Nastopajoči: Nile, Hate Eternal, Vitriol, Omophagia
Lokacija: San Dona Di Piave (Treviso) / Revolver Club / Italija
Datum: sobota, 21.09.2019
Nile, legende ameriškega brutalnega death metala oz. death metalski egiptologi, so se po nekaj kadrovskih menjavah končno vrnili. Pred dvema letoma je skupino namreč zapustil dolgoletni kitarist Dallas Toler-Wade, kar je povzročilo mnogo polemik in skepticizma glede nadaljevanja skupine. Čeprav sam idejni vodja Karl Sanders je ostal, a brez dolgoletnega Toler-Wadea si je bilo težko predstavljati, da lahko nekdo nadomesti karizmatičnega glasbenika, ki je sposoben tako dobro igrati kot tudi kruliti. A ekstremnih glasbenikov ne primanjkuje. Na kitari in vokalu je bil sprejet Brian Kingsland, ki je dobil precej zahtevno nalogo.
Nile so letos bili zelo delavni z novim albumom. Ves čas je skupina ustvarjala in ves proces bo možno kmalu slišati na prihajajočem izdelku Vile Nilotic Rites, ki je prvi izdelek skupine v štirih letih. A eno je tisto, kar se posname v studiu, drugo je nastop v živo. Nile so se še pred izidom albuma odločili, da podražijo z novim albumom na evropski turneji. Na turneji so Nile spremljali Hate Eternal, Vitriol in Omophagia. Za ljubitelja death metala je kombinacija Nile in Hate Eternal za prste polizat. Vse ostalo je le še češnja na torti. Turneja se sicer ni ustavila v Sloveniji, a mestece San Donà di Piave je še vedno dovolj blizu, da se ljubitelj death metala poda na pot.
Za češnjo na torti so se nedvomno že dokazali Omophagia, ki so nastopili kot prvi. Death metalski kvintet, ki prihaja iz Švice, je postregel z dovoljšno mero tehničnosti in brutalnosti, da so začele migat prve glave obiskovalcev. Obisk je bil skromen, kar je redna praksa pri predskupinah, a Omophagia so dokazali dober potencial. Skupino odlikujejo hitri in natančni bobni, tehnično precizne kitare in dovolj globok vokal, ki dela celoto precej brutalno. Skupina ima za seboj tri albume, s pokazanim pa je dokazala, da je death metal tudi v letu 2019 še vedno zanimiv. Konec koncev ima žanr dovolj manevra, zato pa kar ne more postat enoličen. Omophagia je skupina, na katero bo potrebno biti še pozoren.
Vitriol, mlada ameriška skupina iz Portlanda, se je izkazala kot najboljša izbira pred Hate Eternal. Kvartet je pristopil agresivno, riffi so bili kaotični, ritem sekcija brezkompromisno hitra. A zaradi slabšega zvoka je bila skupina precej nerazločna, za kar so specialisti prav Hate Eternal. Vitriol imajo za seboj le en EP in album z naslovom »To Bathe from the Throat of Cowardice«, ki je izšel letos. Kljub temu je skupina pokazala izkušenost z odri, tako da se je dalo uživati v njihovem nastopu. Predvsem pa je treba pohvaliti njihovo energijo, kar je dalo vedeti, da skupini ni bilo vseeno za obiskovalce.
Hate Eternal so ena bolj priznanih death metalskih zasedb. V njej deluje Erik Rutan, ki se je izkazal kot kitarist v Morbid Angel, mnogim skupinam pa je pomagal pri snemanju albuma. Gre pravzaprav za legendarno ime, ki je tudi gonilo Hate Eternal. Zadnja leta pri Hate Eternal igrajo predvsem različni bobnarji, ker se eden težko obdrži več kot en album. Tokrat je za bobnarsko baterijo sedel John Longstreth (Origin, Gorguts idr.), kar je več kot odlična izbira. Longstreth je znan kot izredno hiter in natančen. Gre za enega najbolj prepoznavnih bobnarjev v ekstremni metal sceni. S svojim igranjem je tudi tokrat prepričal, včasih se je celo zdelo, da je ukradel šov.
Hate Eternal so s svojim nastopom zopet dokazali, da znajo vladati kaosu. Napram nekaterimi nastopom bi se lahko reklo, da se je tokrat dalo razločiti večino skladb, medtem ko je bil še vedno prisoten za njih značilen »šundr«. Skupina je odprla z Bringer of Storms, ponudila je praktično večino priznanih skladb, kot so Behold Judas, I, Monarch, King of All Kings in še bolj novejše skladbe z albumov Upon Desolate Sands in Infernus. Erik Rutan in ekipa se dokazali, da še zdaleč niso za odpis. Sploh Rutan je kot frontman dovolj suveren tudi danes. Publika pa se je odzvala s prvim večjim moshpitom. Ne glede na leta, Hate Eternal ostajajo še vedno pomembno ime v death metalu.
Za veliki finale so ostali še Nile. Skeptiki so bili že v prvih minutah utišani. Brian Kingsland, ki je stopil v precej velike čevlje, se je izkazal kot odličen kitarist, ki lahko sledi tudi Karlu Sandersu. Prav tako njegovo soliranje ne izostaja. Predvsem pa je njegov krulež prepričljiv. Če bi ga zgolj poslušali, bi se zdelo, da spremembe v vokalu sploh ni, ker ima Kingsland precej podobno barvo vokala kot predhodnik. Nile so tudi tokrat pokazali, kaj pomeni intenzivno igranje, ki se je kazalo še posebej pri bobnarju Georgeu Kolliasu. Kollias je tako kot Longstreth eno glavnih imen med ekstremnimi metal bobnarji. A kar dela Nile posebne, da delujejo kot celota. Karl Sanders ne deluje, da bi želel posebej izstopati. Vokale prispeva tudi basist Brad Parris, ki s skupino sodeluje od leta 2015. Trenutna postava deluje uigrana, med člani pa vidno prevladuje pozitivna energija. In ko vsi kitaristi zakrulijo, dobi njihova glasba tisti pravi učinek.
Nile so na tej turneji promovirali prihajajoči album Vile Nilotic Rites, s katerega so odigrali tri skladbe. Z novitetami so Nile dali vedeti, da ne popuščajo. Brutalnosti ne manjka, tehničnost ostaja, slišat je možno tudi za Nile značilne orientalske melodije. Pa še publika je dala dober odziv. A še boljši je bil na priznane skladbe. Skladbe, kot so Sacrifice Unto Sebek, Kafir!, Call to Destruction, The Howling of the Jinn in Sarcophagus, so danes znane kot obvezni del repertoarja skupine. Moshpit iz strani publike je bil torej neizogiben. Z zaključnim Black Seeds of Vengeance pa so Nile dokazali, da se lahko na njih še vedno računa.
Revolver Club je s koncertom Nile, Hate Eternal, Vitriol in Omophagia gostil pravo death metal poslastico. Dobra obiskanost je dala vedeti, da je death metal v katerikoli obliki še vedno vreden ogleda!
avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik
