Lokacija: Celovec (Klagenfurt) / Messe Halle / Avstrija
Datum: nedelja, 01.12.2019
Človek si ne bi mislil. Resno. Najbolj trdoživo garaška koncertna skupina vseh er rocka in rolla? Sodi med največje koncertne garače, vsaj to zagotovo velja. Dan za nostalgijo ovit v vijolične barve na pragu veselega decembra na avstrijskem koroškem. Dame in gospodje, eni in edini. Ena najpomembnejših skupin rock’n’roll pionirstva in praočetje metala Deep Purple. Ne predajajo se. Turneja »dolgega slovesa« (Long Farewell Tour) traja od spomladi 2017! Še vedno (deloma) tudi v prid podpori dvajsetemu studijskemu albumu »Infinite«. No, po obisku Deep Purple sredi maja 2017 v zagrebški Areni, smo se že nekako tiho poslavljali od legend in biblijskih očakov rocka in rolla (RockLine recenzija koncerta TUKAJ). A kot povedano. Dolgo slovo. Poglejte samo poslavljanje The Kiss. Koliko let traja? No Deep Purple mislijo pač resno. Čutijo, da niso več dvajsetletni žrebci, ki bi zmogli vse in tega ne skrivajo več v uradnih izjavah. Zato uživajmo z njimi dokler so z nami in dokler čutijo tudi sami kreativni in koncertni zagon. Njihov nastop v Celovcu je potrdil namreč, da skupina še vedno odlično igra in da neverjetno uživa, ko je na odru. Zato naj slovo traja.
Torej! Podaljšano slovo je legende znova prineslo na odre stare evropske celine, serija novih terminov pa se je pričela prav s koncertnim nastopom v celovškem sejmišču! Uvod v večer je pripadel nemškim hard rock revitalistom The Weight, ki smo jih uspeli prestreči marca 2016 na enem izmed koncertov Uriah Heep na Dunaju (recenzija koncerta TUKAJ), v sklopu njihove takratne turneje. Kvartet goji revitalizem sedemdesetih, veliko je opore na Led Zeppelin, doziranih s kar nekaj psihadeličnih vraž, občasno se prikrade asociacija na zvok in slog The Doors. Skratka. Bend, ki obljublja v pomladi 2020 svoj drugi studijski album »In Control« se je izkazal za zelo suvereno in čvrsto, to je koherentno odrsko ekipo, ostro fokusirano, z avtoritativnim vokalom, ki z igro spretno izkorišča oder, kadar mu ni treba sedeti za električnim klavirjem. Bogat, stasit, robat, nazobčan, slečen in po starošolski zvočni recepturi ubran hard rock in roll revitalizem, ki je v 40. minutah prijetno tlakoval pisto za prihod in srečanje z v legendami. The Weight so glede na izkušnjo iz marca 2016, zrasli gotvo za eno ali dve stopnici više. Kot komponisti in po odrski samozavesti!
Gustav Holst bi bil ponosen ako bi vedel, da so Deep Purple za uvod izbrali Mars, the Bringer Of War, insert iz njegove sedem delne suite The Planets. Tu so torej. Highway Star! Eden najbolj prepoznavnih antemov skupine in rocka ter metala nasploh (poleg Smoke On The Water seveda). Skupina jo namreč od nekdaj zelo rada izvaja na začetku set list. Kakih 6000 obiskovalcev dvorane povsem ponori. Bend pa že uvodoma postreže s prefinjenostjo in v hipu zgradi svoj elementarni zaščitni zvok. Rutina in še vedno? Velika čutnost in senzitivnost. Deep Purple namreč še vedno izjemno uživajo, ko so na odru in to so potrdili takoj uvodoma. Pulzirajoč in prodoren, rožljav in navit bas Rogerja Gloverja, ki je dan prej praznoval 74. »rosnih« let, v jasno slišnem kontrastu z Morseovimi jurišnimi frazami. Gillan se je znova vidno zabaval. Nenehno muzal, uprl nekaj prodornih pogledov med publiko in začinil klasike s svojim karizmatičnim vokalnim pečatom. Že uvodoma je bilo jasno, da bodo solo točke seveda pretežno romale na relaciji navkrižnih dialogov ognjevitih matadorjev Don Aireyja in Stevea Morsea. Se pravi dveh »mladeničev«, ki sta dejansko danes gonilni sili pri Deep Purple in dostavita največ atraktivnosti k podobi Deep Purple v post Blackmore obdobju. »Mladeniča« poleg treh kultnih figur, ki so prepoznane sicer kot nosilne ikone Deep Purple Mk. II postave. Po burnem uvodu s Highway Star, je Ian Paice perfektno povezal izhod komada s slikovitim prehodom naravnost v Pictures Of Home in oživljanje kultnega »Machine Head« albuma se je tako nadaljevalo. Z Bloodsucker se je bend spretno »obdregnil« ob album »In Rock« (1970), pot na set listo pa je našla tudi klasika Demon’s Eye iz kultnega, a občasno krivično prevečkrat prezrtega »Fireball« (1971). Bend je vrnil tudi izvrstno Sometimes I Feel Like Screaming iz albuma »Purpendicular« (he he spomin na koncert v Izoli, na petek, 13.09.1996 in Gillana z dolgo čupo ter pokojnega Jona Lorda je še kako živ). Gotovo najboljša skladba tega nepozabnega Deep Purple albuma grabi z mistiko in melanholijo ter perfektnim razvojem melodije! Tudi tega večera v Celovcu je. Morse v najboljši možni luči! Prav tako se je bend lepo spomnil na predhodni studijski album »What Now?!« In vrnil v set listo prav tako enega njegovih najmikavnejših momentov Uncommon Man. Fraza, kjer Airey prevzema pozornost in stopa v nadaljevanju koncerta v absolutno središče, ko polagoma pripravlja poligon, da se zaziblje v ogrodje motiva Morse s kitarskim napletanjem. Da mojstra sta že igrala uvod v Lazy. Šegava in zbadljiva Lazy, Deep Purple v svojem najbolj bleščečem momentu sarkazma. Sicer je Gillan znova nekajkrat konkretno nasmejal publiko s svojimi obilnimi komentarji, ki so polni obešenjaškega humorja. Genialni šaljivec. Kipi od črnega humorja. Od nekdaj je in zavedno bo.
