Založba: EMI Records
Datum izida: 10. 10. 1975
Produkcija: Martin Birch & Deep Purple
Dolžina albuma: 37.16 min
Zvrst: Hard Rock / Heavy Rock
Ocena: 9.0/10
»Come Taste the Band« je bil deseti studijski dosežek angleških težko rockerskih titanov Deep Purple ter prvi in edini album t.i. Mark IV postave, katera je na mestu kitarista vsebovala Američana Tommya Bolina (1951-1976). Vsestranski Bolin, ki je bil poprej najbolj znan po sodelovanju z legendarnim Mahavishnu Orchestra bobnarjem Billyem Cobhamom na njegovi solistični jazz rock fusion mojstrovini »Spectrum« (1973), je bil cenjen priložnostni glasbenik in nekdanji član skupin Zephyr in The James Gang. Zaradi svoje ljubezni do jazza in predvsem funka je hitro našel skupni jezik z Deep Purple pevcem/basistom Glennom Hughesom, kateri je imel po slovesu kitarskega virtuoza Ritchieja Blackmorea precej bolj proste roke pri večji infuziji funkovskih elementov v tradicionalni težko rockerski Purple zvokovni pristop.
V cvetu mladosti preminuli nebrušeni kitarski biser Bolin je menda dobil mesto Purple kitarista ob prvem poskusu, ko se je na avdiciji pojavil s peresi v raznobarvnih laseh ter z na pol golo Havajko ob svojem boku. S svojo briljantno, kompleksno in povsem specifično kitarsko tehniko je v trenutku očaral prisotne štiri Purple člane, kateri so bili tedaj že do grla naveličani Blackmoreovih diktatorsko zasoljenih, včasih že bizarnih muh. Četverici se na žalost tedaj še ni niti sanjalo, da je bil Bolin tudi heroinski odvisnik, saj bi ob pravočasni ozaveščenosti lahko preprečili veliko tragedijo. Odvisnost od omamnih substanc je poleg sorodnega glasbenega okusa vplivalo na to, da sta s Hughesom hitro razvila poseben bratski odnos in veliko medsebojno razumevanje.
Legendarni pevec/basist je bil namreč v tistem, kar se tiče njegovega osebnega življenja, izrazito mračnem obdobju, skorajda nenehno na kokainu. Ta Bolinova in Hughesova nezdrava skupna točka je odločilno vplivala na samo atmosfero in večino »Come Taste the Band« besedil. Bolinove heroinske travme so se že čez eno leto tragično končale, a ko se je leta 1975 odpravil v studio, da bi skupaj s preostalimi člani posnel »Come Taste the Band« je bil v odlični kitarski formi in ta album je ob obeh njegovih solo ploščah »Teaser« (1975) in »Private Eyes« (1976) osrednji življenjski testament tega prezgodaj preminulega kitarskega virtuoza, ki bi lahko v drugačnih okoliščinah dosegel še zelo veliko vznemirljivih glasbenih stvari.
Za skupino, katero je večina privržencev po Blackmoreovem odhodu že potihem pokopala, saj niso vedeli, da je pevec David Coverdale uspel prepričati oba originalna člana, klaviaturskega čarodeja Jona Lorda in bobnarskega imenitneža Iana Paiceja, da nadaljujejo naprej v nove in nepredvidljive izzive. Navkljub številnim težavam, ki so jih spremljale med snemanjem v Los Angelesu in Münchnu je »Come Taste the Band« na koncu izpadel kot izjemno kakovosten studijski izdelek, ki po desetletjih prezrtosti, predvsem s pomočjo Bolinove kitarske zapuščine, šele danes med privrženci in glasbenimi kritiki pridobiva na večji veljavi. Na sleherni stvaritvi je moč slutiti svež elan in zagon, tako da je danes kar težko verjeti, da je bil to poslednji Deep Purple album sedemdesetih oziroma njihov zadnji studijski dosežek do zmagoslavne vrnitve s »Perfect Strangers« (1984).
