Založba: Harvest
Produkcija: Deep Purple
Datum izida: 5. 6. 1970
Dolžina albuma: 43.30 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Metal
Ocena: 10/10
»Deep Purple in Rock« (ponavadi imenovan kar »In Rock«) je bil četrti studijski album legendarnih britanskih težko rockerskih titanov Deep Purple in hkrati prvi, katerega je posnela t.i. Mark II postava, ki velja za najbolj priljubljeno v povesti skupine. Prihod dveh novih članov, pevca Iana Gillana in basista Rogerja Gloverja (oba nekdanja člana psihadeličnih rockerjev Episode Six), se je vklapljal v radikalno slogovno spremembo, saj je prenovljeni band na »In Rock« odločno zaplul v težko rockerske vode s katerimi so se sicer spogledovali že prej, a jim je nekako manjkalo poguma, da bi se resnično spopadli z razburkanimi valovi tedaj še novorojenega žanra. Njihov naskok na vrh in primat najbolj glasne skupine na svetu je bil od tega legendarnega albuma, kateri je že desetletja obvezen kos slehernega gospodinjstva, naprej samo še formalnost.
Gillanov tehnično superiorni vokalni pristop v primerjavi z njegovim predhodnikom Rodom Evansom in redka sposobnost doseganja izredno visokih leg na račun karakterističnega ‘zavijanja’, njegove zaščitne pevske lastnosti, sta se idealno zlivala v precej bolj udaren in surov zvokovni pristop pri katerem pa kljub opustitvi določenih prog rockovskih elementov ni manjkalo divjih eksperimentalnih podvigov, predvsem na račun dolgometražnih inštrumentalnih jamov, kateri so bili slika in prilika brezmejne virtuoznosti posameznih inštrumentalistov. Glover je s seboj prinesel melodični in hkrati tehnično izvrstno izpiljen pristop k polaganju kompleksnih bas linij, kar je ob navezi z uničujočimi in nepredvidljivimi bobnarskim eskapadami v režiji Iana Paicea omogočalo precej bol surovo in masivno ritmično podlago kot poprej.
Glavno besedo pri zasuku v težko rockerske vode sta imela legendarni klaviaturski čarodej in neformalni poveljnik skupine Jon Lord ter briljantni kitarski inovator Ritchie Blackmore, kateri je od vseh članov skupine najbolj gorel v neizmerni želji, da bi nova, precej bolj hrupna in maskulativna verzija Deep Purple naposled osvojila svet. S tem albumom se je Ritchiejeva želja začela uresničevati, saj jim je, po dveh letih životarjenja na domačih britanskih tleh in prehitro skopnelem uspehu na drugi strani Atlantika, končno prinesel tako želeni preboj in jih uspel uveljaviti kot težko rockersko velesilo, ki je s težko metalskem pionirstvom stopala ob boku komercialno uspešnih ‘težko-kategornikov’ kot so bili Black Sabbath in Led Zeppelin.
Razvajena britanska publika jih je po izidu »In Rock končno sprejela razširjenih rock, medtem ko je briljantni single »Black Night« še pred izidom te studijske mojstrovine Mark II postavi prinesel prvi veliki uspeh in to do nedolgo potem, ko je njihov prvi single »Hallelujah« komercialno popolnoma pogorel. Poleg izborne glasbene vsebine je veliko k uspešni promociji »In Rock« prispevala briljantna naslovnica, ena najboljših v povesti težkega rocka, na kateri so bili člani banda upodobljeni kot kamniti obrazi na znameniti ameriški gori Mount Rushmore, kjer so nadomestili starokopitne upodobitve najbolj cenjenih ameriških predsednikov.
Deep Purple so pričeli s snemanjem »In Rock« materiala nedolgo po koncertni umetnini »Concerto for Group and Orchestra« (1969) in že med prvimi skupnimi jami ter komponiranjem novega materiala ugotovili, da se pripravlja nekaj velikega. Pri tem se niso niti malo motili, saj »In Rock« vsebuje lepo število najbolj priljubljenih Deep Purple klasik, začenši že z otvoritvenim rušilcem »Speed King«, ustvarjenim kot glasbeno in besedilno posvetilo legendam rock’n’rolla, s katerim so zakoličili številne težko rockerske standarde. V nasprotju s popularnim prepričanjem, da gre za skladbo, ki poje ‘odo radosti’ drogam, se besedilo dotika pogostokrat napornega življenja pevcev v rock’n’roll bandih ter črpa navdih v življenjskih pripetljajih legend žanra kot so Elvis Presley, Little Richard, Chuck Berry itd. Vsi našteti pevci/glasbeniki so sodili med pomembne Gillanove pevske navdihovalce.
