Založba: Parlophone Records
Datum izida: 17. 7. 1968
Produkcija: Derek Lawrence
Dolžina albuma: 43.27 min
Zvrst: Heavy Rock / Hard Rock
Ocena: 7.5/10
Zgodba o nastanku Deep Purple prvenca »Shades of Deep Purple« je neizbežno povezana s štorijo o rojstvu te legendarne, več-dimenzionalne britanske trdo rockovske skupine. Ob številnih slovitih podvigih ‘zlate’, t.i. Mark II postave, katero večina privržencev teh težko rockerskih legend še danes najbolj ceni, se pogostokrat pozablja, da je nekoč obstajala originalna Deep Purple zasedba (Mark I), ki je s svojo unikatno mešanico psihadelike, simfonike, bluesa in rocka igrala izjemno pomembno vlogo pri razvoju zgodnjih oblik težkega rocka pa tudi progresivnega rocka. Čeprav jih dandanes skorajda v enaki meri čislajo privrženci težkega metala, trdega rocka pa tudi progresivnega rocka, člani Deep Purple še danes ne marajo predalčkanja, kar je ob dejstvu, da je njihova glasba pogosto presegala žanrske okvirje povsem razumljivo.
Vse skupaj se je začelo, ko se je nekdanjemu The Searchers bobnarju Chrisu Curtisu porodila divja fantazija, da ustanovi superzvezdniško skupino z imenom Roundabout v kateri bi se člani nenehno menjavali. Njegova vizija superzvezdniškega vrtiljaka se je začela počasi uresničevati, ko je iz skupine The Artwoods kot svojega prvega rekruta pripeljal klasično izobraženega igralca Hammond orgel Jona Lorda. Lordu se je kmalu pridružil svojeglavi kitarski biser Ritchie Blackmore, kateri se je po pregovarjanju na vrat na nos vrnil iz Hamburga, da bi se lahko preizkusil na avdiciji. Blackmore je bil že tedaj sila cenjen priložnostni kitarist, ki je imel za seboj sodelovanja z različnimi skupinami kot denimo The Outlaws, Neil Christian and The Crusaders ter Screaming Lord Sutch. Curtisovo paranoidno obnašanje, katero je že zelo kmalu pricurljalo na dan, je postajalo čedalje bolj neznosno, tako da je bil na koncu primoran zapustiti svoj lastni projekt.
Lord in Blackmore, ki sta medtem ugotovila, da se njuna igralska stila dopolnjujeta kot med in maslo na rezini kruha, sta se kljub vsemu odločila nadaljevati naprej pri izgradnji na novo definiranega Roundabout projekta ter v porajajoči se band pripeljala Blackmorejevega starega znanca, basista Nicka Simperja (ex-Johnny Kidd and The Pirates). Za bobnarski stolček bi moral prvotno sesti Bobby Woodman, toda med avdicijami za pevca na katerih je bil izbran Rod Evans (ex-The Maze) se je pripetil drugačen razvoj dogodkov. Blackmoreja je namreč popolnoma prevzel komaj 18-letni Ian Paice, kateri si je prej skupaj z Evansom služil kruh pri skupini The Maze in bobnarsko mesto je bilo po avdiciji nemudoma njegovo. Paice je do danes še zadnji originalni član, ki je sodeloval pri prav vseh verzijah legendarne skupine. Tako je bila formirana originalna, MK I Deep Purple postava, ki se je z zagnanostjo lotila snemanja prvenca. Ime Roundabout je kmalu po prvih koncertih romalo v smeti, medtem ko je bil nov naziv skupine izbran na Blackmorejevo pobudo.
»Shades of Deep Purple«, ki je v domovini naletel na precej mlačen komercialni odmev, medtem ko je bil odziv nanj v ZDA, predvsem na račun hita »Hush«, popolnoma drugačen, je bil slogovno, zanimivo, bližje psihadeliki in zgodnjemu progresivnemu rocku kot pa trdemu rocku s katerim so čez nekaj let osvojili svet. Skozi večino kompoziciji dominira fuzija masivnega in večplastnega zvoka Lordovih Hammond orgel, Blackmoreovih iz bluesovske romantike izhajajočih kitarskih umetnin in Paiceovih širokogrudnih bobnarskih krošejev. Evansov melodični, klasično ‘staro-šolski-angleški’ pevski pristop je bil ključen, da so se jim že tako zgodaj na široko odprla ameriška vrata, medtem ko je Simper zagotavljal nespektakularno, a solidno ponudbo bas linij.
»Shades of Deep Purple« je vseboval štiri avtorske stvaritve in štiri priredbe med katerimi je izstopala prej omenjena priredba Joeja Southa z naslovom »Hush«, katero še dandanes izvajajo v živo. V osnovi gre za prijeten pop rocker z izrazito lepim refrenom na krilih Evansovega melodičnega vokala in ljubezenskim besedilom, kjer se z lahkoto čutijo vplivi Beatlov. Vse skupaj je podkrepljeno s šelestečim zvokom Hammond orgel in sladostrastno Lordovo solažo v srednjem delu, katera je celo ena najbolj slikovitih v celotni karieri tega legendarnega klaviaturista. Navkljub Blackmoreovim rohnečim kitarskim pasažam je »Hush« praktično ves čas podkrepljen na skorajda plesnem ritmu, kar omogoča dobro zabavo in je v marsičem prispevalo k zgodnjemu ameriškemu uspehu.
