Založba: EMI Records
Datum izida: 25. 3. 1972
Produkcija: Martin Birch
Dolžina albuma: 37.25 min
Zvrst: Heavy Rock / Hard Rock
Ocena: 10/10
»Machine Head«, šesti studijski dosežek legendarnih britanskih težkih rockerjev Deep Purple, je bil njihov magnum opus s katerim so na začetku sedemdesetih zmagoslavno zavzeli prestol najbolj glasnih in tehnično prefinjenih trdo rockerskih/metalskih pionirjev. Noben drugi Deep Purple album ni vseboval toliko klasik, saj je skupina do dandanes na svojih koncertih izvedla prav vse skladbe, ki se nahajajo na tej monumentalni težko rockerski mojstrovini za katero je celo muhasti kitarski virtuoz Ritchie Blackmore izjavil, da je poleg »Deep Purple in Rock« (1970) njegov najljubši studijski dosežek tega legendarnega angleškega rock kolektiva.
Kakor se to danes zdi čudno pa nastajanje »Machine Head«, ki je bil zaradi nekoliko bolj surove produkcije in na splošno bolj udarnega pristopa bližje vzdušju njihovega najtršega albuma »In Rock« kot pa eksperimentalnemu predhodniku »Fireball« (1971), ni bilo gladko, čeprav je bilo nastajanje določenih kompozicij ob različnih virih inspiracij skorajda mačji kašelj. Otvoritvena klasika »Highway Star« je bila denimo ustvarjena kar na bandovem koncertnem avtobusu, potem ko jih je nekdo v intervjuju vprašal kako hitro nastajajo njihove skladbe, tako da je bilo kar nekaj standardov z »Machine Head« predstavljenih že na »Fireball« turneji.
Ta legendarni studijski dosežek, katerega bi večina privržencev izbrala s seboj na samotni otok, če bi morala izbrati en sam Deep Purple album, ki jim največ pomeni, je bil manj udaren kot »In Rock« in manj inovativen kot »Fireball« pa vendar se je v ljudskih srcih zapisal kot njihov najljubši. Glavni čar »Machine Head«, ki je bil posnet v slikovitem švicarskem mestu Montreaux, kjer je poleg Deep Purple skozi zgodovino nastopilo že lepo število britanskih rock velikanov, je bil namreč v tem, da so bile prav vse kompozicije na plošči začinjene z izjemnim skladateljskim perfekcionizmom, ustreznim produkcijskim ravnovesjem, hitro pomljivimi glavnimi motivi in naravnost osupljivo medsebojno kemijo med legendarnim kvintetom, ki je s pomočjo čustveno neverjetno intenzivnih vokalnih predstav pevca Iana Gillana, Blackmoreovih nepredvidljivih kitarskih vragolij, temperamentnih orglarskih pasaž klaviaturskega čarodeja Jona Lorda, uničujočih kanonad bobnarja Iana Paiceja ter kompleksnih bas linij basista Rogerja Gloverja, ustvarila najbolj dovršen studijski dosežek v povesti Mark II postave, če že ne celotne kariere.
Otvoritveni rušilec »Highway Star«, kateri je bil prvi »Machine Head« dosežek, ki je ugledal luč sveta, tudi po štirih desetletjih ostaja silovit začetek albuma, katerega še danes poskušajo bolj ali manj neuspešno posnemati številne trdo rockerske in metalske skupine. Po stopnjujočem uvodu, kjer Blackmoreov inovativen kitarski rif neusmiljeno reže skozi zrak in skozi Gillanovo pevsko zavijanje pokajo stekla nastopi trenutek za kataklizmični refren, ki se v trenutku zasidra v spominske receptorje povprečnega ljubitelja dobre glasbe. V srednjem delu ne manjkajo srditi spopadi med Hammond orglami in električno kitaro, ki še poglobijo razgreto atmosfero tega supersonično navitega zimzelena. Ritchiejeva produkcija inovativnih kitarskih fraz, kot tudi sladostrastna fraza v melodramatični inštrumentalni sekciji, je še danes prava paša za ušesa. Gillanovo besedilo o fatalni ženski ne bi moglo biti bolj tipično Purple-ovsko.