V primerjavi s pretežno funkovsko obarvanim predhodnikom »Stormbringer« je »Come Taste the Band« spet nekoliko trši izdelek z večjo vsebnostjo trdo rockerskih elementov, čeprav ne primanjkuje tudi številnih funk in soul trenutkov, katere sta spodbujala predvsem Hughes in Bolin. Lord in Paice sta bila zagovornika in ohranjevalca tradicionalnega, udarnega Purple zvoka, medtem ko je bil Coverdale razcepljen nekje vmes in je s svojim maskulativnim ter z bluesovskim šarmom prepredenim vokalom vzdrževal ustrezno ravnovesje med obema skrajnostima. Tokrat sta si David in Glenn na posameznih skladbah sporazumno razporedila vokalne vloge, tako da do pevskega dueta pride šele čisto na koncu albuma. »Comin’ Home«, uvodni težki rocker z boogie ritmičnimi variacijami na klavirju, je ponesen na krilih Coverdaleovega mogočnega petja, katero je oplemeniteno z zavijajočimi Bolinovimi vokalnimi harmonijami. Tovrstna kombinacija v navezi z markantno in dolgometražno Bolinovo kitarsko solažo, podkrepljeno na silovitih bobnarskih krošejih, poskrbi za temperamentno otvoritev albuma v najboljši Purple tradiciji.
»Lady Luck« (originalni avtor Jeff Cook) je še en trdo rockerski rušilec s funkovskimi primesmi na katerem se Coverdale skozi izrazito podoživet način razburja nad varljivostjo ženskih čarov, medtem ko ga spremljajo kompleksne Bolinove kitarske variacije in Lordovi duhoviti orglarski vložki. Na funk rockovskem standardu »Gettin’ Tighter«, kjer vokalno štafeto prevzame ‘funky man’ Hughes zavlada hedonistično vzdušje na račun poskočnega motiva, zgrajenega na hudomušnem kitarskem rifu in poskakujočih bobnih. V srednjem delo dominira Bolinova duhovita in kompleksna funky improvizacija na kitari, medtem ko Hughes na energičen način vzdržuje grabljivo melodičen refren.
»Dealer«, katerega besedilo se jasno nanaša na Hughesove in Bolinove prigode z razpečevalci drog, je še en funk rockovski standard, kateremu Coverdaleov bluesovsko intonirani vokal ves čas vceplja resnoben ton, kot da bi želel opozarjati na stranpoti tovrstnega življenjskega sloga. Za kratko zasanjano sekcijo poskrbi nenaden vnos Bolinovega vokala, ki v dramatično atmosfero vnese tudi osebno noto, medtem ko je gastronomska kitarska solaža vnovič prava paša za ušesa. Na »I Need Love«, kjer vlada ustrezno ravnovesje med tradicionalnimi trdo rockerskimi niansami in funkovskimi ritmičnimi vsadki, Bolinov temperamentni kitarski rif še najbližje vleče na Blackmoreov stil kreiranja inovativnih kitarskih fraz. Coverdaleov vokal se odlično znajde ob besedilu s pridevnikom ‘love’ v naslovu in v klasični blues maniri naokrog divje stresa svoje neukročene hormone. Bolinova solistična improvizacija je podkrepljena na funky ritmih in soul-ovskih vokalizacijah.
Trdi rocker »Drifter« je še en »Come Taste the Band« zimzelen, ki ne popušča v kreiranju hiperaktivne atmosfere nad katero avtoritativno bdi Coverdaleova nebrzdana in romantično obarvana vokalna izpoved o potepuhu. Pri refrenu mu z večglasji pritegne Hughes, medtem ko Bolin po krajši kitarski solaži ob podpori neusmiljenih bobnarskih krošejev vse skupaj privede v hitrejše ritmične nianse. V srednjem, umirjenem delu zavlada Lordova orglarska solaža in še ena inovativna Bolinova improvizacija, dokler se na ritmih kotalečih se bobnov ne pripeti nenaden zaključek.
Udarni zimzelen »Love Child« je še en imeniten dosežek na katerem Bolin zvesto sledi Blackmoreovemu duhu ustvarjanja pekočih in ikonoklastičnih kitarskih fraz, medtem ko Coverdale ob spremljavi neusmiljenih bobnarskih meandrov vnovič doživlja pravcate vokalne orgazme, ko pripoveduje o nedavnih ljubezenskih peripetijah. Za kanček prog rockovskega eksperimentalizma poskrbi kratka, a kompleksna inštrumentalna sekcija z duhovito Lordovo solažo na sintetizatorju. Presunljiva suita »This Time Around/Owed To ‘G’« je tehnično najbolj dovršena in kompleksna »Come Taste the Band« klasika na kateri glavno pevsko štafeto vnovič prevzame imenitno razpoloženi Hughes. Uvodni, jazzovsko obarvani del je melanholična, na klavirju položena balada, kjer Hughesov neutolažljivi vokal počasi gradi izjemno ambientalno dramo in tako vnovič demonstrira svojo osupljivo pevsko vsestranskost in brezmejno emocionalno razsežnost. V drugem, inštrumentalno obarvanem delu se drama na račun nenadnega vpada temperamentnih kitarskih fraz in mogočnih orglarskih variacij samo še stopnjuje dokler ne doseže vrhunca s še eno Bolinovo sladostrastno kitarsko solažo.
