska mojstrovina v režiji kanadskega glasbenega posebneža Devina Townsenda. Gre za slogovnega naslednika albuma »Empath« (2019 – RockLine recenzija), kar pomeni, da se je Devin po eksperimentalnem projektu »The Puzzle« in ambientalnem/new age spremljevalcu »Snuggles««, ki sta družno izšla konec leta 2021, vrnil nazaj k bolj tradicionalno aranžiranim skladbam. Devin, ki je večino svojih albumov produciral sam, je za »Lightwork« poiskal asistenta pri produkciji v podobi dolgoletnega prijatelja Gartha ‘GGG’ Richardsona in skupino sodelovanje je obrodilo bogate sadove.
»Lightwork« je v številnih pogledih slogovno nadaljevanje albuma »Empath, s to pomembno razliko, da so posamezni aranžmaji večine kompozicij postali še bolj melodični in fluidni kot je bilo to značilno za Devinove pretekle dosežke. Večino del zaznamuje harmonično ter pogostokrat epsko obarvano grajenje mogočnih zvočnih zidov, kar je v zadnjih nekaj letih postala že skorajda ena izmed temeljih značilnosti Devinove samostojne kariere in glaven razlog, da si je v zadnjih letih zaslužil občasne laskave, a zaslužene primerjave z legendarnim Frankom Zappo. Marsikateri ljubitelj progresivnega rocka je prepričan, da bi Devin in Frank nekega dne združila moči za vsaj en skupni glasbeni projekt, če bi bil ameriški glasbeni inovator še živ.
Povezava z Zappo nastane sama po sebi, če se omeni, da Devin na »Lightwork« sodeluje s starimi pajdaši Steveom Vaijem, Mikeom Keneallyem ter Morganom Agrenom, ki so vsi po vrsti v zgodnjih obdobjih svojih bogatih glasbenih karier sodelovali z ameriško glasbeno ikono. Devin je z bobnarskim velemojstrom Agrenom nazadnje sodeloval na albumu »Empath« ter pri projektu Casaulties of Cool. Na slednjem je sodelovala tudi odlična pevka Che Aimee Durval, ki je na »Lightwork« uspešno obnovila sodelovanje z gospodom Townsendom. Ljubitelji progresivnega rocka bodo od gostujočih glasbenikov na »Lightwork« prepoznali še Devinovo že skorajda ‘stalno’ pevsko prijateljico Anneke Van Giersbergen ter basista Nathana Navarra, ki je nedavno postal sodelavec kultnih progresivcev Porcupine Tree.
Mogočne, pogostokrat epske vokalne harmonije, pri katerih je ponekod pomagal tudi ženski pevski zbor, so na večini »Lightwork« del pravi balzam za dušo, medtem ko levji delež kompozicij zaznamuje prijetno in na trenutke nostalgično vzdušje. Vse to je slišno že na uvodni skladbi »Moonpeople«, ki je prepojena z izrazito melanholičnim ter nostalgičnim ambientom, medtem ko eklektična ritmična podpora s pomočjo elektronskih vzorcev podpira razkošne zvočne zidove in fantastične vokalne harmonije. Za ščepec metala poskrbijo ravno prav naostrene kitarske pasaže, ki so tu v produkciji pomaknjene nekoliko v ozadje. Devin vnovič na slehernem koraku demonstrira svojo osupljivo vokalno eklektičnost, ki sega od operetnega petja, skorajda falsetnega gostolenja do besnega vreščanja. Zdi se, da ta pevska ‘bipolarnost’ z leti postaja vse bolj fluidna in da se je gospod Townsend dodobra naučil kako harmonično prehajati med klasičnimi in ekstremnimi pevskimi pristopi.
