Založba: Insideout Music
Datum izida: 18. 9. 2020
Produkcija: Derek Sherinian
Dolžina albuma: 42.36 min
Zvrst: Jazz-Rock fusion/Progressive Rock
Ocena: 10/10
Derek Sherinian ne potrebuje posebne uvodne predstavitve, kot le spoznanje, da je bilo devet let čakanja na njegov novi samostojni studijski album daleč in odločno predolgih. Nekdanji Dream Theater in Planet X klaviaturist in član superzvezdniških ekip Sons of Apollo in Black Country Communion, je neusahljiv v svojih glasbenih podvigih. Velja za Kaligulo svetovnih rock in metal klaviaturistov. V zadnjih letih ga ne zadržuje niti klavrna prodaja njegovih plošč, ki jo je dotolkel še aktualni razmah glasbene ponudbe na digitalnih platformah. Da bi bila mera polna, mu je še Covid-19 stanje, vzelo zadnji garantirani dobiček s turnej, saj so morali Sons of Apollo v letošnjem letu odpovedati vse koncertne aktivnosti. No, sreča v nesreči je ta, da v nasprotnem primeru Derek zelo verjetno niti ne bi imel časa za svoj novi studijski album imenovan »The Phoenix«. Roko na srce, bolje novi album, kot Covid-19, četudi se na album čaka 30 let.
Derek je v osnovi zasnoval za svoj novi album jazz-rock fusion trio. To niti ni presenetljivo. Pravzaprav je integriral na novi album svojega starega kompanjona – brezmejno fascinantnega Simona Phillipsa, ter v ta udarni trio potegnil še Phillipsovega Protocol basista »zlatih rok« Ernsta Tibbsa. Novi album prinaša osem skladb, ki v komponističnem smislu v osnovi izhajajo iz jama. O tem p premorejo obenem izredno mero spretno in modro zapakirane raznolikosti, ki med njih postavlja jasne izrazne mejnike artizma. Da bi Sherinian dosegel takšno živopisanost, je integriral na album kup gostujočih glasbenikov. Za poznavalce preteklih sedmih studijskih albumov tega glasbenika, niti to ni prav nič presenetljivo. Preletimo jih bliskovito kar znotraj tega eseja: Ron ‘Bumblefoot’ Thal, Joe Bonamasa, Kiko Loureiro, Steve Vai in Zakk Wylde. K tem dodaš še prispevke Tonyja Franklina in Billyja Sheehana na bas kitari, in vsa slika o novem albumu postane še bolj jasna.
Uganili ste. Vsaj ena skladba na albumu povleče natanko na tisto, kar počenja Simon Phillips s svojimi Protocol – to je briljantni jazzrockovski fusion, tople in organske čutnosti polnokrvnega zaznavanja v skladbi Dragonfly. Zakaj je tako organski, tako posebno žametasto topel? Ker uporablja Derek ekskluzivno v tej skladbi v celoti le piano.
Še en poseben odklon albuma prinaša vokalna skladba Them Changes, ki je predelava Buddy Milesovega izvirnika. Buddy Miles je bil prvi glasbenik, ki je Dereka vzel na njegovo prvo koncertno turnejo. Da. »The Phoenix« je album poln Sherinianove nostalgije in spominov. »Temple of Helios« je tipska skladba njegovih samostojnih del. Znova črpa navdih iz priljubljenih tematik grške mitologije. No če se vrnemo nazaj k »Them Changes«, je vokalne talente in kitaro zanj prispeval novo božanstvo sodobne blues rock kitare Joe Bonamassa. Torej Sherinianov Black Country Communion tovariš in skladba se slogovno samoumevno veže na esenco te super rock zasedbe, še zlasti na zadnji album »BCCIV« (2017). To ni prva takšna poteza kar se tiče Sherinianove solo kariere (poznavalci albuma »Blood of the Snake« bodo vedeli), prinaša pa na album dobrodošel razpoloženjski in slogovni preskok.
