Založba: Sintetic Production
Leto izida: 2018
Produkcija: Demolition Group
Dolžina albuma: 39.33
Ocena: 9.5 / 10
»Pojdiva tja« je novi studijski album alternativnorockovskih težkokategornikov doma iz Brežic! Velikih veteranov slovenskega rock podtalja in upora! Demolition Group. Ker se nahaja pred nami obsežno čtivo, povem za vse, ki se vam ne ljubi glodati skozenj, kar naravnost, da je novi album »Pojdiva tja« v vsem tipski Demolition Group album. Stilsko in zvočno. Obenem pa tudi nova povest za skupino. Zakaj?
To je namreč album, ki je posnet brez Jožeta Pegama na saksofonu. Novi časi? Da. V novem delavnem okolju ubirajo Demolition Group artistične poteze, ki jih do tega dne še niso preizkušali, čeprav so koketirali z njimi in skupini nikakor niso tuje. Sam obči zvok, ki ga ponuja »Pojdiva tja« je mehkejši in subtilnejši, nikakor pa ne radiu prijaznejši, da takoj odmislimo vsa namigovanja, na slučajnostne teženje po komercializaciji. Demolition Group tega ne potrebujejo. Eksperimentalnih izletov je več, sploh pa na to namigne uvodna Vse je tu. »Pojdiva tja« je vrste album, kjer se Demolition Group oziroma Goran Šalamon, dotika osebno izpovedne intimnosti in notranjosti, zato je njegova nekoliko »mehkejša« produkcijska podoba, kot tudi nekatere povsem nove artistične smernice v komponiranju, na moč dobrodošla, saj so te artistične poteze so-zvočne s podano Šalamonovo poezijo, ki je to pot intimno osebne narave. Torej nekaj tistega šuma in šundra abrazivne rudimentarnosti, ki je bila značilna še na predhodnem izdelku, je zamenjala finejše strukturirana zvočna krajina gradnikov nove zvočne slike.
Aleš Suša in Petar Stojanovič, sta nova člana. Posedujeta nove in drugačne kvalitete od obeh predhodnikov. Suša, ki ga poznajo tisti, ki spremljajo aktualna dejanja Big Band RTV Slovenije,je tehnično izredno dobro stesan, to pa se odraža v plastičnosti in silno spretnem izkoriščanju razpoložljivega prostora v kompozicijah. Tako v vgradji jazzovskih, kot tudi neo-klasicističnih variacij. V kompozicijah se poslužuje Aleš Suša pestrejšega nabora saksofonov, prav tako izkoriščajo Demolition Group njegovo znanje v igranju klaviatur ter programiranja. Nič manj zanimiv glasbenik ni Petar Stojanović iz Krške zasedbe Kontradikshn, ki še kako dobro pozna štos oplajanja aranžmajev z elektronskimi zvočnimi prijemi. Kvalitete obeh novih članov so Demolition Group s pridom izkoristili v oblikovanju nekaterih novih aranžmajev, na tak način pa efektivno obarvali ter kontrastno oživili želeni drama teater na posameznih točkah skladb. Suša je vseprisoten, vendar ne rine nujno s saksofonom v dvojno fraziranje (kitara plus saksofon), pač pa se od linij kitarskega fraziranja večkrat »odmakne« ter jih okrasi z dodatnimi ornamenti. Stojanovič je mož minimalističnih trikov, ki pa zelo spretno manipulira z zvoki, katere na moč estetsko vgrajuje v sam masivni zvočni zid kitarskih fraz, kar se v doktrini ubiranja kratkih, a jedrnatih trikov minimalizma znotraj posameznih mid eight pasaž, izkaže za še kako prepričljivo dejstvo. Tako spretnost izkaže npr. v solaži skladbe Korak nazaj. Podvojenega fraziranja na relaciji saksofon- kitara je še vedno v obilju, kar je ena zaščitnih znamk skupne, ne deluje pa tako prevladujoče, kot npr. še na prejšnjem albumu. Liniji saksofona in kitare se izvrstno »cepita« v skladbi Preveč je vsega, kar zgolj potrjuje izreden smisel izkoriščanja razpoložljive zvočne krajine v kompozicijah s strani te izkušene in neverjetno izpovedno pronicljive zasedbe.
