Depeche Mode (predskupina: Hælos)
Zagreb / Arena Zagreb / Hrvaška
nedelja, 23. 7. 2023
Depeche Mode so se v letošnjem letu vrnili z novim studijskim albumom. Petnajstim po vrsti. Imenuje se »Memento Mori«. Močan dosežek! Nabit z glasbeno vsebino, ki je že kar pregovorno eklektična. In? Najslajšim. Novo poetično močjo Martina Gorea! Leta bežijo in ta album je legendarne glasnike sinth popa in sinth wave osemdesetih, ki so dandanes večkrat malodane ambientalna alternativnorockovska formacija, nekako prehitel, četudi se je od predhodnika »Spirit« (2017) obrnilo hitrostnih šest let.
Leta 2022 je glasbeno javnost zajel pravi šok, ko je udarila strela z jasnega ob vesti, da je v vsega 61 letu starosti preminil eden od ustanovnih članov skupine Andrew Fletcher. Človek brez katerega si je podobo skupine pravzaprav nemogoče predstavljati. Tako so se Depeche Mode nenadoma in brez slehernih načrtov preobrazili v navezo dua Martin Gore / Dave Gahan. Možakarjema torej niti na kraj pameti ni padlo, da bi skupino ustavila. Prav nasprotno. Pričela sta z ustvarjanjem novega materiala in nastal je album »Memento Mori«. Album zavedanja o minljivosti, o neizogibnosti smrti, ki nas slej ko prej pač obišče. Drugega za drugim. Njunemu preminulemu ekipnemu tovarišu, ni vsebinsko posvečen le najnovejši album (z naslovom vred), pač pa tudi celotna nova koncertna turneja.
To so pričeli Depeche Mode opravljati že s koncem letošnjega marca po ZDA. V času uradnega izida novega studijskega albuma. Po sklenitvi krajšega ameriškega dela, sledi enomesečna pavza, v maju pa njeno nadaljevanje na evropskih tleh. Piše se 23. 7. 2023. Tu je Zagreb. In Arena! Skupno peti obisk hrvaške prestolnice s strani Depeche Mode. Znova na povsem razprodanem koncertu. In znova v Areni. Tretjič zapored. Zadnjič so tu nastopil pred malo več kot desetimi leti. V sklopu takratne “Delta Machine” turneje. Ura je odbila 19.45! Evforija. Ljudje derejo z vseh smeri proti Areni. Tiste, ki so vanjo že vstopili, pa so v tem času ogrevali britanski trip-hoperji Hælos, ki so predstavljali v vlogi predskupine. Svoj nastop so izkoristili mdr. tudi za predstavitev najnovejšega materiala, ki bo našel svoje mesto na prihajajočem novem studijskem albumu “Where We Bring Our Burdens«. A smo imeli druga opravila in skupini tako nismo posvetili časa.
Ob deveti zvečer smo dočakali Depeche Mode. Po novem dopolnjuje simboliko imena ikonske skupine torej tudi kombinacija črk DM (Dave/Martin). A je dobila prednost tokrat črka M. Oder torej v znamenju črke M. Dvojne črke »M«. Kulisa. V ozadju nove minimalistične ureditve odra se nahaja pred projekcijskimi platni črka M. Od nekdaj je bil to eden najbolj privlačnih elementov skupine. Da s triki popolnega minimalizma dosega izjemen izplen simbolike in njene sporočilnosti. »Memento Mori« torej. Temačni uvod, z minimalno osvetlitvijo. Na nivoju kabaretne rdečine. Dvorana ponori. Na odru so! Martin Gore, dolgoletni koncertni kompanjon skupine Peter Gordeno (dokler je bil v bendu Fletch, je pretežno pokrival linije Alana Wilderja, sicer pa poprime tudi za bas kitaro), pa bobnar Christian Eigner. Nedolgo kasneje pa je na oder pristopil tudi markantni in nezamenljivi vokalist Dave Gahan. Orjaški in prostrani cat walk tudi tokrat seveda ni manjkal. Uvodoma se odpira koncert z najnovejšima točkama albuma »Memetno Mori«, to je posebej mračno My Cosmos Is Mine ter singlom Wagging Tongue, publika pa prvič izdatneje zaživi, ko si Gahan sname suknjič in prično Depeche Mode z izvedbo »Songs of Faith And Devotion« (1993) hita Walking In My Shoes. Grabežljivi refren vodi publiko v vrsto transa! Prav v njenem zaključku izkoristi Gahan prvič cat walk in se za vsega nekaj sekund prav hitro prismuka do njegovega roba. Pri tem resno strmi predse, za hip zapre oči, potem pa nameni prvim vrstam pred catwalkom mimobežni nasmešek, se ekspresno zasuče in zdrvi s catwalka nazaj v odrsko drobovje. Sledi četrta točka, kjer se tudi oder končno prebudi v več reflektorske razsvetljave. Tu je izjemno priljubljena »Ultra« (1997) klasika in hit It’s No Good, ob kateri zavore v dvorani dokončno popustijo. Energija je izjemna. Kamorkoli obrneš pogled. Prostrani ocean dvignjenih rok. Do kamor seže pogled. Gahan je gospodar ceremonije. Je neverjetna figura. Energije ima na pretek in na odru je karizmatični vokalist izvajal prave male piruete, ko je izkoriščal plesno ritmiko glasbene vsebine svoje ikonske skupine ter s svojim edinstvenim pristopom zabaval publiko ob neskončnih plesnih pozah in manevrih. Povsod ga je bilo dovolj, zdaj na skrajni levi, zdaj na skrajni desni odra. Publika mu je dobesedno jedla iz rok. In vsi ti gizdavi in pobalinski gibi? Nikakor ne izostanejo v njegovem repertoarju. Tisti značaj porednih fantov, ki so ga prevzeli Depeche Mode zlasti z albumom »Violator« (1990), ostaja jasen in prisoten. Pooseblja pa ga Dave. In bend je kar ostal pri »Ultra«. S presenetljivo integracijo skladbe Sister Is Mine.