Medtem, ko so Američani pri čezatlantski verziji »In Rock« v svoji ‘silni modrosti’ odrezali briljantni uvodni jam med Lordom in Blackmoreom, je ta na britanski in večini ostalih verzij ostal nedotaknjen in služi kot nenadejano eksperimentalen in sila slikovit uvod v to supersonično klasiko, katero kar razganja od neukročene potentnosti in nezaustavljivega elana. Omenjeni eksplozivni inštrumentalni uvod v »Speed King« predstavlja rušilno zlitje Blackmoreove električno kitarske distorzije in Lordovih sakralno obarvanih orgel. Temu sledi prehod v pospešen tempo, podkrepljen s polnomastnim kitarskim rifom, kjer Gillanovo maskulativno petje poveljuje nad neusmiljenimi bobnarskimi marši in neukročenimi orglarskimi rošadami ter doživi vrhunec v mogočnem refrenu. Intenzivna atmosfera ves čas daje občutek, da bo karizmatični pevec ob gromoglasni podpori supersoničnih virtuoznih fines svojih inštrumentalnih tovarišev pri vožnji z nadzvočno hitrostjo pravkar poletel v nebo.
»Bloodsucker« je temperamenten trdi rocker, ki vsebuje številne izmenjave vodilnih inštrumentalnih pobud med Blackmoreovimi rohnečimi kitarskimi frazami in Lordovimi duhovitimi orglarskimi finesami, medtem ko Gillan ustvarja odlično ravnotežje s svojimi neutolažljivimi vreščečimi pevskimi izlivi. Mark VII verzija Deep Purple s Steveom Morseom na kitari je to klasiko, ki tako kot številni standardi te legendarne skupine pripoveduje o ljubezenskih peripetijah, leta 1998 na albumu »Abandon« ponovno odigrala pod spremenjenim imenom »Bludsucker«.
Nesmrtni, več kot 10-minutni pacifistični ep »Child In Time« je najbolj dovršena in zaradi melodramatične atmosfere tudi v ambientalnem oziru najbolj intenzivna klasika na celotnem »In Rock«. Tu Gillan pri svojem srce parajočem podajanju nesrečne ljubezenske zgodbe doseže vrhunec med doseganjem vrtoglavo visokih vokalnih leg, katere še danes vedno znova osupnejo. Melanholična uvodna sekcija se po Gillanovem presunljivem zavijanju kmalu prelevi v bombastični rocker z ognjevitimi solističnimi eskapadami med Blackmoreom in Lordom. Slednji je bil pri ustvarjanju orglarskih akordov med obema melanholično-umirjenima sekcijama navdahnjen s klasiko ameriške psihadelične skupine It’s a Beautiful Day »Bombay Calling«. V zaključnem delu se ponovi uvodna sekcija z Lordovimi orglarskimi umetninami in Gillanovimi nebo parajočimi in stekla pokajočimi pevskimi zavijanji, ki ob nevsakdanje doživetemu podajanju pacifističnega besedila še danes presunejo od glave do peta.
»Flight Of The Rat« je še en energičen, tokrat nekoliko daljši trdi rocker, ki je zapečaten na treh glavnih kitarskih akordih, medtem ko relativno enostavno strukturo razširijo Ritchiejevi in Jonovi solistični poleti, ki so tokrat jasno razmejeni. Inovativne kitarske fraze moža v črnem znotraj te nekoliko prezrte Purple klasike so še danes prava poslastica, medtem ko je maestro Lord vnovič nezaustavljiv s svojimi šelestečimi orglarskimi epopejami. Gillan vnovič navdušuje z gromoglasno močjo svojih izjemno raztegljivih glasilk, medtem ko bobnarski stampedo in odločne bas linije dodatno pripomorejo k do kraja razgreti atmosferi med katero si ni težko zamisliti takšnih ali drugačnih letečih podgan. Socialno ozaveščeni rušilec »Into The Fire«, ki v besedilu opozarja na prikrito zlorabo drog znotraj mestnih lokalov, je že ob izidu postal klasika in obvezen del Mark II koncertnih nastopov. Gillanovo razkačeno petje je podprto z žgočim kitarskim rifom in odločnimi orglarskimi teksturami, ki ob pomoči nagruvanih bas linij in rušilnih bobnarskih prehodov ustvarijo do kraja razbeljeno vzdušje.
