Lokacija: Pula / Arena / Hrvaška
Datum: sobota, 12.09.2015
Vselej, kadar gre gospod David Gilmour na koncertno turnejo, se trese zemeljska magnetna os. Enkrat na dekado. V prejšnji je leta 2006 predstavljal album »On An Island«, v vmesnem obdobju pa je s pajdašem Nickom Masonom začasno razburil javnost ob izdaji novega Pink Floyd albuma »Endless River« (2014), kar je za seboj potegnilo namigovanja o novi Pink Floyd turneji. David Gilmour je hitro ohladil prevrete glave, ki so pričakovale čudež stoletja, rekoč, da namerava v letu 2015 izdati nov samostojni studijski album ter ga predstaviti na novi samostojni koncertni turneji.
Če si David Gilmour, si lahko privoščiš marsikaj. Ne ravno vsega, a skoraj vse. »Rattle That Lock« je novi, skupno četrti studijski album tega glasbenika, ki je izšel 18.09.2015. Turneja, ki jo je kitarski mojster posvetil predstavitvi novega albuma pa je bila napovedana v začetku marca, karte so šle v prodajo na njegov »neskromni« 69. rojstni dan, to je natanko dne 06.03.2015 ob 11-ih po srednjeevropskem času. Koncert v Puli je bil razprodan v reci in piši dveh urah! Prvi del turneje je Gilmour namenil obisku prestižnih koncertnih prizorišč. Arena v Puli je bila uvrščena na začetek turneje. Šlo je za prvi pravi koncertni nastop Davida Gilmourja po letu 2007!
Sedemtisoč ljudi je napolnilo puljsko Areno. Magično prizorišče je vrelo kot v mravljišču. Vse je drlo tja, med drugimi tudi ogromno obiskovalcev iz Slovenije, Italije, Avstrije, Nemčije, ZDA, Rusije in še od kod. Koncert, ki se je začel natanko ob pol devetih, je bil razdeljen v dva dela. Prvi je trajal natanko eno uro, v njem pa je Gilmour predstavljal pretežno novi material albuma »Rattle That Lock«. V pomoč mu je bila tovarišija osmih spremljevalnih glasbenikov: Phil Manzanera (Roxy Music, kitara), Guy Pratt – sicer zet pokojnega Richarda Wrighta (bas kitara), Jon Carin (klaviature, ex-Industry), Kevin McAlea (klaviature), Stevie DiStanislao (bobni), Bryan Chambers (spremljevalni vokalist) Theo Travis (saksofonist) in Louise Marshall (spremljevalna vokalistka).
Da se danes v živo kar se da verodostojno lahko približaš liku in delu Pink Floyd, moraš oditi na koncerte dveh izvajalcev. Prvi je Gilmour, drugi njegov nekdanji Pink Floyd pajdaš Roger Waters. Tako je oder logično povzemal elementarne karakteristike klasičnih Pink Floyd koncertov. Odrska kulisa je bila orjaško okroglo platno obdano z reflektorji v ozadju. Meglice, meglice in vsepovsod le meglice. Čeprav so v prvem delu nove skladbe odzvanjale več kot obetavno, kar pomeni da je Gilmour ustvaril nov odličen studijski album, pa so seveda vsi čakali na izvedbo Pink Floyd klasik. Prvo so dobili zelo kmalu. Wish You Were Here je bila na vrsti kot četrta, kmalu pa je Gilmour predstavil v zaporedju drugo za drugo Dark Side Of The Moon klasiki Money in Us And Them, kjer je vodilni vokal v kiticah skladbe za pokojnim Richardom Wrightom prevzel Jon Carin. Slednjo je Gilmour nazadnje izvajal s Pink Floyd leta 1994. Prvi del je sklenila fantastična High Hopes, ki jo je začinila izjemna Gilmourjeva zaključna solaža na pedal steel kitari. Prvi del koncerta je pokazal, da je popoln perfekcionizem drugo ime za Davida Gilmourja. Četa izjemnih glasbenikov je razvila enkratno glasbeno kuliso, v kateri je prvo uro bival enkratni, znameniti, čuteče strastni Gilmourjev glas in njegov edinstveni, na miljo daleč prepoznavni kitarski zvok. Navkljub temu je ta del nakazal, da so se Gilmourja leta le nekoliko dotaknila. Višje lege ga v vokalnem iztržku/izplenu popolnoma le ne ubogajo več kot nekdaj. Prav tako si je gospod Gilmour privoščil nekaj šlamparij na kitari, ki so odzvenele nečisto ali pa celo v nekompatibilnem tonu. A gre za minorne opazke. 7000 glava množica je doživljala pravi delirij.
