Založba: EMI Records
Datum izida: 13. 1. 1973
Produkcija: Deep Purple
Dolžina albuma: 34.27 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Ocena: 7.0/10
»Who Do We Think We Are« je bil sedmi studijski album angleških težko rockovskih velikanov Deep Purple in do »Perfect Strangers« (1984) poslednji dosežek med privrženci najbolj priljubljene, t.i. Mark II postave. Po naporni svetovni turneji, ki je višek dosegla z nastopi na Japonskem, kjer so posneli monumentalni dvojni koncertni album »Made in Japan« (1972) so bili člani banda dobesedno izmozgani in nujno potrebni zasluženega počitka, a je tedanji požrešni menedžment neusmiljeno pritiskal nanje naj se čim prej lotijo snemanja novega materiala.
To je imelo po besedah karizmatičnega pevca Iana Gillana, ki se je nedolgo po izidu »Who Do We Think We Are« skupaj z basistom Rogerjem Gloverjem, na vsesplošen šok tistih, ki niso poznali zakulisnih igric, poslovil od skupine, pogubne posledice na vzdušje znotraj skupine in s tem celoten kreativni proces v studiu. Tovrsten pritisk še ne bi bil odločilen za razpad Mark II kolektiva, ki bi ob drugačnih pogojih morda še dolgo ostal skupaj, če ne bi Gillanovi prepiri z muhastim kitarskim genijem Ritchiejem Blackmoreom prerasli v odkrito sovražnost, tako da možakarja na koncu sploh nista več komunicirala med seboj.
Vrhunec Blackmoreovega provociranja je napočil nekega dne, ko je Gillanu, meni nič, tebi nič, v glavo porinil poln krožnik vročih špagetov. Karizmatični pevec se, v nasprotju s kitaristovimi pričakovanji, za to ni kaj prida zmenil, temveč si je obrisal glavo ter se še naprej mirno pogovarjal s prijatelji, kar je moža v črnem na koncu samo še bolj razkačilo. Sodelovanje med preostalimi štirimi člani skupine in Blackmoreom, ki je večkrat oznanil začetek solo kariere in ustanovitev nikoli uresničenega projekta Baby Face skupaj z bobnarjem Ianom Paiceom in Thin Lizzy pevcem/basistom Philom Lynottom, je postajalo čedalje težje. Po drugi strani tudi Gillan ni bil dosti boljši, saj se je prav tako obnašal kot kaka primadona, si spremenil videz (brada in krajši lasje), da bi se razlikoval od preostalih članov banda, se na vsakem koraku izogibal svojih glasbenih sotrpinov ter povsod naokoli vlačil svojo tedanjo ‘veliko in nesmrtno ljubezen’ (do naslednjega meseca), ki je ves čas samo mutasto sedela zraven in se bedasto hihitala v tri krasne.
Slaba atmosfera znotraj banda, zunanja prisila in precejšnje pomanjkanje artističnega navdiha so povzročili, da je »Who Do We Think We Are«, ki je bil posnet na dveh različnih lokacijah (Rim in Frankfurt), postal prepričljivo najšibkejši dosežek Mark II postave na katerem kronično primanjkuje klasik, ki bi se lahko po kakovosti vsaj približno kosale z materialom s slovitega studijskega predhodnika »Machine Head« (1972). Naslov albuma je bil navdahnjen po slabi kritiki za kultni koncertni album »Concerto for Group and Orchestra« (1969), katero je objavil neimenovani pisec recenzij za glasbeno revijo Rock. Slednji je namreč v svojo uničujočo recenzijo omenjene plošče zapisal ‘kdo pa Deep Purple mislijo, da so’.
Na »Who Do We Think We Are« na katerem se skladateljska naveličanost čuti skorajda na vsakem koraku ni nobene skladbe ob kateri bi poslušalec lahko doživel težko rockerska nebesa, kvečjemu slaboten približek. Še najbližje običajno visokim artističnim Deep Purple standardom je morda otvoritveni zimzelen »Woman From Tokyo«, kateri je bil navdahnjen z njihovim prvim koncertnim obiskom Japonske. To je daleč najbolj znana skladba na albumu in edina z »Who Do We Think We Are«, katero še dandanes izvajajo v živo, kar veliko pove o tem kaj si večina članov misli o tem studijskem dosežku, katerega Blackmore po izidu ni mogel prenehati kritizirati.
Uvodni del, kateri kmalu preraste v osrednji motiv te priljubljene koncertne klasike, zaznamuje inovativen kitarski rif in šelesteča plast Hammond orgel. Od ljubezenskih strel prebodeni Gillan neutolažljivo prepeva besedilo o usodni Japonki, katera mu je med pohajkovanjem po Tokiu popolnoma zmešala glavo. Umirjeni psihadelični del z nenadoma zasanjano obarvanim petjem in nežnimi klavirskimi teksturami lepo popestri precej minimalistično strukturo tega solidnega, a v ničemer dramatično pretresljivega zimzelena, kjer se proti koncu vnovič ponovi glavni motiv z melodičnim refrenom, le da se Lord tokrat znajde za klavirjem.
