Lokacija: Majano / Festival Concert Area / Italija
Datum: sreda, 24.07.2013
Deep Purple so dandanes poleg Black Sabbath edini težko rockovski band ‘stare šole’ s koreninami v šestdesetih, ki z lahkoto napolni večja koncertna prizorišča, kot se je vnovič pokazalo tudi med njihovim nedavnim nastopom v slikovitem italijanskem mestu Majano, kjer so privabili gruče večinoma starih, a tudi mlajših privržencev z različnih koncev Evrope, tako da med njimi ni manjkala niti slovenska ‘delegacija’. Vesela druščina, ki že deset let deluje v nespremenjeni postavi, je imela med to turnejo poleg navduševanja z izvedbo dolgoletnih Purple favoritov namen predstavljati tudi skladbe s svojega najnovejšega studijskega dosežka, »Now What?!«, ki je celo eden njihovih najboljših albumov po koncu ‘zlatih’ sedemdesetih. Nabor Deep Purple izvedb v tem večeru je bil gotovo nekaj posebnega, saj se je vmes znašlo tudi nekaj priljubljenih zimzelenov, katerih ne izvajajo ravno vsak večer. Že dolgo ni nobena skrivnost, da je med kritično srenjo vselej nekoliko prezrti »Fireball« (1971) najljubši album starega pevskega mačka Iana Gillana, zato bombastična otvoritev koncerta z naslovno skladbo s prej omenjene studijske klasike niti ni bila kdo ve kako veliko presenečenje.
Gillan je bil v tem večeru rahlo prehlajen, saj se je vmes večkrat odkašljeval, a se je vseeno ves čas dobro držal in tudi zahtevnejše skladbe odpel dostojno, o čemer smo se lahko prepričali tudi na obeh »Deep Purple In Rock« (1970) zažigačih, »Into the Fire« ter »Hard Lovin’ Man«, ki sta sodila med lepša presenečenja našega druženja s patriarhi težkega rocka. Na svoj najnovejši album so publiko opomnili z odlično verzijo skladbe »Vicent Price«, mračnega poklona legendarnemu igralcu iz grozljivk, ki je nedavno izšla kot tretji single z »Now What?!«. Publiki pa se je prvič zares ‘zmešalo’ ob nepričakovano rani izvedbi legendarnega singla »Strange Kind of Women«, kjer Gillan vedno poskrbi za obilo zabave in tudi smeha.
Steve Morse je bil ves čas odlično razpoložen in je kot kaže popolnoma okreval po resni bolezni, tako da je imel, poleg pričakovanih solo nastopov med »Contact« Lost«, daljšega solo trenutka v »The Well-Dressed Guitar«, med posameznimi skladbami tudi več krajših solo točk z razširjenimi kitarskimi improvizacijami. Z energičnima izvedbama »All The Time in the World« in »Hell To Pay«, obema vodilnima singloma z aktualnega studijskega dosežka, nas je zvesta Purple tovarišija opozorila, da se lahko tudi njihove najnovejše stvaritev kosajo s priljubljenimi klasikami. Stari bas kitarski volk Roger Glover se je prav tako vidno zabaval in od vseh članov banda, kot ponavadi, s podžiganjem najbolj aktivno skrbel za dobro počutje publike. V tem večeru so trdo rockerski korenjaki sicer ‘pozabili’ (verjetno zaradi Gillanovega kašlja) na »Highway Star«, katere odsotnost so zato lepo opravičili z imenitno verzijo »Lazy«, še ene nepozabne »Machine Head« (1972) klasike.
Pri Ianu Paiceu, edinemu originalnemu članu, je najbolj fascinantno to, da je po vseh teh letih še vedno popolna ‘bobnarska žival’, pa čeprav tudi on, kljub pričeski, ki sproža številne hecne debate, ne zakriva svojih pravih let. Njegova solo točka, ki je bila slika in prilika bobnarske moči in perfekcije, se je razvila neposredno iz vselej izjemno zabavne »Fireball« klasike »The Mule«. Klaviaturski čarodej Don Airey je vselej posebna zgodba zase in si kot človek, ki je moral prevzeti najbolj nehvaležno možno nalogo, nadomestiti nenadomestljivega, legendarnega klaviaturista Jona Lorda, zasluži prav posebno pohvalo. Pokojni klaviaturski legendi je bila posvečena skladba »Above in the Beyond«, s katero so zaključili opus izvedb z »Now What?!«.
S »Fireball« klasiko »No One Came«, ki spada med tiste Purple mojstrovine, katere je nekdanji kitarist Ritchie Blackmore vselej iz dna srca sovražil, so poskrbeli za še eno veliko pozitivno presenečenje tega večera. Med Aireyevim solo nastopom je večini od prisotnih vnovič zastal dih, medtem ko se je prekaljeni klaviaturski čarodej med svojimi tipkarskimi orgijami ves čas navihano muzal. »Perfect Strangers« po skoraj tridesetih letih, kolikor jih je minilo od izida te klasike, vselej izpade sijajno.
Moderna Purple inkarnacija se je niti malo ne brani izvajati, čeprav je Blackmoreov duh in vpliv njegovega nekdanjega banda Rainbow na njej vselej obče prisoten. »Space Truckin’«, katerega obvezno razširijo s poljubno dolgim jamom, je prav tako eden najbolj težko pričakovanih koncertnih favoritov, ko publika ‘je legendarni skupini iz roke’. Zaključek rednega dela nastopa pa je bil, po pričakovanju, popolnoma predvidljiv, saj so izvedli svoj največji hit »Smoke On The Water«, kjer je publika s petjem samoumevno sodelovala precej bolj zagrizeno kot na preostalih izvedbah.
Dodatek je prinesel presenečenje z izvedbo »Green Onions«, priredbo Bookerja T. in MG, s katere so hitro prešli na nepozabni »Hush«, edino Deep Purple klasiko, sicer priredbo Billya Joeja Royala, katera ni bila posneta z Gillanom v postavi (še z originalnim pevcem Rodom Evansom), a jo v aktualni inkarnaciji vseeno vedno izvajajo s posebnim žarom. Po Gloverjem solističnem nastopu, s katerim je zaokrožil posamezne nastope vseh štirih Purple inštrumentalistov, je sledil veseli zaključek koncerta z »Black Night«, še eno nepremagljivo klasiko, ki popolnoma obnori privržence, čeprav so jo ti v različnih izvedbah slišali že ‘neštetokrat’.
Odlično razpoloženi Deep Purple so ob izbornemu ozvočenju sredi Majana vnovič dokazali, da si med ljubitelji dobre glasbe za vekomaj zaslužijo vsesplošno spoštovanje in občudovanje, saj tudi po 45-ih letih obstoja ostajajo ena največjih koncertnih atrakcij. Ravno zato bi moral biti ogled njihovega koncerta, vsaj enkrat v življenju posameznika, zapisan v osrednje, nadaljnje smernice srednješolske vzgoje in mladinskega kulturnega izobraževanja republike Slovenije.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Fireball
2. Into the Fire
3. Hard Lovin’ Man
4. Vincent Price
5. Strange Kind of Woman
6. Contact Lost
7. Solo (kitara)
8. All the Time in the World
9. The Well-Dressed Guitar
10. The Mule (vključena solaža na bobnih)
11. Hell to Pay
12. Lazy
13. Above and Beyond
14. No One Came
15. Solo (klaviature)
16. Perfect Strangers
17. Space Truckin’
18. Smoke on the Water
—dodatek—
19. Green Onions (Booker T. & The MG’s cover)
20. Hush (Billy Joe Royal cover)
21. Solo (bas kitara)
22. Black Night