»Living Wreck«, kateri vsebuje ikonoklastično kitarsko frazo in hudomušne pasaže na hammondkah, medtem ko se Gillan vnovič izkaže s srce parajočo vokalno predstavo, je boleča izpoved o človeku, ki se po velikem ljubezenskem razočaranju počuti kot zombi. Tovrstna besedila o zlomljenih srcih so pri Deep Purple, ki so se ponavadi izogibali socialnih kritik na račun politike in organizirane religije, postala stalnica. Udarna atmosfera doživi vrhunec v neobičajno spokojnem refrenu. Na koncu Lord vse skupaj pošlje v kozji rog s supersonično orglarsko solažo.
Zaključna težko rockerska klasika »Hard Lovin’ Man« je še ena presunljiva demonstracija virtuoznih vrlin posameznih inštrumentalistov. Odpre se z udarnim uvodom, kjer vladata jahajoč ritem in gromoglasna kombinacija kitarskih akordov ob podpori peklenskih orglarskih eskapad. Gloverjeve režeče se bas linije dodatno oplemenitijo Paiceov nezaustavljivi bobnarski stampedo. Gillan z izdatno podoživetim prehajanjem med nizkimi in visokimi legami vnovič demonstrira svoj izjemen vokalni razpon. Ritchiejeve in Jonove solistične umetnine med inštrumentalno sekcijo pa so vnovič na meji realnosti in nazorno pričajo o tem kako imenitno sta se ta dva rockovska velikana v ‘zlatih’ Deep Purple časih dopolnjevala med seboj.
Ponovna CD izdaja, ki je izšla ob 25. obletnici izida albuma vsebuje vrsto dobrot na čelu z redkimi verzijami »In Rock« standardov, prej še nikdar slišanih, zanimivih studijskih jamov ter originalno single verzijo nepozabnega zimzelena »Black Night«, kateri jim je naposled prigaral svetovni sloves. Ta legendarni hit, ki še do danes ostaja najvišje uvrščen Deep Purple single na britanskih lestvicah, se ponaša z izrazito melodično strukturo, krepkim kitarskim rifom in z nalezljivim refrenom. Ravno ta kombinacija in njegova navidezna ‘sveta preproščina’ pri kateri ne manjkajo Blackmoreovi razbesnjeni kitarski izlivi in Lordovi hudomušni orglarski poleti, je bila zmagoviti recept za veliki hit.
»Deep Purple in Rock« je brezčasna umetnina težkega rocka ter brez dvoma najbolj pomemben studijski dosežek v celotni Deep Purple povesti. To je obenem eden najbolj pomembnih rock albumov vseh časov s katerim so Mark II začeli svoj zmagoviti pohod na vrh trdo rockerskega Olimpa in si priborili sloves težko metalskih pionirjev, čeprav so se člani skupine skozi leta nenehno izogibali tovrstnih slogovnih oznak, saj jim je šlo žanrsko predalčkanje ob nenehnemu raziskovanju zvočnih meja ter vključevanju različnih vplivov, precej na živce.
Avtor: Peter Podbrežnik
Setlista:
1. Speed King (4:18)
2. Bloodsucker (4:12)
3. Child in Time (10:15)
4. Flight of the Rat (7:52)
5. Into the Fire (3:29)
6. Living Wreck (4:30)
7. Hard Lovin’ Man (7:10)
Zasedba:
Ian Gillan – vokal
Ritchie Blackmore – kitara
Roger Glover – bas kitara
Jon Lord – klaviature, orgle
Ian Paice – bobni, tolkala