Dokaj soliden dosežek je tudi trdi rocker »Mary Long« s svojim satiričnim, zabavnim besedilom o znani angleški konservativki Mary Whitehouse, s katero so na albumu »Animals« (1977) kasneje obračunali tudi Pink Floyd. Posmehljivo vzdušje je produkt harmoničnega prepleta nagajivega kitarskega rifa in polnomastnih orglarskih tekstur, medtem ko Gillan priredi pravcato burkaško pevsko predstavo ter se v besedilu sprašuje kdaj bo nevrotična Mary vendarle izgubila svojo deviškost in neumnost. »Super Trouper« s svojo udarno naravo poskuša slediti uspešni strukturalni formuli, ki je ustvarila pretekle težko rockerske Purple klasike, a pri tem poskusu popolnoma pogori, saj jo zaustavlja precej ponesrečen refren, kjer si Gillan pomaga z uporabo posebnega vokalnega efekta. Blackmoreove brezkompromisne kitarske pasaže so še vedno dovolj navdahnjene, da vse skupaj ne potone nekam v sivo povprečje.
Eno redkih zabavnih in posrečenih stvaritev na albumu predstavlja »Smooth Dancer«, katerega besedilo je, brez Ritchiejeve vednosti, Gillanov posmeh na račun pogostokrat mrkogledega in v črno oblečenega kitarskega virtuoza. Prav Blackmore, ironično, to pot postreže z najbolj navdahnjenimi kitarskimi frazami na celotnem albumu, medtem ko ga spremljajo hudomušne klavirske pasaže in mogočni bobnarski krošeji. Gillan si še posebno pri petju refrena privošči obilo hudomušnosti na račun ‘svojega najboljšega prijatelja’. »Rat Bat Blue« je povprečen trdi rocker z očitnimi bluesovskim tendencami na kitari, medtem ko gospod Gillan po dolgem času spet doseže nekaj izrazito visokih pevskih leg. Precej enostavno strukturo in nezanimiv refen, kjer še najbolj izstopa duhovita kitarska fraza, sčasoma začinijo s posrečenimi inštrumentalnimi improvizacijami, kar še posebno velja za Lorda, ki na orglah uprizori svojo najboljšo solažo na celotnem albumu.
»Place In Line« je razvlečen blues rocker, postavljen v počasen tempo, ki se ob zaspanih ritmih, umazanem kitarskem rifu in jamrajočem petju, ki pripoveduje o težkem socialnem statusu delavskega sloja, nikamor ne razvije. Zato, da vse skupaj ne izpade podpovprečno poskrbi gastronomska bluesovska kitarska solaža moža v črnem, katerega kmalu s svojimi orglarskimi mojstrovinami dopolni tokrat odlično razpoloženi Lord. Zaključna melodramatična izpoved »Our Lady« je še en precej povprečen dosežek z glamuroznimi vokalnimi harmonijami v melodičnem refrenu, ki rahlo spomnijo na nekatere standarde težko rockerskih ‘sotrpinov’ Uriah Heep, medtem ko za dinamično atmosfero poskrbijo krepke kitarske fraze in masivna plast Hammond orgel.
Na ponovni CD izdaji albuma, ki je izšla ob 27. obletnici izida se nahajajo alternativne in na novo premešane verzije »Who Do We Think We Are« standardov ter še en bluesovsko obarvan rocker z naslovom »Painted Horse«, ki je še najbolj zanimiv zaradi Gillanovega prešernega igranja orglic ter Ritchiejeve fenomenalne kitarske solaže. ‘Pobarvani konj’ po kakovosti ni nič boljši in nič slabši dosežek od skladb, ki so izšle na originalni verziji albuma. »First Day Jam« je daljši inštrumentalni jam med Lordom, Blackmoreom in Paiceom, medtem ko se je Glover ravno tisti dan izgubil v prometu in se preostalim članom ni uspel pridružiti v studiu.
»Who Do We Think We Are« je daleč najmanj navdahnjen album Mark II Deep Purple postave, katera je v turobnem ozračju, kot stranskemu proizvodu s strani menedžmenta vsiljenega studijskega garaštva in nenehnih sporov na relaciji Blackmore-Gillan, razpadla sredi uživanja največjega komercialnega uspeha, ko so njihovi izdelki kot za šalo zasedali vrhove glasbenih lestvic. Gillan se je kmalu po izidu tega sila povprečnega albuma, prej kot ne najslabšega v Deep Purple povesti, potem ko z Blackmoreom nikakor ni zmogel pokaditi pipe miru, poslovil in v prihodnjih letih lotil uspešne samostojne kariere. Veliko bolj umazane podrobnosti so bile povezane z Gloverjevim slovesom, saj je Blackmore, ki je zagrozil s takojšnjim odhodom, če ne zamenjajo Rogerja, ob skriti podpori Lorda in Paiceja potihoma skoval načrt, kako se bo znebil razočaranega basista ter ga nadomestil s Trapeze pevcem/basistom Glennom Hughesom, kateri je bil prvotno zamišljen tudi kot Gillanova zamenjava na mestu glavnega vokalista, a prvotni načrti, katerih končen rezultat je bil še en presunljiv zvokovni preporod, so se v nadaljevanju s prihodom tedaj skorajda popolnoma neznanega pevca Davida Coverdalea korenito spremenili.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Woman From Tokyo (5:48)
2. Mary Long (4:23)
3. Super Trouper (2:54)
4. Smooth Dancer (4:08)
5. Rat Bat Blue (5:23)
6. Place in Line (6:29)
7. Our Lady (5:12)
Zasedba:
Ian Gillan – vokal
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – klaviature, orgle
Roger Glover – bas kitara
Ian Paice – bobni, tolkala