Set lista je bila tokrat posebej zanimiva. Skupina je v njej namenila več pozornosti obdobju od albuma »Violator« dalje. Zlasti je prejel več pozornosti odlični »Songs of Faith And Devotion«, ki obeležuje v letošnjem letu 30. let od svojega izida. Tako je skupina v nadaljevanju s skupno štirimi točkami izvedenimi iz tega albuma nemalo presenetila tudi z integracijo še ene klasike iz tega albuma. Bila je In Your Room. Osemdeseta so bila torej tokrat blago potisnjena v drugi plan. V tem oziru si zasluži skupina rahlo grajo, saj je ostal album »Some Great Reward« (1984) povsem spregledan. Lotili se niso niti People Are People, kar je blago predrzno. A to je artistična svoboda, ki je povsem tvoja. So pa Depeche Mode obudili spomin na ne tako dolgo oddaljena leta albumov »Sounds Of The Universe« z bolščavim hitom Wrong ter »Playing The Angel« iz katere so izvedli kar tri točke (Precious, John The Revelator in A Pain That I’m Used To).
Še v prvem delu koncerta je skupina dvignila kvišku publiko, ko je postreljala kar nekaj nabojev z absolutnim »Construction Time Again« (1983) katalizatorjem Everything Counts, katero bi pričakoval na repu set liste ali v obveznem dodatku, kot je to bilo v navadi skupine vse od davnih časov 101 turneje. Časa pa je premalo in materiala preveč, da bi zadostili vsem apetitom in željam.
Martin Gore ohranja, tako kot Dave Gahan, odlične vokalne karakteristike. Za svoja leta. Oba vokala sta na miljo razpoznavna in pravi nasprotji, kar je skupina že od samega začetka delovanja s pridom izkoriščala. In tako ostaja. Tako je sledil del, v katerem si je Dave malo ohladil glasilke in obiskal zaodrje. Vokal je prevzel Gore in se lotil intimne »Ultra« klasike Home. Ostal je brez Gahana na odru tudi v nadaljevanju. Sledila je? Prvič na turneji? Drugič pa res. In to ne prav pogosta spremljevalka koncertnih set list skupine? Izvedba akustične verzije »Music For The Masses« (1987) hita Strangelove, ki ga je odpel Gore sam. Na pročelju catwalka, opasan s polakustično kitaro, podporo pa mu je nudil v ozadju Peter Gordeno. Skupina je to skladbo na aktualni turneji odigrala do prihoda v Zagreb odigrala le enkrat. Na koncertu v Berlinu. Ali je Gore vedel ali ne kaj ga čaka v nadaljevanju, niti ni pomembno, deloval pa je znatno presenečeno. Na nek način kar malo šokirano. Gahan in Eigner sta mu namreč prinesla na oder rojstnodnevno torto, saj je možakar prav v Zagrebu na ta dan dopolnil okroglih 62. let. Črni baloni. V sozvočju z mračno pozo skupine.
Sledi nadaljevanje z najbolj poskočnim in muzikalnim trenutkom »Memento Mori« albuma! To je prvim in vodilnim singlom tega albuma oziroma skladbo Ghosts Again. Odličen komad z vrhunsko video režijo Antona Korbjina in nov kandidat za zimzelen. A je za njim že težko prekosljivi I Feel You, ob katerem je divjal, ne le parter, pač pa znova tudi cela tribuna. Torej cca 20.000 glava množica. Depeche Mode se prelevijo na koncertih v bolj rockersko skupino. Ne le da uporablja Gore zelo rad svojo serijo vintage kitar – no, bodimo bolj precizni – zelo rad igra nanje, so tu že lepo bero let na odru tudi pravi bobni s pravim bobnarjem. In I Feel You je en takšnih momentov, kjer mnoštvo decibelov na koncertu tudi izrazito naraste.