»Lightworker« je še ena imenitna stvaritev, ki vsebuje eterični uvodni del, nakar prostor odda epskim in razvejanim aranžmajem, ki jih med seboj marljivo povezuje Devinovo pevsko kameleonstvo. Še boljše izpade skladba »Equinox«, ki slogovno niti ni dosti oddaljena od space rocka, medtem ko je na njej moč zaznati tudi elemente new agea, prog metala in novega vala. Eterične vokalne harmonije in harmonično pretočni zvočni zidovi na trenutke spomnijo na bližnje srečanje med astronavtom in zen mojstrom. Tudi fenomenalni »Call of the Void« na katerem še posebno navduši epski refren spada med izrazito melodično usmerjene kompozicije, medtem ko vpliv novega vala ter art rocka iz osemdesetih na njegovo strukturo še zdaleč ni zanemarljiv. Ob poslušanju »Lightwork« se pogostokrat zdi, da je Devinov glasbeni okus postal še bolj eklektičen kot v preteklosti, kar se je poznalo tudi pri komponiranju večine novih kompozicij.
»Heartbraker« sodi med najbolj kompleksne dosežke na albumu, saj vsebuje obilico časovnih prehodov, skorajda nenehno spreminjanje vzdušja ter dramatične vokalne harmonije v skupni režiji Devina in ženskega pevske zbora. Presenetljivo melodičen zaključni del spada med najboljše trenutke na »Lightwork«. Ljubitelji Devinovih ekstremnometalskih podvigov bodo gotovo precej poparjeni, saj bi med redke brutalne trenutke na albumu pogojno lahko šteli samo skladbo »Dimensions«. Na njej se Devin za kratek čas vokalno prelevi v gospoda Hydea, medtem ko v produkcijsko ospredje pridejo ekstremno distorzirane kitare ter brezkompromisni bobnarski stampedi. Svoje glasbene preteklosti in korenin, ne glede na to, da je v zadnjih nekaj letih odšel ‘na višjo raven’ vseeno ni popolnoma pokopal.
Na eteričnem »Celestial Signs«, ki spada med »Lightwork« vrhunce, se Devin z večslojnimi orkestralnimi aranžmaji ter epskimi vokalnimi harmonijami vrne nazaj v progrockovsko ‘nirvano’ ob kateri bodo uživali vsi ljubitelji bogatih ambientalnih nians. Na »Heavy Burden«, ki bi ga morda odobril celo Mike Oldfield, čeprav ne vsebuje niti kančka keltskega melosa, v vokalno ospredje stopi Devinova impresivna ženska spremljevalna ekipa, ki odlično opravi svoje poslanstvo, medtem ko Devin posameznim aranžmajem mimogrede doda tudi nekaj zanimivih improvizacij.
Akustično usmerjena balada »Vacation«, ki ima dober potencial, da se uvrsti med nove koncertne favorite, spada med najbolj umirjene dosežke v dosedanji karieri gospoda Townsenda. Eterična poslastica »Children of God« na trenutke zveni kot glasbeno razodetje osebe, ki je prišla na višjo raven zavesti, saj vsebuje številne melodično začinjene aranžmaje ter ‘angelske’ vokalne harmonije, ki kljub kompleksni naravi te imenitne kompozicije ves čas ostajajo v ospredju. Zadnje štiri minuti milozvočnih soundscapov ter oglašanja galebov in morskih valov bi verjetno odobril tudi Robert Fripp.
Častilci ekstremnega metala in Devinovega Strapping Young Lad obdobja, pa tudi drugi ljubitelji trših zvokov, bodo na nekoliko večji račun prišli, če si bodo omislili zbirateljsko verzijo »Lightwork«, ki vsebuje dodatni disk. Slednji se imenuje »Nightwork« ter vsebuje demo verzije določenih »Lightwork« skladb ter dodaten neobjavljen material iz Devinovega nedavnega ustvarjalnega obdobja. Že »Starchasm Pt. 2«, prva skladba na »Nightwork«, vsebuje izdatno mero progmetalskih in ekstremnometalskih elementov. Gre za alternativno verzijo kompozicije, ki je originalni izšla na projektu »The Puzzle«.
Tudi manj kot eno minuto dolga skladba »Stampys Blaster« je nastala v obdobju karantene. Brutalni »Factions« bo prav tako potolažil ljubitelje ekstremnometalskih elementov v Devinovi glasbi ter jim dokazal, da se nepredvidljivi kanadski zvočni inovator, ki na vsakem koraku dokazuje, da je še vedno tudi izjemen kitarist, ne sramuje nekaterih bolj umazanih in surovih senc svoje preteklosti.
