Lokacija: Zagreb / Arena Zagreb / Hrvaška
Datum: četrtek, 23.05.2013
Depeche Mode veljajo danes za eno tistih skupin, ki so s svojim adventivnim artizmom prelomno vplivale na sodobna dognanja zabavne veje glasbene umetnosti. Njihova revolucionarna spreobrnitev rock n’ rolla v striktno elektronsko izpovedni ritual, je v vsej svoji genialno izzivalni podobi za vselej spremenila dojemanje glasbe kot umetnosti. Depeche Mode so osemdeseta leta glasniki novega časa. So definicija tega časa. Njegova utelesitev.
S trinajstim albumom v žepu, so Depeche Mode odrinili na novo svetovno turnejo. Po obisku Severne Amerike v letošnjem aprilu, je prišel na vrsto torej nov obisk stare evropske celine. Album »Delta Machine« (RockLine recenzija TUKAJ) je skupino tako drugič v karieri pripeljal v hrvaško prestolnico. Fantje so nastopili prvič v Zagrebu februarja 2010, ko so predstavljali album »Sounds Of The Univese« (2009). Kdor se spominja teh časov, bo znal povedati, da se je del te turneje zamaknil skoraj za eno leto. Med temi termini se je znašel tudi zagrebški koncert, saj bi morali takrat Depeche Mode nastopiti že v maju 2009, a so nastope zaradi resne bolezni pevca Davea Gahana morali preložiti na pozno zimski čas v letu 2010.
To pot zagrebška Arena ni nabrala pod svoj krov 20.000 ljudi. Parter je bil sicer vnovič popolnoma razprodan, tribune pa resno napolnjene. Natanko ob deveti uri zvečer se luči ugasnejo, zasedba pa prične po pričakovanju s svojim glasbenim ritualom naznanjati lik in delo aktualnega studijskega dosežka »Delta Machine«. Prebujanje v svetlobnih tančicah vijoličnih barvnih nians, skozi uvodni Welcome To My World in za njo Angel, je prvikrat konkretno predramil avditorij ob izvedbi standarda Walking in My Shoes. Ta imenitni artistični postanek izvirnosti Depeche Mode v glasbenem združevanju prvin elektronike in tehna z bluesom, je nasledila lahkotnejša Precious, ki je razbremenila mračno svečano uverturo spektakla, prav tako pa razkrila nekaj manjših šlamparij v verzih prve kitice Davea Gahana, ki je »nehote ušel« z vokalom iz idealne melodične linije. Tisti in teh je bilo nemalo v publiki, ki pa so teenagerska leta preživljali v času vzpona skupine, se pravi osemdesetih, so zagotovo doživeli pravo malo biblijsko razodetje, ko se je orisal pred njimi prvi vrhunec koncertnega spektakla. Izvedba skladbe Black Celebration.
Odrska hiper produkcija je pri koncertnih Depeche Mode seveda poglavje zase. Pravzaprav je le ta pomemben element, ki v kombinaciji z odrsko igro zasedbe soustvarja nalezljivo atmosferično vzdušje. Ta hipnotično omamlja vse pred seboj. Kombinacija filmskih projekcij na orjaških platnih (v ozadju) ter svetlobnih učinkov je do perfekcije premišljena in izdelana komponenta Depeche Mode koncertnih spektaklov, ki je tudi to pot generirala brezhibnost.
Trio Dave Gahan (vokal), Martin Gore (vokal, kitara, klaviature, spremljevalni vokal), Andy Fletcher (klaviature, spremljevalni vokal) in pomočnika na turneji Christian Eigner (bobni) ter Peter Gordeno (klaviature, spremljevalni vokal), so oddelali svoje naloge v skladu s pričakovanji. Edina figura na odru, ki je iztiskala iz sebe konkretno dozo kinetike, s kombinacijo plesno sučne vrtljivosti, mačo šov ekshibicionizma, ki ga poglablja možato, globje intonirani in značilni, do punc zagotovo fatalno nastavljeni vokal, je bila edinstvena silhueta prepotenega in (tudi) goloprsega Davea Gahana! Ultimativno!
Depeche Mode so si izvedbo repertoarja konkretno popestrili. Na tak način je smiselno povzeto zorenje skupine, ki se prenaša skozi leta na klasične Depeche Mode standarde. Ti doživljajo skozi leta konstantno izvedbeno nadgradnjo. Mega hit Enjoy The Silence je vključeval atraktivno lekcijo vhodnega in izhodnega tolkalnega vložka. V repertoarju sta se znašli premeteno prearanžirani A Pain That I’m Used To ter v dodatku (še ena) »Violator« klasika Halo (pravzaprav izredno presenečenje v set listi). Obe sta povzeli izvedbi prirejenih Depeche Mode izvirnikov v režiji Jacquesa Lu Conta in Goldfrapp (album »Remixes II.« iz leta 2011). V tem kontekstu nista bili preslišani niti »bluesovsko« obarvani in upočasnjeni uvodni del skladbe Personal Jesus ter v pregrinjalo akustike odeta Home (v obveznem dodatku).