Posebej čustveno točko je prinesla na oder World In My Eyes! S fotografijami mladega Andrewa Fletcherja na prostranih projekcijah v ozadju. Jasno je bilo komu je ta skladba albuma »Violator« posvečena, kar je ob zaključku njene izvedbe in vzklikom posvetila pokojnemu tovarišu potrdil tudi sam Dave Gahan! Vključijo se brisalci, nekdo obrne avtomobilske ključe v stiku za vžig motorja. Da. »Black Celebration« hit Stripped z izrazito mračno kuliso, kjer je prizorišče zavila rdečina. Izjemen komad in klasika, ki je vzradostila zlasti krepko bero Abrahamovcev, ki so svoja najstniška leta preživljali ob listanju revije Bravo in časih, ko je mešal štrene glasbenih lestvic osemdesetih, tudi ta hit. Nota nostalgije je bila izjemna.
Ko se je skupina proti koncu regularnega dela lotila nažigaškega »Playing the Angel« momenta s skladbo John The Revelator, je Dave Gahan še enkrat uprizoril vse mojstrstvo izjemnega frontmana in z vrlinami izkoriščanja prostranega odra, ki ga s svojo odrsko predstavo mojstrsko obvladuje, dodobra razvnel publiko ter jo pripravil na sam vrhunec večera. Atmosfera je postala do skrajnosti nabita s prasketanjem isker. In tu je. Težko pričakovani Enjoy The Silence. V podaljšani različici ter krajšim delom v katerem je v izhodnem podaljšanem instrumentalnem delu pokazal svoje mojstrstvo tudi bobnar Christian Eigner. Energetskih silnic in vibracij, ki so se v teh trenutkih sproščale skozi prostore Arene, z nekaj besedami ni mogoče opisati. Nemara pove to še največ. Izjemno. Takrat se zaveš kako orjaška skladba je dejansko Enjoy the Silence. Sploh ko šviga po tebi kurja polt.
Sledi zaključek. In že uvodna točka je prinesla presenečenje. Izvedba akustične verzije »Songs Of Faith And Devotion« klasike Condemnation, ki ni bila v regularnem delu set list vse od leta 2001. Izvedla sta jo skupaj na pročelju catwalka Martin Gore in Dave Gahan. Kot pravi duo. In Dave je prav v tej intimni verziji komada, za katerega je značilno (prisluhni izvirniku) prefrigano spogledovanje z elementi gospela, še enkrat na moč sijajno demonstriral svojo vokalno izjemnost in enkratnost. Redek trenutek radoživosti si je bend privoščil ob izvedbi edine skladbe prvenca »Speak & Spell« (1981). Uganili ste. Premetena sinth pop zgibanka speljana iz rock’n’roll ogrodja Just Can’t Get Enough opomni na izjemne talente komponiranja skupine, še v samih začetkih njene formacije. Vendar to še zdaleč ni vrhunec dodatka. Sledi ena najmočnejših kompozicij, ko primerjaš celoten opus skupine. Never Let Me Down Again s katero popeljejo Depeche Mode v novo norijo svojo glasbeno maso zagrebške Arene, glavico na žebljico pa za absolutni finale dobri dve uri dolgega druženja pribijejo še s Personal Jesus!
Po videnem in doživetem, ostaja eno. Dave in Martin, po novem duo Depeche Mode. Sta in ostajata izjemna. Po prikazani formi, žaru in strasteh. Skupina ne preneha fascinirati. V njeni mračni naravi, ki pa temelji na izjemni ritmiki, čemur se prosto predajamo sedaj že krepkih 42. let odkar je izšel njen studijski prvenec. In zgodba se za Depeche Mode ne ustavlja. S takšno formo in fokusom, kot sta ga Dave in Martin z ekipo prikazala na vnovičnem obisku Zagreba, še zlepa in dolgo ne.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen (št. 41-44)
Setlista:
1. Speak to Me (Outro)
2. My Cosmos Is Mine
3. Wagging Tongue
4. Walking in My Shoes
5. It’s No Good
6. Sister of Night
7. In Your Room (Zephyr Mix)
8. Everything Counts
9. Precious
10. My Favourite Stranger
11. Home
12. Strangelove (akustična verzija – Martin Gore na vokalu)
13. Ghosts Again
14. I Feel You
15. A Pain That I’m Used To (Jacques Lu Cont Remix)
16. World in My Eyes (posvetilo Andrewu Fletcherju)
17. Wrong
18. Stripped
19. John the Revelator
20. Enjoy the Silence
—dodatek—
21. Condemnation (akustična verzija)
22. Just Can’t Get Enough
23. Never Let Me Down Again
24. Personal Jesus