Soliranja je bilo kup. Brez tega ne gre. Purple so nosilna skupina, ki je (npr. po Cream) popularizirala na odrih tisto, kar je počela na vajah! Jam. In tako so tri minutni komadi postali nenadoma dolgi dvajset minut in več! Pionirji od nekdaj jemljejo sapo v tem elementu, mnogo časa so bili v sami špici v takšnem početju in dolgo jih v tem ni ujel nihče. Bodisi v navezi Lord-Blackmore, ki je seveda danes prenesena na kombinacijo Airey-Morse. Izjemna zabava. Kombinacija utrganih norčij ter bravurozne tehnične izpiljenosti in iskrive duhovite prožnosti, ki jo poganja trenutni odrski navdih! Deep Purple so res prebirali najboljše trenutke svoje kasnejše ere. Iz albuma »Infinite« so zaigrali izvrstno Time For Bedlam, potem pa je Airey krenil v dolg solo na klaviaturah, kjer je preprosto zabaval s prekrasnim stapljanjem prvin klasične glasbe s prvinami bluesa, boogiea,… tudi jazza. In potem? Da. Perfect Strangers. Reč, ki preprosto ne sme manjkati na nobenem izmed Deep Purple koncertov. Sledita dve klasike z »Machine Head«. Pričakovano. Space Truckin’ in seveda za njo eden in edini, huronsko pričakovani Smoke On the Water. Glover je kar ostal na svojem Vigier basu. Pred leti je imel navado da je za ta komad vzel v roko svojega Rickenbeckerja s katerim je posnel komad in ga je uporabljal tudi v času, ko je nastal nepozabni »Made in Japan«.
Obvezni dodatek je odprl Hush. Točka, ki je hvaležno razbremenila in ohladila Gillanove razbeljene glasilke, ki so razkazovale v tem času vidne znake skrhanosti. Mož vsekakor izredno spretno slalomira na delih skladb, ki jih vokalno več ne zmore doseči. Povsem dostojno zvozi, z adaptacijo linij seveda. No pri tem pa nikakor ne smeš priti na koncert v glavi s tistim Gillanom, kot ga poznamo iz studijskih posnetkov sedemdesetih let. Posebna gostja in violinistka Lidia Baich je stopila na oder za zadnjo skladbo, ki je bila seveda Black Night in »sprašila« violinski solo. Kasneje sta si z Morseom izmenjala nekaj solističnih dialogov, potem pa vpadla v skupno tercetno harmonijo. Za prehodom, pa smo pričakali še eno solažo. To pot se je še zadnjič tega večera »razbesnel« Airey na svojih čokatih Hammond orglah!
Prehitro je bilo vsega konec. A dovolj, da smo se prepričali da Deep Purple res opravljajo dolgo, dolgo slovo, kar je zelo dobro. Napovedali so novi album, ki bo skupno 21. po vrsti in bo izšel prihodnje leto. Forma je še vedno odlična in bend navdušuje. To je najmanj kar se lahko zapiše. Skupina ostaja v vseh ozirih atraktivna, kot je to vedno bila tudi v post-Blackmore obdobju! Ni se jih oprijel niti kanček rje. Deep Purple jezdijo torej dalje. V neskončnost, v večnost! Že davno tega je ikonska skupina prešla v mit in legendo! Poklon možakarjem za vso neupogljivost, vero, predanost in nad vsem, za tisto kar jih, po vseh teh dolgih letih glasbenega garaštva, drži gor! Veliko neiztrohnjeno srce!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Highway Star
2. Pictures of Home
3. Bloodsucker
4. Demon’s Eye
5. Sometimes I Feel Like Screaming
6. Uncommon Man
7. Lazy
8. Time for Bedlam
9. Keyboard solo
10. Perfect Strangers
11. Space Truckin’
12. Smoke on the Water
—dodatek—
13. Hush (orig. Joe South)
14. Bass solo
15. Black Night
