Lokacija: Zagreb / Arena / Hrvaška
Datum: torek, 16.05.2017
Legendarni rock velikani Deep Purple so se letos odpravili na koncertno turnejo z naslovom ‘The Long Farewell Tour’, ki naj bi predstavljala začetek njihovega slovesa potem, ko so oznanili, da bo »Infinite« (2017) zelo verjetno njihov zadnji album. Na sceni so zdržali dlje od skoraj vseh svojih težkorockerskih vrstnikov na čelu z Black Sabbath in Led Zeppelin, zato je nekako kar težko verjeti, da mislijo resno z napovedano upokojitvijo. Naslednje leto bodo praznovali petdeset let odkar so so se pojavili na sceni s svojim prvim singlom »Hush« in v primeru, da bodo uresničili svoje napovedi, bodo to storili ob najbolj primernem trenutku, potem ko so v rock glasbi v petih desetletjih dosegli praktično vse kar se je dalo doseči. Zdravstvene težave edinega originalnega člana, bobnarja Iana Paicea, so tiste, ki so jih spodbudile k temu, da uspešno zgodbo počasi zaključijo, čeprav večina privržencev seveda še vedno upa, da si bodo naslednje leto premislili. Sicer je trenutna Deep Purple zasedba, ki je skupaj že od leta 2002 dalje, najbolj stabilna v celotni njihovi karieri, zato se nekako niti ne zdi neverjetno, da bi odhod oziroma upokojitev samo enega člana te postave pomenil konec slovite skupine. Med aktualno turnejo so se oglasili tudi v prestolnici naših južnih sosedov in v svojem značilnem slogu priredili nepozaben koncertni spektakel.
Za dobro razpoloženje v zagrebški Areni so najprej poskrbeli bosanski težki rockerji Divlje jagode pod vodstvom neuklonljivega kitarista Zeleta Lipovače, ki so za ta večer s seboj pripeljali dva posebna gosta, kultnega pevca Tonya Martina (ex-Black Sabbath) in kitarskega mojstra Andya LaRocquea (King Diamond, Death). Slednja sta se jim na odru pridružila šele v zaključnem delu nastopa, ko so izvedli energetski katalizator »Headless Cross« z istoimenskega albuma in nesmrtno »Cross Purposes« (1994) balado »Dying for Love«, dve Black Sabbath klasiki iz obdobja z Martinom v postavi. Medtem, ko je Larocque briljiral na svoji kitari, pa Martinov vokal ni več to kar je bil nekoč, saj je pri refrenih potreboval obilno pomoč Livia Beraka, trenutnega pevca Divljih jagod. Dobro razpoloženi bosanski težkorockerski prvaki, ki so svojo največjo popularnost dosegli v zadnjem desetletju nekdanje skupne države, so svoj nastop zaključili z izvedbo zimzelena »Motori«, kjer se jim je pri petju refrena ne preveč posrečeno pridružil tudi Martin. Kljub temu, da je slednji skozi leta pevsko že precej opešal pa so njegovi soborci obe Black Sabbath klasiki izvedli suvereno in marsikdo si je zaželel, da bi iz tega po krivici pozabljenega obdobja legendarne skupine v tem večeru slišali še kakšno izvedbo več. Kot zanimivost se lahko omeni, da so Divlje jagode leta 1987 na svoji edini plošči v angleščini sodelovali s sedanjim Deep Purple in nekdanjim Rainbow klaviaturistom Donom Aireyem.
