Death metal mletje z Monstrosity!

Tampa, Florida je sinonim za death metal, saj so tam žanr povili Death, Morbid Angel, Obituary, Cannibal Corpse (na Florido so se iz Buffala sicer preselili nekoliko kasneje). Žal pa so v senci večjih in komercialno bolj uspešnih death metal bendov ostale številne kvalitetne skupine kot so Nocturnus, Brutality in Monstrosity. Zadnje je marsikdo že povsem odpisal, saj so zadnji album, Spiritual Apocalypse, izdali davnega 2007, nato pa bolj ali manj potonili v pozabo. A death metal v srcu edinega še originalnega člana, bobnarja Leeja Harrisona, bije še kako močno in Monstrosity so lansko jesen od mrtvih vstali z vrhunsko povratniško ploščo The Passage of Existence. Ta jih je na veliko veselje death metal puristov pripeljala tudi v Ljubljano!

Kot prvi so na oder, z zamudo akademskih petnajst, stopili varaždinski Cold Snap, ki slovenskim odrom niso popolna tujka, lansko leto so denimo nastopili na Lemmy odru Metaldays festivala. Tokrat se je peterka predstavila na precej manjšem odru, a pred podobno redko posejano publiko. Razloge gre najbrž iskati v zgodnji uri in lepemu vremenu zaradi katerega se je precej ljudi še zadrževalo na dvorišču Orta, dejstvo pa je tudi, da Cold Snap igrajo izrazito preživeti obliko metala, ki svoj mesto med feni bendov kot so Monstrosity najde še težje. Cold Snap so glasbeno namreč ostali ujeti nekje v koncu devetdesetih, začetku drugega tisočletja, ko so nizko uglašenost in groove v metal prinesli bendi kot sta Sepultura z Roots in nato Soulfly. Cold Snap so svoj nastop sicer opravili suvereno in energično, a prav nihče se ni pritoževal, da se je njihova minutaža od prvotno predvidene precej skrajšala.

Še večji žanrski odklon od headlinerja večera so predstavljali britanski The Devil, ki so prav tako že stari znanci naših odrov (tudi oni so že nastopili na Metaldays). Inštrumentalna četverka, ki preigrava atmosferični metal je bila tudi tokrat zakrita z maskami, ki spominjajo na beneški karneval, sicer pa Orto uspešno zavila v vizualno najlepši del večera. Lepo igro odrskih luči ni popestrila zgolj vizualna podoba benda, temveč predvsem v ozadju projecirani posnetki človeških zmot in zablod (vojni spopadi, atomsko uničenje, politična propaganda), kar poudarijo zvočni posnetki raznoraznih citatov in govorov. A kar je komad ali dva še delovala zanimivo je hitro postalo dolgočasno in enolično, The Devil pa v prid ne govori niti to, da so do danes svoj edini studijski album izdali že davnega leta 2012. Nastop The Devil je na koncu sicer lepo popestrila pojava s kuto zakritega meniha in laserji na prstih, ki je deloval kot vodja kakšnega apokaliptičnega kulta, a je to hkrati še največ, kar je od nastopa benda ostalo v spominu.

Po dveh žanrsko povsem neustreznih skupinah pa je končno le napočil čas za težko pričakovani povratek med žive legendarnih floridskih death metalcev Monstrosity. Ti so žal večino svoje kariere ostali »tisti bivši bend Georga »Corpsegrinder« Fisherja« in se tega statusa po krivici niti niso nikoli otresli. Morda jih je to še bolj podžgalo, saj v svoji karieri v resnici nimajo slabega studijskega albuma, da še vedno dobro vedo, kaj je pravi death metal pa so dokazali z The Passage of Existence, enem najboljših death metal albumov leta 2018. Monstrosity so s trojčkom s prav tega albuma pozdravili ljubljansko publiko in fantje so s Cosmic Pandemia-Kingdom of Fire-Radiated, takoj dokazali, da zvenijo hudičevo dobro. Desni kitarist, čigar imena žal nisem uspel izbrskati bi s svojim izgledom s srajčko, očalci in kodri prej kot v Monstrosity spadal v The Black Dahlia Murder, a je svoje delo opravil zelo dobro, saj so z njegovo pomočjo, predvsem pa zavoljo odličnega Harrisona, Monstrosity zmleli z žlahtnim izborom death metal rušilcev. Američano so tako nekje stoglavo publiko osrečili še s povratkom na Spiritual Apocalypse, še bolj pa s povratkom v preteklost in kultne albume Imperial Doom, In Dark Purity in Millenium. Monstrosity so svoje delo opravili vrhunsko in ob odličnem zvoku potešili velike apetite po udarni dozi death metala. Nekoliko grenak priokus je pustila zgolj komunikacija s publiko, ki je praktično ni bilo, saj je Mike Hrubovcak in svojih ust zmogel le napoved enega komada ter v nasprotju z napovedmi (pre)kratek set. Monstrosity so se namreč poslovili po vsega eni uro, pa še v to uro je Harrison stlačil precej neumesten in brezvezen bobnarski solo. Koncert Monstrosity bo tako ostal v lepem spominu, žal pa presežka ravno ni ponudil.