Založba: Sony Music
Datum izida: 6. 9. 2024
Produkcija: David Gilmour & Charlie Andrew
Dolžina albuma: 43.21 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 8.5/10
»Luck And Strange« je peti album britanskega kantavtorja Davida Gilmourja. Da, to je tistega moža, ki je v večinski meri definiral zvok ene največjih rock skupin vseh časov. Ni je treba niti omenjati. Peti album za katerega lahko mirne duše rečemo, da je upravičen prevzeti vlogo epitafa več kot fascinantne kariere tega neverjetno talentiranega glasbenika. S tem namigom vam postaja jasno, da je tudi nadaljevanje te recenzije zelo odobravajoče do nove Gilmourjeve plošče.
Vse je tu. Zasanjan tempo, Gilmourjev značilni zvok kitare, izjemna solistična zabela nekaterih točk albuma, ter njegovo markantno in že kar pregovorno ‘brundanje’, ki pa, ob zavidljivi starosti umetnika, premore tudi v zrelih časih nekaj korenitih višinskih podvigov (npr. refren naslovne skladbe albuma).
David pravi, da je razlog za ta album ‘čudna sreča’, ki je ni pričakoval ko se je naenkrat in nepričakovano pojavil navdih za komponiranje novega materiala (ali/in dokončanje starih idej). Prav tako dodaja, da bo z ekipo, ki je posnela z njim v studiu novi album, izdal kmalu še en studijski album. No, če ostane pri »Luck And Strange«, bo kot omenjeno v uvodnem stavku, to perfektna pika na ‘i’ slikovite glasbene epopeje tega glasbenega briljanta.
Na novem albumu ni manevrov koketiranja s francoskim jazzom (spomnimo se na tisti ‘nebodigatreba’ »Rattle That Locks« ‘valcer’), niti ni drugih avantur v žanrska polja s katerim povezujemo ime David Gilmour, oziroma mogočno ime njegove slovite matične skupine. To je dobro, čeprav… Davidov kitarski slog in hipoma prepoznavni vokal sta tako dominantna, da se jima ukrivlja in upogne sleherni žanr. Roko na srce, teh izletov ‘neznanokam’ Gilmourjevi privrženci nočejo. Ko smo pri oboževalcih, bodo ti posebej potešeni nad eno izmed dveh dodatnih skladb, to je skoraj 15. minutno ‘jam’ verzijo naslovne skladbe, ki je bila posneta že leta 2007 in kjer je s Hammondom in električnim klavirjem vključen poleg preminuli Gilmourjev Pink Floyd kompanjon in klaviaturist Richard Wright. V tem jamu prihaja nota bluesa, ki je temelj omenjene kompozicije, še bolj intenzivno do izraza, kot v albumski verziji skladbe.
Album se odpira na Gilmourjev priljubljen način. Z instrumentalom, ki pa ni Lucifer Sam, pač pa Black Cat. Ta je tokrat izdatno krajši kot podobna uvoda na preteklih dveh samostojnih albumih. »Luck And Strange« je po pričakovanju ‘zasanjan’ album. V tej zasanjanosti vzdržuje briljantno noto razgibanosti. Idejne in izvedbene. Njegova dodana vrednost so sami detajli motivnega kontrastiranja. Res, da je podvrženo vse liku gospoda Gilmourja, kjer sta prvi violini albuma njegov ekspresivni vokal in nezamenljiva kitara, pa je vrhunska glasbena ekipa, ki ga spremlja na albumu, ostro zaznavna.
V smislu produkcije, si je David privoščil novotarijo. K sodelovanju je povabil mladega producenta Charlieja Andrewa in njegov manj izraziti vpogled v čase sedemdesetih, ko se je rock postavljal globalno ‘na noge’, je bil v navezi s prekaljenostjo starega mačka ter iskanju skupnih imenovalcev, celo koristen. Album je organsko zveneč, kontrasti pretkano medsebojno umerjeni, v ospredje stopa na vsakem koraku seveda legendarni kitarist. Je pa zvočno osvežen in v tem kontekstu slišno odmaknjen od predhodnika.
