Založba: earMUSIC
Datum izida: 7. 8. 2020
Produkcija: Bob Ezrin
Dolžina albuma: 51.36 min
Zvrst: Art rock / Heavy Rock / Hard Rock
Ocena: 8.5/10
»Whoosh!« je enaindvajseti studijski album angleške hardrockerske institucije Deep Purple, katere člani po več kot petdesetih letih od nastanka te legendarne skupine še vedno veliko rajši uživajo v ustvarjanju nove glasbe kot pri branju pravljic svojim vnukom. Album bi moral iziti že 12. junija 2020 vendar je bil zaradi pandemije virusa Covid-19 njegov izid prestavljen na 7. avgust. Tokrat so se člani Deep Purple lotili snovanja kompozicij na precej bolj ekonomičen način kot ponavadi, saj od trinajstih »Whoosh!« skladb samo ena presega pet minut dolžine. To je po svoje dobro, saj so se s tem izognili morebitni razvlečenosti posameznih del.
Tri skladbe so izšle v obliki digitalnih singlov tako, da so lahko privrženci skupine že pred izidom dobili približen vpogled v zvočno podobo novega albuma. Med njimi je bil tudi uvodni »Throw My Bones«, ki je precej ‘tradicionalistična’ Deep Purple stvaritev, se pravi neposredna hardrockerska ‘bomba’, z malenkost večjim poudarkom na aranžerski raznovrstnosti Aireyevih klaviatur kot običajno, medtem ko vse skupaj popestri nadvse spretno vpeljana Morseova kitarska solaža. Morse in Airey sta še vedno gonilni sili tega neuničljivega kolektiva, kateremu je pri pisanju novih del in izborni produkciji pomagal legendarni producent Bob Ezrin. Gillanova besedila so za spoznanje še bolj cinična, samoironična in družbenokritična kot ponavadi.
»Drop the Weapon«, kjer izstopa predvsem strastno odigrana orglarska solaža, je Ianova posmehljiva satira ameriškega orožarskega lobija. Seveda se ‘stari lisjak’ Gillan pri svojih spoštljivih letih ni odpovedal občasnim hudomušnostim povezanih z nežnejšim spolom kot se lahko sliši na skladbi »We’re All the Same in the Dark«, kjer je v užitek slišati, da poslednji originalni član Ian Paice v idealni navezi z Gloverjevimi tradicionalno melodičnimi bas linijami še vedno ni izgubil izjemnega občutka za preciznost in inteligentne bobnarske prehode. »Nothing At All« s svojim igrivim osrednim aranžmajem, katerega sta ‘zakuhala’ Morse in Airey sodi med najbolj zanimive »Whoosh!« stvaritve, medtem ko zmagoslavni refren v navezi z debelo plastjo orgel prav tako izpade na moč všečno. Za nekaj progrockovskega šarma poskrbi Aireyeva povsem nepričakovana, a imenitna orglarska solaža, medtem ko naveza z Morseovimi keltsko obarvanimi kitarskimi pasažami poskrbi za nostalgične harmonije.
»No Need to Shout« je spet nekoliko bolj kompakten hard rocker z Gillanovo sarkastično-igrivo vokalno predstavo ter imenitno podporo spremljevalnih vokalov, medtem ko Aireyeva kratka klavirska solaža vnese tudi komaj zaznavno jazzovsko sapico. Zelo zanimiva stvaritev je tudi »Step By Step«, ki vsebuje mračni ambient ter besedilo s srhljivo tematiko. Temu ustrezno vsebuje sakralno obarvan orglarski uvod, počasnejši ritme, skorajda zamolkle kitarske pasaže, Gillanovo z bolečino prepojeno petje in orglarske teksture, ki zvenijo kot, da bi bile vzete iz kakšne filmske grozljivke. »What the What« je nepričakovani rock’n’roll trenutek albuma. Verjetno gre za Gillanovo posvetilo pokojnemu Little Richardu. Gillanu, ki je v zadnjih letih, po številnih desetletjih, obudil svojo nekdanjo zasedbo The Javelins je očitno spet zadišal rock’n’roll, a je bil dovolj prizanesljiv, da je to edini tovrstni trenutek na »Whoosh!«, ki je sicer precej bolj eksperimentalen album kot se to morda zdi ob prvem poslušanju.