Po Divljih jagodah so se na odru pojavili Kanadčani Monster Truck, kateri prisegajo na precej glasno mešanico hard rocka, southern rocka, blues rocka in stoner rocka. Relativno mladi band, ki obstaja od leta 2009 dalje, je suvereno odigral svoje najbolj reprezentativne skladbe pri čemer ni pretirano navdušil, saj podobnih skupin kot so Monster Truck zlepa ne zmanjka. Energični Kanadčani so na domačih tleh menda dokaj popularni, medtem ko je njihova glasba našla pot v kar nekaj popularnih video iger, predvsem tistih s hokejsko tematiko kot je priljubljena Electronic Arts serija NHL. Večina njihovih kompozicij je ustvarjena po ‘istem kopitu’ tako, da je vse skupaj začelo počasi dolgočasiti, vendar je pomanjkanje energičnosti in zavzetosti ob suvereno odigranih skladbah zadnje kar bi se jim lahko očitalo. Morda je nekoliko zanimivo to, da njihova glasba vsebuje tudi hammond orgle, kar je za podobne banda razmeroma neznačilno.
Deep Purple so presenetili še preden se je band sploh pojavil na odru, saj so poskrbeli za impresivno odrsko scenografijo s kar tremi veliki zasloni za bogate projekcije, ki so spremljale izvedbe posameznih del. Najprej so nas navdušili z domiselno grafično podobo ledene gore z isklesanimi obrazi članov banda, ki je bila več kot očitno posvetilo njihovemu kultnemu albumu »Deep Purple in Rock« iz leta 1970. Nezlomljivi rockerji so naposledi prokorakali na oder ter udarili na polno z novo skladbo, »Time for Bedlam«. Legendarni pevec Ian Gillan, je bil v tem večeru v odlični formi, če se upošteva njegova leta in dobro znano dejstvo, da že dolgo ne more več peti vokalno zahtevnejših pesmi kot je denimo »Child In Time«. Nič manj legendarna Roger Glover na basu in Paice na bobnih sta bila prav tako zelo dobro razpoložena na svojih inštrumentih, sicer pa jima že vrsto let ne zmanjka prešernega razpoloženja. Kitarski virtuoz Steve Morse in klaviaturski čarodej Don Airey pa sta že dolgo motorja trenutne ekipe, kar sta dokazovala na vsakem koraku, ne samo med epskimi solo točkami, ki na Deep Purple koncertih že po tradiciji nikoli ne manjkajo.
Deep Purple so se hitro vrnili nazaj v ‘stare dobre čase’ ter navdušili z brezgrajnimi verzijami zimzelenov »Fireball«, »Bloodsucker« ter »Strange Kind of Woman«. Slednja je bila v ozadju pospremljena z relativno erotičnim ‘spotom’, ki je dodatno popestril eno izmed njihovih največjih uspešnic. Temu je sledila izvedba treh novejših del, »Johnny’s Band, »Uncommon Man« ter progresivnorockovska poslastica »The Surprising«, ki za marsikoga predstavlja vrhunec njihovega novega albuma »Infinite«. Gillan, ki si je že po prvi izvedbi snel jakno in nekoliko hecna očala, je v tem večeru stresel nekaj več šal kot običajno in občasno, med izvedbami zimzelenov, obujal spomine na mlajše dni. »Lazy« je bil, tako kot je nekako že v njihovi tradiciji, pošteno razširjen, tokrat s pomočjo pompoznega klaviaturskega intra. Po dveh sodobnih standardih, »Birds of Prey« in »Hell to Pay«, je nastopila Aireyeva solo točka, ki je bila tako kot vedno, polna nadvse prijetnih improvizatorskih presenečenj, nakar je sledil zmagoslavni prehod v klasiko »Perfect Strangers« z istoimenskega ‘združitvenega’ albuma. Morseove solo točke, zanimivo, tokrat ni bilo, ampak je tudi ni nihče zares pogrešal, saj je dobil več kot dovolj priložnosti za demonstracijo svojih občudovanja vrednih virtuoznih vrlin.