S hudomušno atmosfero prepojeni »Maybe I’m a Leo«, kateri se nanaša na Gillanovo astrološko znamenje, nenadoma upočasni poprej naviti tempo albuma, čeprav Paice še vedno kot za stavo navdušuje s kompleksnimi in kotalečimi se bobnarskim prehodi. Lordov klavir poskrbi za subtilno osvežitev, medtem ko Blackmore postreže z dvema nebeškima kitarskima solažama, ki sta še danes prava nebeška mana v ušesih častilcev izjemnega kitarskega talenta legendarnega moža v črnem. Trdo rockerski polnilec energije »Pictures Of Home« tempo albuma vnovič ponese na hitrejši vlak, saj Blackmore strelja z ognjevitimi kitarskimi frazami kot za stavo, medtem ko Paice z divjimi bobnarskimi krošeji ruši vse pred seboj. Neutolažljivi Gillanov vokal na izjemno podoživet način pripoveduje zgodbo o izolaciji in domotožju. Sčasoma glavno solistično pobudo prevzame maestro Lord, ki priredi nepozabno orglarsko orgijo, medtem ko na kratko, a temperamentno bas kitarsko solažo ne pozabi niti Glover. Ritchiejeva zaključna kitarska solaža vnese tudi nekaj potrebne subtilnosti v ta udarni standard.
Na »Never Before«, ki je izšel tudi kot single in v nasprotju s pričakovanju banda, kateri je bil prepričan, da bodo z njim doživeli naslednji veliki hit, komercialno pogorel, a vseeno prepričal publiko, da se splača prisluhniti novemu studijskemu albumu, se legendarni kolektiv poda v nekoliko bolj funkovsko obarvane vode. Menjavanje počasnega in hitrega tempa je podkrepljeno na potentnih kitarskih frazah in mogočnih bobnarskih zamahih, medtem ko Gillanov razpenjeni pevski pristop, ki vrhunec doživi v romantičnem refrenu pripoveduje še eno nesrečno ljubezensko zgodbo. Lord se tokrat enako učinkovito znajde na Hammond orglah in električnem klavirju.
Temu sledi legendarni »Smoke On The Water«, največji hit njihove kariere in še danes daleč najbolj znana skladba na »Machine Head«. Steve Lukather, kitarist in pevec skupine Toto, je v nekem intervjuju izrazil svoje razočaranje nad tem, da Deep Purple še ni v rockovski Hiši slavnih. Po njegovem bi si že zdavnaj zaslužili uvrstitev v to (pre)cenjeno ameriško ustanovo, če že ne zaradi drugega, že zato, ker je glavni rif »Smoke On The Water« prvo kar se šolarček nauči pri učenju kitare. Nastanek te nepozabne rock klasike spremlja sila zanimiva štorija o ključni inspiraciji, ki je neločljivo povezana tudi s samim besedilom o ‘dimu na vodi’.
Člani banda so se 6. decembra 1971 v dvorani Casino sredi Montreauxa udeležili nastopa legendarnega Franka Zappe ter v prednjih sedežih uživali v veličastni koncertni predstavi nepozabne glasbene ikone, kar je trajalo vse do trenutka, ko zmešani obiskovalec koncertnega dogodka ni v strop izstrelil svetlobno raketo ter povzročil požar. Po vsesplošni evakuaciji se je dim še dolgo vil nad vodo in med opazovanjem tega prizora skozi okno hotela se je nenadoma porodil navdih za njihovo najbolj priljubljeno klasiko, katero najbolj zaznamuje Blackmoreov ikonoklastični kitarski rif s pomočjo katerega ustvarijo razdraženo atmosfero. Gillanovo petje super spevnega refrena je na popoln način združeno z melodično kitarsko improvizacijo, potentnimi bobnarskimi prehodi in Lordovimi nekoliko zadržanimi orglarskimi finesami. Slednji je bil zaradi ‘pristriženih peruti’ pri odpiranju dveri njegovega klaviaturskega carstva tudi edini član banda, ki v to minimalistično obarvano klasiko ni bil do kraja zaljubljen.