Vrhunec celotnega albuma in s tem kratkotrajne Mark IV postave pa predstavlja zaključna mojstrovina »You Keep On Moving«, kjer se skozi intenzivno atmosfero izjemna nostalgija ves čas preliva z nepopisno melanholijo. Tu se Hughes in Coverdale po dolgem času spet dopolnjujeta s strastnimi medsebojnimi vokalnimi harmonijami. Počasno razvijanje vzdušja temelji na zibajočem se ritmu v umirjenem uvodnem delu, kjer dramo gradi Hughesov izrazito melanholični vokal ob podpori mogočne kitarske fraze in šelestečega valovanja Hammond orgel. Sčasoma nastopi prehod v tršo sekcijo z epskimi kitarskimi pasažami in ognjevitimi bobnarskimi prehodi, kjer Hughes ne neha navduševati s svojo vokalno variabilnostjo. Lordova nadzemeljska orglarska solaža je najboljša na celotnem albumu in utre pot razkačenemu Coverdaleovemu vokalu, ki tokrat v primerjavi s Hughesom igra manj pomembno, a zato pri kreiranju mogočne atmosfere nič manj učinkovito vlogo. Melodramatično obarvano sinhrono prepletanje kitarskih in orglarskih pasaž pa poskrbi za pravcati epski zaključek.
Ob 35. obletnici originalnega albuma izdana CD verzija »Come Taste the Band« vsebuje nekaj zanimivih bonus dobrot med katerimi izstopata single verzija »You Keep On Moving« ter solidni težki rocker »Same in LA«, medtem ko je »Bolin/Paice Jam« zanimiv inštrumentalni jam med tragičnim kitaristom in z vsemi žavbami namazanim bobnarjem.
Pogostokrat prezrta klasika »Come Taste the Band« predstavlja dostojno slovo Deep Purple sedemdesetih in izjemno dragocen testament Bolinovega unikatnega kitarskega talenta ob katerem se Blackmoreove odsotnosti sploh ne pogreša. Številni privrženci žal šele danes, ko Bolina že dolgo ni več, ugotavljajo za kako kriminalno prezrt dosežek v Deep Purple povesti je pravzaprav šlo. Mark IV postavo niti na turneji niso nehale preganjati številne težave, v glavnem povezane s Hughesom in zlasti Bolinom, kateri je zaradi heroinske odvisnosti, ob občasnih še vedno briljantnih predstavah, na odru vse težje sledil preostalim članom ter jih spravljal v veliko zadrego.
Potem, ko se je njihov poslednji koncertni nastop z Bolinom v postavi leta 1976 sredi Londona končal na katastrofalen način, je Coverdale s solzami v očeh želel obvestiti preostale člane in menedžment, da nepreklicno izstopa iz banda. Niti sanjalo se mu ni, da sta Lord in Paice, ki nista več mogla opazovati kako se legendarni band na krilih dveh odvisnikov razgraja v parodijo samega sebe, po tihem že več tednov prej sklenila, da je Deep Purple-om potekel rok trajanja. Coverdale se je po velikem razočaranju z vsemi jadri lotil solo kariere, katera je kmalu prerasla v lasten band z naslovom Whitesnake, kjer sta se mu sčasoma pridružila tudi Lord in Paice. Hughes, kateri se je še dolgo časa boril s kokainsko odvisnostjo, je začel uspešno solo kariero, katera še danes traja, medtem ko Bolin ni imel te sreče, saj je bil prevelik odmerek heroina konec leta 1976, ko se je pripravljal na izid svojega drugega solo albuma »Private Eyes«, zanj usoden. Deep Purple so se po osmih letih spet združili v najbolj priljubljeni, Mark II, postavi in leta 1984 izdali odličen album »Perfect Strangers«, a to je že druga zgodba.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Comin’ Home (3:54)
2. Lady Luck (2:48)
3. Gettin’ Tighter (3:36)
4. Dealer (3:53)
5. I Need Love (4:24)
6. Drifter (4:05)
7. Love Child (3:07)
8. This Time Around/Owed to ‘G’ (6:13)
9. You Keep on Moving (5:22)
Zasedba:
David Coverdale – vokal
Glenn Hughes – vokal, bas kitara
Tommy Bolin – kitara, bas kitara na “Comin’ Home”, spremljevalni vokal na “Comin’ Home” in deljeni vokal na “Dealer”
Jon Lord – klaviature, klavir, sintetizator
Ian Paice – bobni, tolkala