Glede na to, da je novi album produkcijsko in aranžersko bolj umerjen (gradniki slike sobivajo v večjem ravnovesju), prihaja ritem sekcija odločno v kontrastno poudarjeno ospredje. Preizkuša še več variabilnosti in ritmičnih posebnosti, kot jih je dostavljal pretekli album. Večkrat prevzema pozornost izredno topla polna in organsko zveneča funky groove voluminoznost bas kitare Tomija Gregla, ki jo krasi izjemna estetika mnogoterih finih, malih trikov, kjer ne manjka »frcanja« (slapanja). V tem oziru bi moral Tomija spoznati sam presvetli Mark King (Level 42). Sveženj preizkušanja več zvočnih fines v aranžiranju, je prav zavoljo kanček bolj »laid back« produkcije, ki po novem v zameno za jeznorito abrazijo in nasršenost predhodnega albuma, poudarja več finosti in čutnosti, nova izkušnja tako za skupino, kot poslušalca (točneje ljubitelja skupine). Tu so seveda trenutki, kjer se Demolition Group tudi punkovsko izdatneje razstrelijo. Takšna je Grozno sam, kjer imponira Ivan Gregel z nekaj izjemnimi bobnarskimi vložki, medtem ko koketirajo v sklepni naslovni skladbi albuma Demolition Group tudi z retoriko bluesa.
Gre za album,ki je v kreiranju kompozicij bolj variabilen, kot njegov predhodnik. Naphan je z večjo dozo artističnih potez, ki dišijo po zvočnem eksperimentiranju, kar pomeni, da skupina razgalja artistično pozo svoje, to je samonikle, osebne glasbene izkaznice. To ne pomeni, da je novi album slabši ali boljši od preteklih. Je le pristna refleksija stanja novih časov, ki so pripeljali Demolition Group po naravni poti samonikle evolucije, do točke, ko je bilo potrebno poseči po novih artističnih izzivih.
Nove izzive so prenovljeni Demolition Group prekrmarili z odliko in prav na podlagi artistične podobe novega albuma, gre skleniti, da daje »Pojdiva tja« izvrstno platformo skupini za kup novih razvojnih možnosti na poti samonikle evolucije, kot jih lahko Demolition Group preizkusijo v prihodnje in vgradijo v svoj glasbeni dosje. Ta pa mora ostati konstanta, kar uspešno zadržuje tudi nov (in ravno prav drugačen) “Pojdiva tja”. Novi časi, novo stanje. Nov izvrsten album. Skratka. Ne, kdor je mislil, da bo šla zadeva po odhodu Joca, navzdol, bo moral to pot, novo stanje v skupini še enkrat natančno preučiti. Skupina še zdaleč ni izgubila svojega kompasa in Pojdiva tja dostavlja prelep priključek k svojim starejšim studijskim bratom bogatega diskografskega opusa skupine. Demolition Group še zdaleč niso rekli zadnje in Goran Šalamon bo s tako potentno ekipo, v prihodnje zagotovo dostavil še kup glasbenih sladostrastij. V novi eri delovanja je pričakovan od Demolition Group torej nadaljnji polnokrvni artistični razcvet!
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Vse je tu
2. Zvezde so onstran
3. Korak nazaj
4. Napačna midva
5. Grozno sam
6. Preveč vsega
7. Nostalgija
8. Se vidiva jutri
9. Pojdiva tja
Zasedba:
Goran Šalamon – vokal
Petar Stojanović – kitara
Aleš Suša – saksofon, klaviature
Tomi Gregel – bas kitara
Ivan Gregel – bobni
Matjaž Pegam – zvok, produkcija
