Založba: Harvest Records
Datum izida: 9. 7. 1971
Produkcija: Martin Birch
Dolžina albuma: 40.30 min
Ocena: 9.0/10
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Legendarni angleški trdo rockovski giganti Deep Purple so se v času, ko je izšel njihov peti studijski album »Fireball« nahajali sredi največjega artističnega in komercialnega razcveta, ko so se njihove sanje, da zavzamejo prestol najbolj glasne težko rockovske skupine začele naglo uresničevati. Prejšnja studijska mojstrovina »In Rock« (1970) jim je naposled prinesla svetovno prepoznavnost, zato se je med večino privržencev še danes najbolj priljubljena (Mark II) postava na »Fireball« odločila nadaljevati uspešno zvokovno formulo predhodnika ter jo še dodatno nadgraditi z nekaterimi pustolovskimi podvigi iz katerih je bilo jasno razvidno, da so Deep Purple še vedno goreli v želji po čim večjem skladateljskem perfekcionizmu in konstanti zvokovni evoluciji.
»Fireball«, ki je vseboval kar nekaj še danes priljubljenih Purple klasik, je ponovil izjemni uspeh svojega slovitega predhodnika, čeprav ga dandanes od članov Mark II postave kot mojstrovino priznava samo pevec Ian Gillan, kateri je na tem dosežku zapustil nekaj najboljših vokalnih podvigov v celotni karieri. Ostali niso delili njegove navdušenosti, še posebno kitarski virtuoz Ritchie Blackmore, katerega je najbolj motila spremenjena, precej bolj prefinjena in manj surova produkcija kot na predhodniku. Muhasti in nepredvidljivi Blackmore, ki se je ob prostem času rad zabaval z nočnim strašenjem svojih tovarišev, če je bilo treba tudi s sekiro v roki, je kot ognjevit zagovornik trših zvokovnih nians pri tradicionalnem Deep Purple zvoku med snemanjem »Fireball« prišel do prvih sporov z Gillanom, kar se bo v naslednjih mesecih samo še stopnjevalo in na koncu preraslo v odkrito sovražnost.
Daleč najbolj prepoznavna klasika na britanski različici albuma, kjer se je na tretjem mestu namesto velikega hita »Strange Kind Of Woman« nahajal »Demon’s Eye«, je bila naslovna, otvoritvena skladba, katera je v svoji osnovi navit trdi rocker v najboljši Purple maniri. Po kratkem ‘vetrovnem’ uvodu nastopi Paiceov bobnarski stampedo v navezi z Gloverjevimi režečimi se bas linijami, kar ustvari hiperaktivno ritmično podlago za mogočne Blackmoreove kitarske pasaže in Lordove divje orglarske meandre, medtem ko Gillan na vokalu blesti s kot ponavadi izjemno doživetimi čustvenimi izlivi ob tradicionalno širokogrudnem razponu svojih glasilk. Zanimivo, da ta klasika, katera je izšla tudi kot single, v nasprotju z običajno Ritchiejevo prakso ne vsebuje kitarske solaže. Besedilo je tipično ‘Purpleo-ovsko’, saj govori o ljubezenski peripetiji z enigmatično žensko-vesoljko v glavni vlogi.
»No No No« je zanimiv trdo rockovski polnilec energije, kjer ob Gillanovi jeznoriti pevski predstavi vlada temperamenten kitarski rif, medtem ko Glover tke zbadljive bas linije in si Lord daje duška z nepredvidljivimi orglarskimi eksperimenti. Navkljub precej bazični trdo rockerski osnovi ta nekoliko spregledan Purple standard vsebuje številne zanimive časovne prehode in nepredvidljivo menjavanje inštrumentalnih motivov med katerimi ne manjka Blackmoreova gastronomska kitarska solaža. Že ob prvi priliki mu Lord vrže rokavico z monumentalno solažo na hammondkah, kar pa še zdaleč ne zaključi njunega medsebojnega dvoboja, ki poteka skozi večino albuma.
Zimzelen »Demon’s Eye«, ki se nahaja samo na britanski verziji »Fireball« namesto »Strange Kind Of Woman«, je skladba v srednjem tempu, katera je zaznamovana z enigmatično atmosfero. Ta s skrivnostno ambientalno magijo prepojen standard zaznamuje odločna kitarska fraza s ponavljajočimi se ritmičnimi vzorci, medtem ko nad vsem skupaj avtoritativno poveljuje Gillanov kot žvečilka raztegljiv in z divjo mešanico emocij prepojen vokal. Glavni refren med pripovedovanjem še ene nenavadne ljubezenske dogodivščine zveni poredno in še poveča vsesplošno skrivnostno vzdušje, medtem ko je Blackmore vnovič neverjeten, tako pri ponudbi zbadljivih kitarskih fraz kot pri stvaritvi zaključne solaže.
Bizarni country eksperiment »Anyone’s Daughter« je tretjerazredna skladba, ki je nastala kot čista zafrkancija in na albumu še danes nima kaj iskati. Pravzaprav originalno sploh ni bila zamišljena za uvrstitev na seznam »Fireball« skladb vendar je mož v črnem, ki je do danes njen edini ljubitelj, prišel v resen spor z Gillanom ter začel groziti z vsem mogočim, če se ne bo znašla na albumu. Blackmoreov kmetavzarski izlet v kavbojski salon je še danes daleč najslabša stvaritev, ne samo v režiji Mark II postave, temveč celotne Deep Purple kariere in resno ogrozi status »Fireball« kot ene izmed klasičnih Purple mojstrovin. Na vokalu bi se ob zaspani klavirski spremljavi in klasičnih country kitarskih akordih, ki tvorijo duhamorno melodijo, lahko veliko lažje predstavljalo kakega kavbojskega ‘jamrača’ tipa Bob Dylan ali Johnny Cash. Neverjetno, vendar resnično dejstvo, da je celo celoten bonus material na ponovni CD izdaji »Fireball« za svetlobna leta boljši od tega po hlevskem gnoju zaudarjajočega dosežka, največ pove o njegovi kvaliteti.