»The Long Way« stvari spet postavi na ‘pravo mesto’, saj gre za klasični Deep Purple hardrocker z debelimi plastmi orgel, izjemno kitarsko kreativnostjo, ritmično inteligentnostjo ter s standardno Gillanovo vokalno karizmo. Osrednji kitarski rif je eden izmed najbolj zanimivih na albumu, medtem ko si posebno omembo zasluži tudi fantastična kitarska solaža, ki pri takšnem mojstru kot je Morse izpade že povsem samoumevno. »The Power of the Moon«, najbolj udarni trenutek na albumu, vsebuje vrnitev v svet vampirjev, volkodlakov in morilskih psihopatov, kjer vlada mračno vzdušje na račun brezkompromisnih kitarskih pasaž, skrivnostno obarvane pevske predstave in raznovrstnih sintetizatorskih tekstur s poudarkom na orglah, ki pri tovrstnih srhljivih konceptih vedno odlično vžgejo. »Remission Possible« je kratki inštrumental na katerem se s kratkima, a odličnima solažama izkažeta tako Morse kot Airey.
Z orkestralnimi aranžmaji zabeljeni »Man Alive«, ki je izšel tudi kot digitalni single, prav tako spada med zanimivejše »Whoosh!« trenutke, saj gre za zelo dobro povezovanje hardrockovskih in progrockovskih elementov, medtem ko za posebno popestritev poskrbi Gillanovo družbenokritično besedilo, ki je predstavljeno skozi petje ter dve krajši naraciji. Orglarsko-kitarske pasaže so vnovič fanatične, medtem ko večglasni refren poskrbi za rojstvo novega Deep Purple koncertnega standarda.
»And the Adress« predstavlja svojevrstno presenečenje, saj gre za na novo odigrano, skrajšano verzijo prve skladbe s prvega Deep Purple albuma »Shades of Deep Purple« iz leta 1968. Nova verzija se je odrekla psihadeličnemu uvodu ter ob moderni produkciji vsebuje za malenkost bolj kompakten pristop, a zato ni nič slabša. Edini glasbenik, ki je igral na obeh verzijah, novi ter tisti, ki je bile ustvarjena pred več kot petdesetimi leti, je seveda bobnar Ian Paice. Vprašanje zakaj so skladbo iz zgodnjega obdobja iz katerega v živo sicer izvajajo samo zimzelen »Hush« odigrali na novo bo verjetno še dolgo begalo nekatere Deep Purple privržence. Ali gre za še eno posvetilo pokojnemu originalnemu klaviaturistu Jonu Lordu ali pa so s tem sopročili, da je zdaj ‘krog sklenjen’ in je napočil čas za zaslužen počitek?
Teorijo, da je z njo ‘krog sklenjen’ spodbije že zaključna, eksperimentalno obarvana skladba »Dancing in My Sleep« z Gillanovo izrazito šegavo vokalno predstavo. Ta stvaritev zveni tako sodobno kot tradicionalno, saj vsebuje orientalsko obarvane simfonične aranžmaje, ki bodo marsikoga spomnili na klasiko »Perfect Strangers«, ne sramuje pa se tudi tradicionalnih orglarskih pasaž ter celo minimalistično obarvanih elektronskih tekstur. Deep Purple so z »Whoosh!« odločno sporočili, da se jim s studijsko upokojitvijo nikakor ne mudi ter da še vedno izjemno uživajo pri ustvarjanju nove glasbe. Tudi tokrat so ustvarili izjemno soliden izdelek, ki je po kakovosti enakovreden vsem albumom, ki so nastali v času odkar je v band prišel Airey, obenem pa je tudi boljši od nekaterih dosežkov s precej bolj oddaljeno letnico izida. Sodelovanje s produkcijskim mojstrom Ezrinom se je vnovič bogato izpalačalo, medtem ko med novimi skladbami izstopajo predvsem »Throw My Bones, »Nothing At All«, »The Power of the Moon«, »Man Alive« in »Dancing in My Sleep«.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Throw My Bones
02. Drop The Weapon
03. We’re All The Same In The Dark
04. Nothing At All
05. No Need To Shout
06. Step By Step
07. What The What
08. The Long Way Round
09. The Power Of The Moon
10. Remission Possible
11. Man Alive
12. And The Address
13. Dancing In My Sleep
Zasedba:
Ian Gillan – vokal
Steve Morse – kitara
Don Airey – klaviature
Roger Glover – bas kitara
Ian Paice – bobni
