Založba: Harvest Records
Datum izida: 20.. 12. 1969
Produkcija: Deep Purple
Dolžina albuma: 59.26 min
Zvrst: Heavy Rock / Hard Rock
Ocena: 9.0/10
»Concerto for Group and Orchestra« je bil ambiciozni orkestralni projekt, ki je zgradil most med rockom in klasično glasbo in je nastal v skladateljski in aranžerski režiji legendarnega Deep Purple klaviaturista Jona Lorda (1941-2012). Obenem je bil to prvi Deep Purple album, katerega je posnela klasična, med privrženci legendarne skupine najbolj priljubljena, Mark II postava.
Britanski težko rockerski prvaki so se proti koncu leta 1969 nahajali na pomembni prelomnici, saj so z željo po radikalni slogovni spremembi pokazali vrata pevcu Rodu Evansu in basistu Nicku Simperju, katera nista delila njihove vizije nadaljnje, precej trše zvočne usmeritve. Lord, nepredvidljivi kitarski virtuoz Ritchie Blackmore in bobnarski velemojster Ian Paice sta na njuno mesto pripeljala dva nekdanja Episode Six člana, pevca Iana Gillana in basista Rogerja Gloverja, katera sta se odlično vklapljala v novo težko rockovsko zvokovno vizijo. Prva skladba, katero je posnela Mark II postava, je bil single »Hallelujah« (originalna avtorja sta bila Greeneway in Cook), katerega izid je bil na britanskih tleh tako rekoč popolnoma neopazen. Vseeno so se ambiciozni skupini, kjer sta bila Gillan in Glover polna elana in želje po dokazovanju, že kmalu obetali boljši časi.
No, še prej, preden so se lotili snemanja četrtega studijskega Deep Purple albuma, se je Lord odločil, da bo skupaj s Kraljevim filharmoničnim orkestrom pod dirigentsko palico Malcolma Arnolda posnel orkestralni projekt, kateri je bil po celotnem programu sestavljen iz Arnoldove simfonije »Symphony No. 6, Op. 95« (slednja se ni znašla na tem posnetku), treh glavnih Lordovih orkestralnih motivov z naslovom »Concerto for Group and Orchestra«, nove verzije »The Book of Taliesyn« (1968) inštrumentala »Wring That Neck«, priljubljene klasike »Hush« z Gillanom na vokalu ter dolgometražne različice »Deep Purple in Rock« (1970) klasike »Child In Time«. Lordova veličastna suita v treh delih, »Concerto for Group and Orchestra«, vsebuje nekatere prvine klasicističnih žanrov concerto grosso, sinfonia concertante in concerto za orkester.
»Hush« z Gillanom na glavnem vokalu je bil tako rekoč idealna predstavitev tehnično veliko boljšega novega pevca in predstavlja nadgradnjo v primerjavi z izvirno verzijo, saj je tu že moč občutiti nekoliko bolj surov zvok Blackmoreove kitare, medtem ko so vokalne harmonije prepričljivo boljše kot na originalu. Tudi Lordova gastronomska orglarska solaža je to pot odigrana z zaznavno večjo stopnjo avtoritete. »Wring That Neck«, ki je že v osnovni iztočnici izvrsten inštrumental, v razširjeni verziji s pomočjo številnih temperamentnih jamov izpade še boljše. Nekje na sredini nastane pravcati solistični dvoboj med Blackmoreom in Lordom, ki se konča brez zmagovalca. Glover že med enim izmed svojih prvih koncertnih preizkusov dokaže, da je precej bolj nadarjen in svojstven basist kot njegov predhodnik Simper, medtem ko Paice na bobnih ruši vse pred seboj in se med divjimi marši na inteligenten način ustavi ob ravno pravih trenutkih. Lord avtoritativno dominira s širokogrudnim polaganjem šelestečih Hammond orgel.
Nobenega dvoma ni, da je bil »Concerto« popolnoma njegov projekt in ostali člani skupine z izjemo Blackmorea so ga tedaj dojemali kot vodjo skupine, čeprav se je ta večni angleški gentleman, ki je bil največkrat glaven posrednik banda za komunikacijo z mediji, ves čas branil te laskave titule. Lahko bi se reklo, da je ta verzija »Wring That Neck« lep uvid v kasnejše Purple dolgometražne koncertne jame, ko so v povprečju po pet minut dolgo skladbo raztegnili tudi na več kot dvajset minut ali celo pol ure.
Nesmrtna klasika »Child In Time« tudi v nekoliko bolj raztegnjeni verziji poda nazoren uvid v na novo rojeni, precej bolj težko rockerski, a nič manj eksperimentalen Mark II stil, katerega so zacementirali z legendarnim albumom »Deep Purple In Rock«. V prvi vrsti pa gre za osupljiv dokument Gillanovega neizmernega pevskega talenta s katerim je popolnoma zasenčil svojega predhodnika. Gillan je bil po tehnični plati neverjeten pevec s fantastičnim vokalnim razponom in njegovo doseganje radikalno visokih pevskih leg na »Child In Time« s svojo čustveno intenzivnostjo še dandanes osupne, zato ne preseneča, da je bil tudi po tej prvini pomemben navdih celi legiji težko metalskih pevcev na čelu z Robom Halfordom (Judas Priest).