Akustično usmerjeni »Yogi« že s svojim naslovom sporoči, da gre za bolj eterično in lahkotno stvaritev na kateri najbolj navduši Devinov eklektični pevski talent. Spacerockovsko-psihedelični eksperiment »Precious Sardine«, še ena karantenska stvaritev, na drugi strani dokaže, da Devin ni izgubil občutka za banalni humor. Njegova poduhovljena plat vnovič zažari na »Hope Is in the World«, medtem ko »Chidlren of Dog«, alternativna verzija skladbe »Children of God«, izpade skorajda enako dobro kot končna verzija. Na z new age elementi prepojeni zadušnici »Sober« se Devin v besedilu spomni na to kako je pred več kot petnajstimi leti, nedolgo po rojstvu sina, prenehal s popivanjem in kajenjem opojnih substanc ter se odločil za zdrav življenjski slog. »Boogus« je povsem neobičajen eksperiment, ki vsebuje celo elemente kabaretne glasbe, medtem ko je »Carry Me Home« luštna akustična balada.
Besedila na »Lightwork« so v marsičem odsev Devinovih občutij ob koncu mukotrpne karantene povezane s covid pandemijo ter določenih, s tem povezanih, bizarnih in nevarnih družbenih eksperimentov. Obenem sporočila posameznih skladb odsevajo doživljanje sveta skozi oči zrelega možakarja, ki se je nedavno ‘srečal z Abrahamom’ in v zadnjih nekaj letih dozorel v enega izmed najbolj cenjenih glasbenih umetnikov progresivnorockovske in progmetalske scene.
Nepredvidljivi kanadski glasbeni doktor je z »Lightwork« ustvaril novo studijsko mojstrovino na kateri je kot glasbenik, skladatelj in aranžer dosegel novo zrelostno stopnjo. Prav nič se ne bo pretiravalo, če se »Lightwork«, Devinov enaindvajseti studijski dosežek (vključno s stranskimi projekti kot je Casaulties of Cool), označi za še en razvojni korak naprej glede na odlični »Empath«. Prav neverjetno je, da glasbenik s tako obsežnim opusom, ki nov studijski album (ali dva) posname skorajda vsako leto še vedno lahko ustvari tako večplasten ter globok album, ki ga je v veselje poslušati od začetka do konca in ob katerem ob vsakem novem poslušanju zaznaš nekaj novega. Nedvomno na »Lightwork« ne bomo pozabili, ko se bomo spominjali najboljših albumov v letu 2022.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
CD1 – Lightwork (55:59)
1. Moonpeople (4:44)
2. Lightworker (5:29)
3. Equinox (4:39)
4. Call of the Void (5:53)
5. Heartbreaker (7:00)
6. Dimensions (5:23)
7. Celestial Signals (5:12)
8. Heavy Burden (4:23)
9. Vacation (3:10)
10. Children of God (10:06)
CD2 – Nightwork (Ltd. Deluxe Artbook) (47:51)
1. Starchasm, Pt. 2 (4:34)
2. Stampys Blaster (0:38)
3. Factions (5:13)
4. Yogi (3:57)
5. Precious Sardine (10:14)
6. Hope Is in the World (4:16)
7. Children of Dog (6:45)
8. Sober (4:37)
9. Boogus (3:33)
10. Carry Me Home (4:04)
Zasedba:
Devin Townsend – vokal, kitara, bas kitara, sintetizator, programiranje, orkestracije
Sodelujoči glasbeniki:
Anneke Van Giersbergen – spremljevalni vokal
Ché Aimee Dorval – spremljevalni vokal
Morgan Agren – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Mike Keneally – kitara
Steve Vai – kitara
Darby Todd – bobni
Federico Paulovich – bobni
Diego Tejeida – klaviature
Nathan Navarro – bas kitara
Jonas Hellborg – bas kitara
Elektra Women’s Choir – zborovsko petje
