Založba: earMUSIC
Datum izida: 19. 7. 2024
Produkcija: Bob Ezrin
Dolžina albuma: 52.19 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5/10
Deep Purple, neuničljive težkorockerske legende, ki, za razliko od njihovih enako razvpitih ter vplivnih vrstnikov Black Sabbath in Led Zeppelin, tudi po več kot petinpetdesetih letih od ustanovitve skupine, nikakor nočejo prenehati z delovanjem, so z albumom »=1« začeli novo poglavje svoje dolge in razburkane kariere. Leta 2022 se je namreč od banda zaradi ženine bolezni poslovil kultni kitarski virtuoz Steve Morse, kar je pomenilo konec najbolj dolgožive verzije Deep Purple v njihovi zgodovini, saj so člani te inkarnacije skupaj zdržali kar dvajset let. Prvotno je bila predvidena njegova vrnitev, toda ženino zdravstveno stanje se je žal poslabšalo in slovo od dolgoletnih glasbenih tovarišev je postalo neizbežno.
Morsea je zamenjal severnoirski kitarski mojster (ter občasni pevec) Simon McBride, ki je svojo profesionalno glasbeno pot začel že pri šestnajstih letih kot član relativno obskurnih metalcev Sweeet Savage preden se je uveljavil kot cenjeni priložnostni glasbenik. McBrideovo članstvo v solo bandu dolgoletnega Deep Purple klaviaturista Dona Aireya se je obrestovalo in danes je polnopravni član legendarne skupine ter četrti kitarist v njihovi zgodovini po Ritchieju Blackmoreu, Tommyu Bolinu in Morseu (Joe Satriani po kratkotrajnem koncertnem sodelovanju ni nikoli postal uradni član).
McBride je sedaj prepričljivo najmlajši član trdožive skupine pod vodstvom štirih ‘starih mačkov’, ki so vsi po vrsti že zdavnaj postali ikone težkega rocka. »=1« je celo za običajni, sarkastični Deep Pruple humor, neobičajen naslov albuma (z nič manj neobičajno naslovnico). Gre za metaforo določenega stanja stvari, ko zadeve postanejo tako kompleksne, da se na koncu vrnejo v prvotno, najbolj enostavno stanje in vse postane enako ena. Kakorkoli že, večina besedila na albumu je skrajno sarkastična s ščepcem črnega humorja in se v skladu z dolgoletno tradicijo nanaša na tegobe povezane z ’usodnimi’ ženskami, različne oblike socialne nepravičnosti ter običajne, vsakodnevne prigode štirih možakarjev v poznih zrelih letih.
Album, ki je vnovič nastal pod vodstvom dolgoletnega Deep Purple sodelavca, producentske legende Boba Ezrina, vsebuje kar 13 skladb, kar se ni izkazalo za najbolj premišljeno potezo, saj začne »=1« nekje po prvi polovici kazati prve znake ’utrujenosti’, medtem ko se nekateri motivi in aranžmaji začnejo rahlo ponavljati. McBride je imeniten kitarist in pravi virtuoz, ki je vreden zapuščine svojih slovitih kitarskih predhodnikov, a kot skladatelj bo moral še nekoliko dozoreti preden bo dosegel Morseovo kreativno raven, čeprav nekoliko ponavljajoča, rahlo ’zaspana’ narava albuma v njegovem drugem delu ni samo njegova krivda, saj na Deep Purple albumih kot skladatelji tradicionalno sodelujejo vsi člani banda.
Po odličnem »Whoosh!« (2020, RockLine recenzija) je bilo nekako nerealno pričakovati še en izdelek na takšni ravni. Kljub temu je »=1« dober, celo zelo dober album, s katerim so ’globokovijolični’ korenjaki spet dokazali, da jim lahko pri ustvarjanju nove glasbe zavida večina glasbenih vrstnikov. Gillan je glede na svoja leta, kljub temu, da se že dolgo izogiba skrajno visokim vokalnim legam in sem in tja na kratko zavrešči samo še bolj za šalo kot zares, še vedno v sijajni vokalni kondiciji, medtem ko so Aireyeve šelesteče in sočne plasti Hammond orgel, že od nekdaj zaščitni zvočni znak te legendarne skupine, že zdavnaj uspele doseči raven pokojnega orglarskega poglavarja Jona Lorda. Airey je tudi to pot sem in tja dodal še nekaj orkestralnih aranžmajev zaradi česar Deep Purple dandanes uživajo spoštovanje tudi marsikaterega progrockovskega gurmana. Ritem naveza med Gloverjevimi masivnimi bas linijami in Paiceovimi značilnimi bobnarskim prehodi pa je tako ali tako že tam od leta 1970 dalje pojem konsistentnosti in vzor številnim mlajšim težkorockerskim ritem duetom.
Album se prek skladbe »Show Me« odpre v značilnem slogu, s posmehljivo razpoloženim Gillanom, masivnimi plastmi Hammond orgel, ’ustreznimi’ kitarskimi frazami in prepoznavnimi bobnarskimi prehodi. Sama skladba ni sicer nič posebnega, a je v pristnem Purple duhu in to bo za večino privržencev dovolj. Gillan, ki je leta 2022 postal vdovec, se s z izgubo svoje žene Bron (mimogrede, njuna hči Grace gre po očetovih pevskih stopinjah) na »A Bit On the Side« ne obremenjuje kaj dosti, saj se mu po glavi kar naprej mota neka Charlene. Vmes spusti celo nekaj značilnih ’oh-ah’ vzdihljajev, ki so njegovo petje zaznamovali v občutno mlajših letih. Tudi »Sharp Shooter«, s katerim težkorockerski dedki, kar se tiče glasbenega ’ropotanja’, dokažejo, da nikakor še niso za staro šaro, izpade nadvse zabavno, medtem ko Airey in McBride vmes mimogrede demonstrirata še svoje zavidljive solistične spretnosti.