Slab okus že v trenutku popravi imenitna klasika »The Mule«, katera je še dandanes eden najbolj zanimivih Mark II eksperimentov kar se tiče učinkovitega zlivanja kompleksnih inštrumentalnih nians in nekoliko psihadelično obarvanega vokala. Lordova sakralno začinjena orglarska solaža še poglobi dramatično vzdušje, medtem ko mu Blackmore v nadaljevanju s pomočjo izrazito prefinjene kitarske orgije ne ostane dolžen pri solističnemu napenjanju mišic. Besedilo je za običajne Deep Purple razmere precej netipično, saj vsebuje sledove okultizma, medtem ko eksperimentalna struktura dokazuje, da je nekje globoko pod trdo rockovskim površjem še vedno tlela sled prog rockovskega pustolovstva.
Kompleksni standard »Fools« na katerem uspešno križajo prog rockovsko subtilnost in trdo rockovsko brezkompromisnost je še dandanes kriminalno spregledan dosežek. Začetek je nežna balada s preprosto, pastoralno obarvano melodijo, kar traja vse do trenutka, ko vpade nasršen kitarski rif in začne vnovič pošteno razkurjenega Gillana med čustveno poglobljenimi vokalnimi izlivi ‘metati na vse strani’. Zapletena inštrumentalna sekcija v srednjem delu vsebuje raznovrstno igro tolkal in mrakoben zvok klaviatur s čimer počasi stopnjujejo napeto atmosfero, katero z vstopom preostalih dveh inštrumentalistov v skupni zvočni kolaž doseže spektakularne razmere.
Temperamentni trdo rockerski zimzelen »No One Came« predstavlja odličen zaključek, kjer vnovič z vso močjo zasijejo vse klasične Mark II prvine na čelu z Gillanovim pevskim repenčenjem, Blackmoreovim neukročenim kitarskim rifom, Lordovimi šelestečimi orglarskimi poleti, Paiceovi masivnimi bobnarskimi rošadami in Gloverjevimi melodičnimi bas linijami. Pozitivistična atmosfera in šegavo besedilo je podkrepljeno s funkovsko obarvanimi ritmičnimi niansami. Blackmore si da vnovič duška z dolgometražno kitarsko solažo ter mimogrede v solistični dvoboj potegne še kot vedno odlično razpoloženega Lorda, ki pričara nepozabno orglarsko mojstrovino. Gillanovo sladostrastno pevsko jamranje nad izgubljeno situacijo vnaša v vsesplošno atmosfero skladbe dodatno dozo razposajenosti. Psihadelični zaključek je popolnoma nepričakovan in deluje kot grom iz oblačnega neba.
Na ponovni CD izdaji »Fireball«, ki je izšla ob 25. obletnici izida albuma in je naphana s številnimi bonus dobrotami, najbolj izstopa veliki hit »Strange Kind Of Woman«, ki je izšel kot single in se je originalno nahajal samo na ameriški in japonski verziji plošče. Po Gillanovih besedah je besedilo pripoved o prostitutki (originalni naslov skladbe je bil »Prostitute«) in izrazito zlobni ženski s katero je imel nekoč opravka eden izmed njegovih znancev. Preprosta struktura, utemeljena na enostavnem sosledju kitarskih fraz, boogie ritmu in hitro grabljivem, hudomušnem refrenu je v trenutku navdušila množice glasbenih ljubiteljev po vsem svetu, kar je ‘žensko čudne sorte’ za večno uvrstilo med nesmrtne rock zimzelene. Še danes je prava škoda, da ta veliki hit na vseh originalnih verzijah albuma ni izšel namesto »Anyone’s Daughter«. Slednjega bi lahko nadomestila tudi funkovsko obarvana B-stran singla imenovana »I’m Alone«, ki je na račun šegavih ritmov in pozitivističnega vzdušja sila zabavna stvaritev.
Eksperimentalno obarvana mojstrovina »Fireball« je v marsičem celo še bolj zanimiva studijska plošča od slovitega predhodnika, katerega bi zasenčila v vseh pogledih, če ne bi vsebovala zgolj eno samo hibo, ki nosi ime »Anyone’s Daughter«. Deep Purple so bili na začetku sedemdesetih v osupljivem vzponu in mojstrske stvaritve so kar padale ena za drugo, tako da so bili v tistem času Black Sabbath in Led Zeppelin edini resni konkurenti za težko rockerski prestol. Mož v črnem, večni perfekcionist, katerega čudaške prostočasne muhe so večkrat zasenčile njegovo briljantno kitarsko tehniko, pa medtem ni skrival nezadovoljstva nad »Fireball« in je že začel kovati načrte kako bo skupaj s kar se da ubogljivimi in obvladljivimi tovariši ustvaril ultimativni trdo rockerski album.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Fireball (3:26)
2. No No No (6:54)
3. Demon’s Eye (5:21)
4. Anyone’s Daughter (4:43)
5. The Mule (5:22)
6. Fools (8:20)
7. No One Came (6:26)
Zasedba:
Ian Gillan – vokal
Ritchie Blackmore – kitara
Jon Lord – orgle, klaviature
Roger Glover – bas kitara
Ian Paice – bobni