Gillanovo srce-parajoče pevsko zavijanje s katerim para zrak je v nadaljevanju kmalu nadgrajeno z inštrumentalnimi jami med katerimi najprej navduši Blackmore s svojo supersonično kitarsko solažo, kakršno lahko pričara samo eden najboljših kitaristov vseh časov. Pravzaprav, ko se govori o najboljših rock glasbenikih, se lahko Deep Purple Mark II verzija po talentih posameznih članov z lahkoto razglasi za rock superskupino s to razliko, da nobeden od članov banda prej še ni doživel komercialnega uspeha. Ta interpretacija »Child In Time« je v določenih segmentih celo boljša od »Deep Purple In Rock« verzije. Gillanovo zaključno hiperaktivno in čustveno neverjetno iskreno rezanje od nesrečne ljubezni ranjenega srca med doseganjem vrtoglavo visokih vokalnih frekvenc pa se preprosto ne da opisati z besedami.
Drugi del koncerta je bil v celoti klasicistično obarvan. Nekaj manj kot eno uro dolga Lordova koncertna suita »Concerto for Group and Orchestra« je seveda osrednje delo celotnega posnetka in uspešna demonstracija njegovega brezmejnega skladateljskega in aranžerskega talenta, katerega je ta klasično trenirani klaviaturist izpopolnjeval praktično že od otroških let. »First Movement: Moderato-Allegro« vsebuje presunljive, ultra-dramatične orkestralne aranžmaje s pomočjo katerih že po uvodnih minutah nastane neverjetno intenzivno vzdušje. Sčasoma vpadejo tudi razburkano veseljaški trenutki in približno v sedmi minuti se v dogajanje intenzivno vključi tudi inštrumentalna sekcija banda, katera priredi nepozaben jam s solističnimi vložki, ki so na meji mogočega. Vmes se ves čas pretakajo pompozni orkestralni motivi in večkrat nastane občutek, da se band in orkester borita okrog dominacije nad osrednjim motivom.
Na »Second Movement: Andante« se band na krilih Gillanovega vokala precej dejavneje zlije z orkestrom v popolno simfonično kohezijo. Gillanovi verzi so polni nekoliko klišejskega romanticizma, medtem ko je fluidnost med orkestrom ter inštrumentalnimi vrlinami posameznih Deep Purple članov, predvsem med posameznimi solističnimi poleti, ves čas na zavidljivi ravni in služi kot prvinska demonstracija uspešnega združevanja inovativnega koncepta fuziranja rocka in simfonike. Zaključni del suite »Third Movement: Vivace – Presto« vsebuje mogočne vložke dominantne pihalne sekcije ter skladno variiranje vsesplošnega vzdušja med dramatičnostjo, mračnostjo ter šegavo razposajenostjo. Band se sčasoma priključi, najprej prek ritem sekcije, ki vrhunec doživi s Paiceovo monumentalno bobnarsko solažo. Lord in Blackmore medtem z melanholičnimi solističnimi vložki na orglah oziroma kitari večkrat prevzameta osrednjo inštrumentalno pobudo. Tu se band in orkester dokončno zlijeta v popolno zvočno kohezijo ter v ‘en glas’ pričarata veličastno ambientalno magijo.
»Concerto for Group and Orchestra« je bil za tiste čase, konec šestdesetih, izjemno ambiciozen projekt in si zasluži posebno mesto v zgodovini rock glasbe, saj je nadvse prepričljivo združil dva povsem različna glasbena svetova. Genialni Lord je bil v svojih orkestralno rockerskih vizijah nedvomno pred časom in lahko bi se reklo, da je ta projekt, katerega je natanko čez trideset let s pomočjo prijateljev obnovil v novih monumentalnih razsežnostih, postal njegovo glavno življenjsko delo. Gillan in Blackmore nista delila njegove navdušenosti, saj ju je motilo, da je tedanja javnost začela obravnavati Deep Purple kot orkestralen band, medtem ko sta sama želela čim prej zapluti v težko rockerske vode.
Rock albumi na katerih so sodelovali člani simfoničnega orkestra so bili posneti že prej, vendar je bilo to prvič, da bi rock band v živo sodeloval s celotnim orkestrom. Podoben projekt kot Deep Purple so leta 1970 s »Five Bridges« suito ustvarili tudi The Nice, medtem ko so popularni izvajalci kot denimo Roger Waters in Metallica v prihodnosti poskrbeli, da je tovrstno sodelovanje med rock bandom in klasičnim orkestrom postal vsesplošen trend in dandanes tovrstna praksa že dolgo ni več inovativna.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
CD 1 (band only):
1. Intro (radio clips) (3:27)
2. Hush (4:40)
3. Wring That Neck (13:23)
4. Child In Time (12:02)
CD 2: Concerto:
1. First Movement: Moderato – Allegro (19:21)
2. Second Movement: Andante (19:11)
3. Third Movement: Vivace – Presto (13:08)
4. Encore: Third Movement: Vivace – Presto (part) (5:52
Zasedba:
Ian Gillan – vokal
Jon Lord – klaviature
Ritchie Blackmore – kitara
Roger Glover – bas kitara
Ian Paice – bobni
The Royal Philharmonic Orchestra pod vodstvom Malcolma Arnolda