Otvoritveni inštrumental »And the Address« na katerem se dičijo vse prej naštete odlike posameznih inštrumentalistov je bil plod številnih zgodnjih jamov, kar je skozi celotno Deep Purple zgodovino postala priljubljena praksa ustvarjanja novih kompozicij. »One More Rainy Day« je še ena sproščujoča skladba z izrazito spevnim melodičnim refrenom, ki ob podpori Lordovih polnomastnih orglarskih pasaž, Blackmoreovih zbadajočih kitarskih fraz in Paiceovih dobro odmerjenih bobnarskih krošejev, nekoliko presenetljivo ni naletela na večji komercialni odziv.
Temu sledi progresivno rockovski hibrid »Prelude/I’m So Glad«. Uvodna sekcija je inštrumentalistično obarvana orgija, osnovana na aranžmaju iz prvega dela suite Šeherezada v izvirni režiji klasičnega ruskega skladatelja Nikolaja Rimskega-Korsakova, katerega je Lord sila spretno prelevil v pravcati orglarski dvoboj med Hammondkami in Blackmoreovo električno kitaro. Slednja je že tedaj rezala skozi zrak z neobičajno ostrino, zato kasnejša slogovna levitev v trdi rock sploh ni bila tako presenetljiva. V drugem delu tega zabavnega eksperimenta sledi preliv v priredbo »I’m So Glad« (originalno Skip James), katero so prej priredili že Cream. Evans in Paice pa sta jo priredila že v svoji prejšnji zasedbi The Maze. Deep Purple so se zgledovali po Cream verziji, kateri je njihova priredba v marsičem sorodna s to pomembno razliko, da je daljša in da kot celota zveni precej trše, medtem ko razposajene Hammondke vnovič pomagajo Paiceovim bobnom narekovati izrazito temperamenten ritem.
Z nepredvidljivimi inštrumentalnimi meandri zaznamovana progresivno rockovska orgija »Mandrake Root« je še ena priljubljena Deep Purple klasika, ki je nastala kot rezultat dolgega skupinskega jama in morda od vseh skladb na tem albumu najboljše priča o kakovosti originalne, MK I zasedbe. Inštrumentalni jam v srednjem delu se odlikuje predvsem na račun gastronomske Lorodove orglarske solaže in Paiceovega nebrzdanega krotenja bobnarske postavitve. Tudi Blackmore s svojo ponudbo vrtoglavih kitarskih rifov dokaže zakaj je že kmalu postal cenjen kot eden najboljših kitaristov vseh časov. Med kasnejšimi koncerti je to postala ena izmed tistih Purple klasik, katere so imeli običaj raztegniti tudi na več kot 20 minut.
Zelo posrečena priredba The Beatles klasike »Help«, katera naj bi bila všeč celo legendarnim Hroščem, je prav tako naletela na lep komercialni odziv pri Američanih. Evansov melodični, klasično angleški vokalni pristop je bil kot rojen za prepevanje Beatles klasik, medtem ko Lordove orgle temu zimzelenu pridodajo še dodatno toplino prav posebne vrste. Deep Purple ne bi bili veliki inovatorji, če ne bi vse skupaj začinili še s krajšim inštrumentalnim vložkom sredi katerega izstopa kratka, a mogočna kitarska solaža. Psihadelični standard »Love Help Me« je tipični predstavnik veseljaško in pozitivistično obarvanega MK I sloga s prešernimi ritmi in Evansovim prikupno melodičnim vokalnim pristopom pod močnim The Beatles vplivom. Vseeno pa, navkljub precej prozornemu ljubezenskemu besedilu, ni zaslediti niti sledu kakršnekoli inštrumentalne naivnosti.
Zaključni melanholični prog rock-blues hibrid »Hey Joe« (originalni avtor Billy Roberts) je še ena instantna Deep Purple klasika, ki v inštrumentalnem uvodu vsebuje vojaški marš na bobnih, nasršeno zaporedje kitarskih fraz in donečo plast Hammond orgel. Lordove orglarske vragolije se odlično vežejo na Blackmoreove neukročene kitarske eskapade ter vse skupaj pripeljejo do blues rockovsko obarvanega dela v katerega se vključi tudi Evansov vokal. S težo nepričakovanega ameriškega uspeha obremenjeni originalni Purple pevec tu z bluesovsko začinjenim pristopom prvič izraziteje demonstrira svojo velikokrat spregledano vokalno variabilnost. Vse skupaj ves čas spremljajo masivne plasti Hammondk, medtem ko je Blackmoreova kitarska solaža to pot morda celo najboljša na celotnem albumu. Čeprav je bil originalni tvorec »Hey Joe« Billy Roberts, je bila bandu pri adaptaciji glaven navdih priredba v režiji Jimi Hendrix Experience iz leta 1966.
Psihadelično obarvani Deep Purple prvenec je nazorno zrcalo originalne, Mark I postave za katero je bilo značilno, da je z vsako naslednjo izdajo skokovito napredovala pri svojem razvoju in je dandanes predvsem zanimiv za vse raziskovalce korenin težkega metala, trdega rocka in progresivnega rocka. Navkljub dejstvu, da ne odraža kasnejšega precej bolj težko rockerskega pristopa s katerim so postali prepoznavni, je »Shades of Deep Purple« boljši prvenec od marsikaterih dosežkov primerljivih legendarnih skupin in je s stališča osupljivo hitre Deep Purple slogovne evolucije izredno dragocen dokument njihovih zgodnjih dni.
Ta recenzija je posvečena Jonu Lordu (1941-2012).
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. And The Address (4:37)
2. Hush (4:25)
3. One More Rainy Day (3:39)
4. Prelude: Happiness / I’m So Glad (7:20)
5. Mandrake Root (6:08)
6. Help (6:00)
7. Love Help Me (3:48)
8. Hey Joe (7:32)
Zasedba:
Rod Evans – vokal
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – Hammond orgle, klaviature, spremljevalni vokal
Nick Simper – bas kitara, spremljevalni vokal
Ian Paice – bobni