Depeche Mode zorijo v aranžmajih. Koncertni zvok je poln, ritmično so Depeche Mode definirani maksimalno. Učinek kompaktnih ritmov, ki silijo v plesni korak, so razdelali do potankosti in primež nižjih tonov v kombinaciji s programskim vzorčenjem je pomemben generator, ki vzbuja kurjo polt na njihovih koncertih. Martin Gore je tudi ta nastop izkoristil za razkazovanje svoje bogate zbirke polakustičnih kitar. Očitno je zaljubljen v modele z f luknjami. Pretežno pa drži v rokah modele Grestchevega Sokola, kot tudi Bo Diddleyevo verzijo kitare s škatlastim trupom. Kitara je za Depeche Mode zvočna začimba in prav zanimivo je opazovati igro Martina Gora, ki spominja po ubiranju nekaj tonskih enoglasnih melodičnih motivskih “zloženk”, na popolnega glasbenega začetnika. A pri Depeche Mode je pač situacija glede kitarskih aranžmajev, kot bi jih sicer pričakoval svet rock n’ rolla, obrnjena na glavo.
Set lista je bila močno obtežena z novimi skladbami. Navkljub dejstvu obilne zastopanosti albuma »Delta Machine«, kot tudi dveh zaporednih točk, ki jih je skozi regularni del v celoti odpel v svoji režiji s kitaro v rokah Martin Gore (Higher Love, When The Body Speaks), je zasedba vzdrževala izjemno atmosfero skozi polni dve uri in pet minut koncerta. Zlasti zahvaljujoč izvedbi ultra vžigajočih standardov v seriji izvedbe “ponarodelih” zimzelenov Barrel Of A Gun, Personal Jesus, Enjoy The Silence, Walking In My Shoes, Black Celebration ter Queston Of Time. Na podoben način, kot omenjene, so »dvignile« sanjavi začetni del obveznega dodatka, I Feel You, »prazgodovinski« hit Just Can’t Get Enough in še posebej kataklizmični vrhunec nove koncertne izkušnje z Depeche Mode ter ena najboljših kompozicij celotne njihove diskografije, Never Let Me Down Again. Slednja je spravila k plapolanju prav vse roke občinstva v Areni. Torej pomnožiš številko cca 15.000 glav z dve, da dobiš približen občutek koliko “lovk” je molelo k višku! Zato je koncert doživel pravi atmosferični krešendo prav v zaključnem delu! Le tega težko opišeš z besedami. Preprosto moraš biti del njega. Edina manj primerna izbira skupine v aktualnem koncertnem repertoarju leži v odločitvi, da zaključi regularni del zadržano. Z novo Goodbye. Tu bi moral biti nastavljen obvezni zimzelen, ki jih v diskografiji takšne skupine zagotovo ne primanjkuje.
Depeche Mode ostajajo stroj! Nove skladbe odlično funkcionirajo v živo ter v družbi standardov skupine, pa čeprav ne bo album »Delta Machine« nikoli zapisan kot album »zlate ere« skupine. Koncertna verzija nove skladbe Soothe My Soul je tako izrazno močna, da jo lahko skupina mirne duše obdrži tudi v repertoarjih bodočih koncertnih turnej.Ne glede na to, da se cene za nakup vstopnic iz leta v leto neusmiljeno dražijo, je spektakel z Depeche Mode, dolg dobri dve uri, vreden prav vsakega centa, ki ga boste odšteli iz sicer (»recesijsko umetno vsiljeno«) shujšanih denarnic. Preprosto. To so leta, znanje, izkušnje! To so Depeche Mode! Nič manj, nič več!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Nina Grad
Setlista:
1. Intro
2. Welcome to My World
3. Angel
4. Walking in My Shoes
5. Precious
6. Black Celebration
7. Policy of Truth
8. Should Be Higher
9. Barrel of a Gun
10. Higher Love
11. When the Body Speaks
12. Heaven
13. Soothe My Soul
14. A Pain That I’m Used To
15. A Question of Time
16. Secret to the End
17. Enjoy the Silence
18. Personal Jesus
19. Goodbye
—dodatek—
20. Home
21. Halo
22. Just Can’t Get Enough
23. I Feel You
24. Never Let Me Down Again