Po dvajsetminutnem premoru je bend nadaljeval s predstavo. Drugi del pa je bil dodatno intenziviran ter nasploh nostalgično in čustveno še posebej močan! V njem je prevladovala izvedba Pink Floyd klasik. Izbiranje vrhuncev predstave je ob takem dogodku vselej nehvaležno opravilo, že sam uvodni del je postavil stvari na svoje mesto. Astronomy Domine je skupini dostavila hvaležno uvodno ogrevanje, publiki pa ugodno draženje v enega vrhuncev koncerta, ki se je zgodilo v izvedbi dramatičnega epa Shine On Your Crazy Diamond. Izjemna izvedba, pospremljena z znamenito kuliso projekcij. Nič manj izvrstno ni izpadel Fat Old Sun, ki ga je mojster Gilmour odpel v imenitni vokalni drži. Rojstvo Pink Floyd! Tega ni potrebno posebej poudarjati, mar ne? V set listi se izjemno dobro drži tudi naslovni komad prejšnjega Gilmourjevega albuma »On An Island«, ki je pripravil ugodna tla za pristanek še dveh povsem novih skladb: v kabaretno – jazzovski šanson ovito The Girl In The Yellow Dress, ki že v iztočnici naznanja, da gre za pravega posebneža novega albuma »Rattle That Lock« ter za njo za drugi single z nove plošče za skladbo Today. Nalezljiva karizma novih skladb, prežeta z edinstvenim likom presvetle ekselence Davida Gilmourja prinaša torej tisto, kar je danes najbliže klasičnim Pink Floyd, zlasti od leta 1987 dalje.
Vrnitev k Pink Floyd je sledilo z verjetno najboljšo skladbo albuma »A Momentary Lapse Of Reason« (1987) in famozno Sorrow, bend pa je sklenil redni del nastopa z izvedbo do tistega koncertnega trenutka nasploh prve »The Wall« skladbe. Run Like Hell. V tej skladbi je dobil dovolj prostora za razkazovanje izjemne kitarske vrline tudi Phil Manzanera! Ko se je skladba skozi atmosferično vrelišče polagoma razvila v zaključni del, sta z Gilmourjem izmenjala nekaj navdahnjenih kitarskih duelov.
Huronsko vpitje in veliko navdušenje se ni in ni poleglo. Emocije so vrele pravzaprav ob slehernem Gilmourjevem gibu, sleherni pasaži, spremembi ritma. Ljudje so z Gilmourjem brez predaha prepevali vse Pink Floyd skladbe. Atmosfera na koncertu pravzaprav neopisljiva. Moraš jo doživeti, drugo ne šteje. Za objektivno razlago človeštvo pač še ni izumilo pravih besed. Zvok? Absolutna briljanca! Brez mimostrela. V drugem delu se je bend dodatno razživel. Zavoljo samega repertoarja, ki je vseboval izvedbo več Pink Floyd klasik, kot tudi emocij ter energije, s katero je bend nagrajevala publika. Zato je drugi del koncerta izpadel še bolj intenzivno.
V dodatku smo prejeli dodatne skladbe z albumov »Dark Side Of The Moon« in »The Wall«. Verjetno ste že sami uganili, kateri je tisti del albuma »Dark Side Of The Moon«, v katerem v scenski kulisi z neba dežujejo stenske ure? Time. Znova je bučalo in grmelo, publika je pela, rjovela, huronsko vpila. Nebrzdano. Magični trenutki težko opisljivega koncertnega srečanja z glasbeno legendo so se polagoma bližali proti zaključku. Gilmour je s kompanijo premostil Time do Comfortably Numb s kratko Breathe Reprise, potem pa je bend vstopil v zadnje dejanje koncerta. Tako kot med Run Like Hell, si tudi med Comfortably Numb, Gilmour ni smel poslužiti scenskih izvlečkov filma »The Wall«, ki si jih lasti Roger Waters. To pa konec koncev niti ni pomembno, še zlasti, ko se komad pretoči v drugo solažo, ki dostavlja dramo vseh dram. Gre za eno najlepših in najbolj markantnih solaž ne le celotne Pink Floyd diskografije, pač pa rock glasbe nasploh.
Kaj reči ob koncu? Gilmour se je vrnil v velikem slogu. Drugega ni šlo pričakovati. Mož si ob vrtoglavih cenah vstopnic ne sme privoščiti niti najmanjšega spodrsljaja, saj zna njegova zvesta publika njegovo glasbo in glasbo Pink Floyd dobesedno odsanjati na pamet. Spremlja ga garda izjemnih glasbenikov, David pa ostaja glasbeni unikat v vseh ozirih, s katerim ves svet živi zgodbo o Pink Floyd (po Pink Floyd) dalje. Vrnitev glasbene legende na odre sveta je v Puli osrečila zlasti množico vseh, še posebej mlajših obiskovalcev, ki Pink Floyd niso imeli nikdar priložnosti videti v živo. Nepozabno in enkratno doživetje v puljski Areni. Upajmo, da se Gilmour odloči podaljšati koncertno epopejo po evropskih odrih tudi v leto 2016. Veliko ljudi je namreč ostalo brez vstopnic in željno upajo, da se jim ponudi še kakšna priložnost za ogled koncerta Davida Gilmourja ter zlitje z edinstvenim likom in delom brezčasnih Pink Floyd. Glasba generacij torej živi naprej!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. 5 A.M.
2. Rattle That Lock
3. Faces of Stone
4. Wish You Were Here
5. A Boat Lies Waiting
6. The Blue
7. Money
8. Us and Them
9. In Any Tongue
10. High Hopes
— 20. min. premor—
11. Astronomy Domine
12. Shine On You Crazy Diamond (Parts I-V)
13. Fat Old Sun
14. On an Island
15. The Girl in the Yellow Dress
16. Today
17. Sorrow
18. Run Like Hell
—dodatek—
19. Time
20. Breathe (Reprise)
21. Comfortably Numb