»Portable Door« je prvi in tudi najboljši single z albuma med petjem katerega se Gillan kar topi od zajedljivosti, medtem ko ’spopadi’ med orglarskimi in kitarskimi pasažami vnovič izpadejo vrhunsko. »Old-Fangled Thing« vsebuje skorajda ikonoklastično Deep Purple kitarsko frazo. Pohvalno je, da McBride postreže z lastnim kitarskim pristopom ter ne poskuša biti Morseov ali Blackmoreov imitator, medtem ko hudomušno besedilo vsebuje referenco na preteklo klasiko »Living Wreck«. V počasni ritem nastavljeni »If I Were You« se odpre kot balada vendar naglo ’mutira’ v še en značilni Purple težki rocker. Po svoje škoda, saj je prav nekaj več subtilnosti in prefinjenosti, če že ne mističnosti, tisto, kar se pri McBrideovem kitarskem pristopu zaenkrat najbolj pogreša v primerjavi z ameriškim predhodnikom ter ’kitarskim Robin Hoodom v črnem’.
»Pictures of You«, drugi single z albuma, je še ena karakteristična, nikakor ne napačna stvaritev, ki pa ji manjka nekaj več aranžerske globine, ritmične sočnosti in boljši refren, da bi se lahko zapisala med ’večne’ Purple klasike. Ravno na tem mestu se album po impresivnem uvodnem delu nekoliko utrudi, kar se sliši na za običajne Purple razmere povprečnih skladbah kot sta »I’m Saying Nothin’«, na kateri je še najbolj zabaven element Gillanovo zaključno vokalno repenčenje, ter »Lazy Sod«, tretji single z albuma, ki ga pred generičnostjo reši Aireyo orglarsko duhovičenje. Med poslušanjem ritmično navitega in kitarsko naostrenega »Now You Are Talkin’« bo dolgoletne privržence zabaval predvsem še en Gillanov (sicer kratkotrajni) vreščeči trenutek.
Ob poslušanju »No Money to Burn« bo v spominu ostala predvsem Aireyeva strastna orglarska solaža, medtem ko je »I’ll Catch You« edina prava balada na albumu med katero McBride z melanholično solažo končno demonstrira svojo subtilnejšo, nekoliko bolj eterično in prefinjeno plat, ki sta se ji Morse in še zlasti Blackmore nadvse rada predajala. Upajmo, da bo McBride imel v prihodnosti več priložnosti za tovrstne trenutke.
Najbolj kompleksno, če že ne najboljše delo na albumu, ki že skorajda meji na progresivni rock, je, zanimivo, zaključni »Bleeding Obvious«, kjer ne manjka duhovitih akustičnih in simfoničnih trenutkov, medtem ko nekateri inštrumentalni intervali, ko se med seboj spopadejo duhovite pasaže na Hammond orglah in nabrite kitarske fraze, spomnijo na ’stare dobre čase’, ko so bili Deep Purple inovatorji na številnih področjih tedaj še mlade rockovske scene.
»=1« predstavlja nadvse obetaven začetek nove ere za neuničljive težkorockerske patriarhe, ki so tudi po kitarski spremembi odločeni, da ne bodo zaspali na preteklih lovorikah. Njegovo pravo kvaliteto v primerjavi s preteklo diskografijo je pravzaprav težko merodajno oceniti, sploh glede na to, da so Deep Purple svoje najboljše studijske dosežke ustvarili že v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Obenem »=1« ni na isti ravni kot najboljši trije albumi iz Morseove ere, se pravi »Purpendicular« (1996), »Now What?!« (2013) in »Whoosh!«. Ne glede na to pa, je bolj ali manj, zagotov nekje na ravni preostalih dosežkov iz tega obdobja (nekatere celo nekoliko presega), kar je zelo dober obet za prihodnost. Njegova glavna težava, ki mu preprečuje uvrstitev med nepozabne Deep Purple studijske mojstrovine, je, kot že omenjeno, prevelika količina skladb zaradi česar mu v drugi polovici nekoliko ’zmanjka sape’, ne glede na odlično zaključno skladbo. V luči dejstva, da je večina njihovih težkorockerskih pionirskih vrstnikov že zaključila z delovanjem ali je na stara leta nezmožna nekdanje skladateljske in aranžerske veličine, pa gre za vrhunski studijski dosežek, ki bo nedvomno osrečil večino dolgoletnih privržencev.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Show Me (4:00)
2. A Bit on the Side (4:11)
3. Sharp Shooter (3:45)
4. Portable Door (3:49)
5. Old-Fangled Thing (4:09)
6. If I Were You (4:43)
7. Pictures of You (3:52)
8. I’m Saying Nothin’ (3:29)
9. Lazy Sod (3:41)
10. Now You’re Talkin’ (4:06)
11. No Money to Burn (3:22)
12. I’ll Catch You (3:21)
13. Bleeding Obvious (5:51)
Zasedba:
Ian Gillan – vokal
Roger Glover – bas kitara
Ian Paice – bobni
Don Airey – klaviature
Simon McBride – kitara