Nadvse posrečeno je v tem večeru izpadel tudi vselej vratolomni »Space Truckin’«, pri čemer je Gillan iz sebe iztisnil vse razpoložljive vokalne ‘atome’, medtem ko je vrhunec in zaključek rednega dela, nekako pričakovano, predstavljala največja Deep Purple uspešnica »Smoke on the Water«. Slednja je bila v ozadju pospremljena z nadvse slikovitimi in skorajda ganljivimi projekcijami Franka Zappe, dima nad ženevskim jezerom, goreče dvorane in podobo lista z na hitro nakracanim besedilom te velike uspešnice. Na dodatek ni bilo potrebno dolgo čakati, saj gre za band, ki se s privrženci nikoli ni igral ‘skrivalnic’, temveč je zvesto publiko vedno nadvse cenil in jo tudi znal ustrezno nagraditi. Deep Purple so se na oder vrnili z vokalno vselej zahtevnim »Highway Star« pri katerem se je Gillan kar dobro izvlekel, medtem ko je bila »Hush«, njihova prva uspešnica, tudi tokrat edina izvedba iz redkih obdobij v njihovi zgodovini, ko za mikrofonom ni bilo Gillana. Za finale je sledila nekoliko presenetljiva Gloverjeva solo točka z improvizacijami na bas kitari ter nekako pričakovana klasika »Black Night«, ki je Deep Purple nastop v Zagrebu zapečatila na sila uspešen način.
Številnim prisotnim v zagrebški Areni je bilo žal, da je nastop neuničljivih rockovskih starost med uživanjem ob neponovljivih Deep Purple zimzelenih minil kot bi pihnil, saj so prekaljeni glasbeni mojstri vnovič potrdili, da jim ni para kadar je treba poskrbeti za izjemno koncertno vzdušje. Deep Purple so skozi celoten nastop dvorano polnili z izjemno pozitivno energijo tako, da je celo pisec teh vrstic med sledenjem njihovemu nastopu skorajda ozdravel, potem, ko je preboleval težko virozo in se ves čas boril z nadležno vročino. Deep Purple so vnovič potrdili, da spadajo v elito tistih skupin, katerih glasba ima zdravilni učinek na telo in dušo in katere je najboljše doživeti ‘v živo’. Nekoč, na začetku sedemdesetih, so veljali za najboljši koncertni band na svetu in tudi sedaj, po skoraj petih desetletjih, se jim po tej plati lahko približa sila malo glasbenih vrstnikov. Ozvočenje je bilo skozi celoten nastop nadvse spodobno, zato tudi po tej plati ni nobenih razlogov za kakršnokoli grajo. Od večjih uspešnic iz klasične ere sta v tem večeru manjkala samo »Speed King« in, iz razumljivih razlogov, »Child In Time«, medtem ko večjih presenečenj razen morda »Bloodsucker« tokrat ni bilo. Od novejših del, kjer je bil poudarek na »Infinite« ter predhodniku »Now What?!« (2013), pa so izbrali nekatere najboljše stvaritve tako, da se ni nihče pritoževal nad njihovim pretiranim številom. Staro je bilo izjemno uspešno združeno z novim, kar se tiče nabora izvedb, medtem ko so ‘stari mački’ kar prekipevali od vitalne energije tako, da se je sila težko sprijazniti z mislijo, da je aktualna turneja najbrž njihova poslednja.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
DIVLJE JAGODE:
1. Let na drugi svijet
2. Divlje jagode
3. Želim da te imam
4. Ciganka
5. Kap po kap
6. Headless Cross (Black Sabbath priredba)
7. Dying for Love (Black Sabbath priredba)
8. Motori
MONSTER TRUCK:
1. Why Are You Not Rocking?
2. Old Train
3. Don’t Tell Me How to Live
4. The Enforcer
5. She’s a Witch
6. For the Sun
7. Sweet Mountain River
8. The Lion
DEEP PURPLE:
1. Time for Bedlam
2. Fireball
3. Bloodsucker
4. Strange Kind of Woman
5. Johnny’s Band
6. Uncommon Man
7. The Surprising
8. Lazy (uvod na klaviaturah)
9. Birds of Prey
10. Hell to Pay
11. Keyboard Solo (Don Airey)
12. Perfect Strangers
13. Space Truckin’
14. Smoke on the Water
—dodatek—
15. Highway Star
16. Hush
17. Bass Solo (Roger Glover)
18. Black Night