Priredbe niso ravno naslov, ki bi vzbujal asociacije na Davida Gilmourja. No, tokrat si je David privoščil tak izlet. Imenuje se Between Two Points. Briljantna naveza s hčerko Romany Gilmour s katero sta se lotila adaptacije, ki v izvirniku pripada The Montgolfier Brothers (iz leta 1999). Ta točka nagovarja s takšno kompatibilnostjo, ko jo primerjaš s preostankom albuma, da vzbuja občutek, kot bi bil komad avtorski. No, Romany pa ne zasije z vokalom le v tej adaptaciji, pač pa je njen vokal prekrasno vpet tudi v harmonije spremljevalnih vokalov celotnega albuma. Punca se preizkusi v igranju harfe tudi v krajšem instrumentalu Vita Brevis. Na repu albuma najdemo še eno dodatno skladbo Yes, I Have Ghosts, ki v navezi z Romany nagovarja podobno, kot maloprej omenjena priredba. Nosi folk konotacijo in je resni izzivalec, s katerim bi lahko na albumu zamenjal vlogo s priredbo Between Two Points.
Najbolj ‘grmeč’ komad albuma je Dark And Velvet Nights – v ‘grmenju’ odstopa od preostanka materiala, je pa značilnost integralnih skladb albuma, kot je omenjena, pa naslovna, ali za njo The Piper’s Call, kot tudi odlične sklepne Scattered, postopna gradnja in stopnjevanje razpoloženja, ki dosega v finalnih delih komadov svoj krešendo. Razvoj teh točk gre skozi minutažo v smer progresivnega rocka, v sozvočju z dobro znanim in preizkušenim Gilmourjevim art rock receptom, ki mu ostaja v vsem zvest. Zato so integralne zaščitne znamke njegovega artizma tudi na novem albumu, vse prisotne. Zasanjanost je seveda sinonim za ščepec psihadeličnosti albuma (pridevnik, ki je z Davidom od nekdaj povezan). Ta polno zasije zlasti v prelepi, umirjeni Sings, ki vzpostavi vzletno pisto za sklepni vrhunec albuma imenovan Scattered. Slednja skladba ponese album do vrhunca v izjemnem zaključku stopnjevanja (pompozna gradnja atmosferične kulise), ki z Gilmourjevo kitaro v asociacijah kupčuje z nepozabno Pink Floyd klasiko Comfortably Numb. Z eno besedo izjemno.
Ob slikoviti idejni razgibanosti ter hkrati dejstvu, da na albumu ni presenečenj v smislu izletov v drugačna žanrska okolja, gre z lahkoto zaključiti, da je »Luck And Strange« znatno močnejši album od predhodnika »Rattle That Locks« ter dosega izpovedno ekspresivno raven albuma »On An Island« (2006) in jo na mestih celo presega. Album torej, ki opraviči vse za čemer stoji ime te mogočne glasbene legende! Užitek ga je poslušati.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Black Cat
2. Luck And Strange
3. The Piper’s Call
4. A Single Spark
5. Vita Brevis
6. Between Two Points – with Romany Gilmour
7. Dark and Velvet Nights
8. Sings
9. Scattered
Zasedba:
David Gilmour – vse kitare, klavir (1), vodilni vokal (2–4, 7–9), ukulele (3), Höfner bas kitara (3, 8), Farfisa orgle (3), spremljevalni vokal (2-4, 6–8), klaviature (6, 9), Hammond orgle (7), bas kitara (9), Leslie klavir (9)
Richard Wright – električni klavir, Hammond orgle(2)
Romany Gilmour – glavni vokal vocals (6), spremljevalni vokal (2–4, 6–8), harfa (5-6)
Gabriel Gilmour – spremljevalni vokal (3, 4)
Rob Gentry – sintetizator (1–4, 6, 9), klaviature (3, 6, 8-9), klavir (4, 6, 8-9), orgle (7)
Roger Eno – klavir (1, 9)
Guy Pratt – bas kitara (2, 3, 7–9)
Adam Betts – tolkala (2, 4, 6–9), djembe (3), bobni (4)
Steve DiStanislao – bobni (2)
Steve Gadd – bobni, tolkala (3, 6–9)
Tom Herbert – bas kitara (4)
Edmund Aldhous – organist in glasbeni dirigent Ely Cathedral zbora
Ely Cathedral zbor – vokali
Angel Studios zbor – vokali
Angel Studios orkester