No, temu primerno se klaviaturska legenda z mogočnimi orglarskimi improvizacijami pošteno razmahne na zimzelenu »Lazy«, ki je v primerjavi s slovitim predhodnikom manj znan Purple standard, a zato na koncertih nič manj priljubljena klasika. Njegov monumentalni orglarski uvod poskrbi za stopnjevanje hudomušnega vzdušja v katerega se kmalu vključijo Blackmoreove inovativne kitarske fraze. Slednje že kmalu razširi v hitroprsto bluesovsko solažo. Ob podpori krepkih bobnarskih rošad hitro nastane nepozaben glavni motiv. Lordove orglarske pasaže so tokrat vseeno glavna inštrumentalna poslastica, medtem ko Gillanov vokal, ki tokrat pripoveduje nekoliko črno-humorno besedilo, vpade šele v drugi polovici skladbe. Legendarni pevec si mimogrede privošči še duhovito solažo na orglicah.
Ognjeviti trdo rockerski vrtiljak »Space Truckin’« se je do danes uveljavil kot eden najbolj priljubljenih koncertnih standardov, katerega so v ‘zlatih’ časih s pomočjo dolgometražnih inštrumentalnih jamov razširili tudi na več kot dvajset minut. Vnovič je v ospredju krepka kitarska fraza, ki v navezi s šelestečimi orglarskimi pasažami in kotalečimi se bobnarskimi prehodi skozi katere rohni Gillanov osupljivo raztegljivi vokal, ustvari kataklizmično vzdušje vesoljskega poleta na bazi svetlobne hitrosti. Gillanovo srdito pevsko repenčenje s pomočjo katerega doseže nekaj nesramno visokih leg in Rogerjeva temperamentna ponudba bas linij v navezi tvorita glavni melodični vir ene najbolj udarnih Deep Purple klasik.
Ponovna CD-izdaja »Machine Head«, katera je izšla ob 25. obletnici izida, med bonus dobrotami vsebuje fantastično balado »When A Blind Man Cries«, katera bi si nedvomno zaslužila uvrstitev na regularni del albuma, če bi tedanje časovno-prostorske omejitve to dopuščale, saj gre za eno najlepših stvaritev v celotni Deep Purple povesti na katero se še dandanes občasno spomnijo med koncertnimi nastopi. Gillanovo neutolažljivo petje, katero je vnovič slika in prilika človeka zlomljenega srca je na izrazito prefinjen ritmičen način združeno z melanholičnim zvokom Lordovih Hammod orgel, medtem ko Blackmore s pomočjo jokajoče kitarske solaže demonstrira svojo specifično subtilnost s katero bo navduševal tudi v letih, ko ne bo več član Deep Purple.
»Machine Head« je zlata krona na vrhu najboljših Deep Purple studijskih dosežkov in predstavlja vrhunec Mark II postave, katera je ustvarila njihove še danes najbolj priljubljene klasike. O tem, da sodi med najboljše rock albume vseh časov so že kmalu po njegovem izidu čivkali vrabci na strehah in čeprav so Purpli skozi desetletja na koncertnih nastopih določene zimzelene na čelu s »Smoke On The Water« že tako ogulili, da se jih bolj ne bi moglo dati, je album kot celota še danes slika in prilika skladateljsko-aranžersko-virtuozne briljantnosti in dovršenosti. Za konec recenzije pa naj se omeni še ena anekdota povezana s srečanjem med Deep Purple in Frankom Zappo na katerega so se prismojeni privrženci na začetku sedemdesetih lepili eden za drugim. Med koncertnim izvajanjem »Smoke On The Water«, kmalu po novici, da si je Frank zlomil nogo (poleg številnih drugih manjših poškodb), ker ga je nek nori in pijani privrženec med nastopom porinil z odra, je Gillan zavpil »break a leg, Frank«, kar se lahko sliši na kasneje izdanem koncertnem albumu »Deep Purple in Concert« (1980).
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Highway Star (6:05)
2. Maybe I’m A Leo (4:51)
3. Pictures Of Home (5:03)
4. Never Before (3:56)
5. Smoke On The Water (5:40)
6. Lazy (7:19)
7. Space Truckin’ (4:31)
Zasedba:
Ian Gillan – vokal, orglice
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – klaviature, Hammond orgle
Roger Glover – bas kitara
Ian Paice – bobni, tolkala