Sicer pa se album odpre ognjevito! Uvodoma ruši z naslovno skladbo albuma. Kot bi se znašel sredi orkana. Strupeni kaos. Ogrevanje prstov s peklensko hitrim preigravanjem lestvic med Sherinianom (zvoka Nord klaviatur ne gre preslišati) Wyldeom in Sheehanom, ki zaletavo »silijo« druga v drugo, se vsekakor umirja v nadaljevanju. Bolščav, naježen, na trenutke docela metalski zvok, nadgrajuje s svojim mastnim in debelim Gibson kitarskim »gear-om«, Zakk Wylde, ki obenem ne ostaja dolžan v tresenju solističnih akrobacij. Prisotnost Sheehana, odmakne komad v prid njegovih avtorskih vložkov znotraj Mr. Big. V tej skladbi se iztržku brezgrajne razvejanosti s peresno lahkoto pridružuje »Octopus Pedigree«, v navezi s tankočutnim Tony Franklinom na bas kitari! Reč absolutno vzbuja stare dobre Planet X čase, je pa odločno in izrazito sinkopirana, polna nenadnih prevratov in izrazitih potegavščin v smislu neskončne inspirirane duhovitosti, ki jo generira edinstvena glasbena prožnost vrhunske ekipe zbranih glasbenih imen. »Najboljših med najboljšimi«. Moment albuma torej, ki še posebej jemlje sapo.
V »Empyrean Sky« sodeluje na kitari Sherinianov Sons of Apollo kompanjon Ron ‘Bumblefoot’ Thal. Skladba sledi fuziji, s fascinantno in visoko navdahnjeno interakcijo obeh glasbenikov, pa dostavlja uvid v instrumentalno delo, kakršno bi se na albumih zasedbe Sons Of Apollo težko znašlo, in popelje poslušalca v zakulisje, kaj vse lahko še ponuja naveza obeh glasbenikov, ki tako poneseta karakter medsebojnega jama, na še neslišan nivo artizma jazzrockovske fuzije. Na album vstopi tudi sam presvetli Zappin »vajenec« Steve Vai. To je skladba »Clouds of Ganymede«. Sherinian in Vai sta bila leta 2016 skupaj del projekta Generation Axe, Derek pa je bil klaviaturist na azijskem delu turneje tega projekta. Skladba poseduje v izplenu muzikalnosti najbolj obtesano vodilno frazo. Muzikalno izstopajočo na album »The Phoenix«. Kolizija solističnih eskapad znotraj te skladbe, s strani obeh glasbenikov, je svojevrstna izkušnja tega albuma in še en dokaz brezmejne virtuozne igrivosti vrhunskega ‘obračuna’ dveh glasbenih genijev. Album sklene z južnoameriškim temperamentom, dodatkom flamenka in tradicionalnega melosa brazilske glasbe zasoljena »Pesadelo«, kjer vstopi v navezo s Sherinianom aktualni Megadeth kitarist Kiko Loureiro, pri čemer skladba ne skopari z momentom neoklasičnih integracij aranžiranja. Še en izrazit albumski odklon, dostavlja čarobni, celo blago mistični zaključek.
Derek Sherinian je dostavil z »The Phoenix« nov fantastičen dosežek. Vsega tega ne bi bilo brez naveze Sheriniana s Phillipsom. To je garant, ki vzdržuje in kapitalizira skupno glasbeno vizijo. Ta vizija predstavlja tudi na novem albumu temeljno izhodišče, ki je z dihjemajočo spretnostjo uspelo v vsega osem skladb, vpeti kopico izvenserijskih glasbenikov, izvleči iz vseh gostov samosvoj izpovedni karakter, hkrati s tem priliti olja na ogenj burnemu razgibanju kompozicij, kar velja tudi za kontrastne prelive vzdušij in na trenutke nepredvidljivi razvoj dogodkov albuma. Nad vso to spektakularnostjo izdelka, pa je najbolj vredna kvaliteta tega albuma dejstvo, da je Sherinian uspel zadržati karakter artizma, ki v izpovednem eklekticizmu krasi izpoved preteklih studijskih del tega briljantnega glasbenika. »The Phoenix« je »blago« povedano, nov vrhunski dosežek Dereka Sheriniana in njegovega glasbenega vizionarstva!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Phoenix
2. Empyrean Sky
3. Clouds Of Ganymede
4. Dragonfly
5. Temple of Helios
6. Them Changes
7. Octopus Pedigree
8. Pesadelo
Zasedba:
Derek Sherinian – klaviture
Ernst Tibbs – bas kitara
Simon Phillips – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Ron ‘Bumblefoot’ Thal – kitara / Guitars
Joe Bonamassa – kitara, vokal na skladbi št. 6
Zakk Wylde – kitara
Kiko Loureiro – kitara
Steve Vai – kitara
Tony Franklin – bas kitara
Jimmy Johnson – bas kitara
Billy Sheehan – bas kitara
