David Bowie (8. januar 1947-10. januar 2016), večni glasbeni kameleon in zvočni vesoljec, ki je v svojih glasbenih standardih poletel v vesolje z majorjem Tomom, prodajal svet, odkrival življenje na Marsu skupaj s Hunkyem Doryem, uzrl postapokalipitične vizije z Ziggyem Stardustom in njegovo reinkarnacijo Aladdinom Saneom, se družil s Halloween Jackom in njegovo postapokaliptično tolpo Diamantnih psov, užival v slavi z mladimi američani, preživljal zlata leta med druženjem s Thin White Dukeom, nam razlagal, da je vsakdo izmed nas lahko heroj vsaj za en dan, v prah pokopal mit o majorju Tomu, plesal s kitajskim dekletom, ljubil vesoljko, nas povabil ven v družbi Nathana Adlerja, se bal Američanov, spoznaval kaj pomeni biti pogan ter na koncu s pomočjo črne zvezde premagal lastno fizično smrt. Kdor pozna njegovo bogato ustvarjalno kariero bo prepozonal vse glasbene reference ter vse naštete Bowiejeve alternativne osebnosti.
Ta članek vsebuje seznam vseh Bowiejevih studijskih plošč, vključno z obema albumoma skupine Tin Machine ter albumom priredb »Pin Ups« (1973). Albumi so razvrščeni po pomembnosti, inovativnosti in odmevnosti ter ne toliko po sami kvaliteti njihovih skladb, saj Bowie v svoji bogati ustvarjalni karieri ni izdal nobenega slabega albuma. Njegovi studijski dosežki so slogovno tako raznoliki, da jih je pogostokrat krivično primerjati med seboj. Seveda med prvih deset spadajo albumi iz sedemdesetih let, ki so nastali v Bowiejevem kreativno najbolj plodovitem in inovativnem obdobju.
Na ta seznam niso všteti številni Bowiejevi koncertni albumi, kompilacije in albumi s filmsko glasbo kot so »Christiane F.« (1981), »Love You till Tuesday« (1984), »Labyrinth« (1986), »The Buddha of Suburbia« (1993) in »Lazarus« (2016).
27. Tin Machine: II (1991):
Kljub temu, da Davidovo delovanje v sklopu Tin Machine večinoma ni bilo dobro sprejeto, kar velja tudi za istoimenski prvenec te skupine, so se po dolgem premisleku člani banda odločili posneti še en album. Slednji je bil še manj zanimiv od predhodnika in je bolj kot po glasbeni vsebini razvpit zaradi svoje ‘kontroverzne’ naslovnice, ki je v ZDA naletela na cenzuro, saj so v tamkajšnji čudaški, dekadentni in dvolični družbi starogrški kipi kurosov prepoznani kot pornografija. Ta album po letu 1991 še vedno čaka na svoj ponovni izid kar morda še največ pove o njegovi priljubljenosti med Davidovimi privrženci in še živečimi člani Tin Machine.
Ključne skladbe: Baby Universe, One Shot, If There Is Something
26. Tin Machine: Tin Machine (1989):
Po kritično ne preveč dobro sprejetemu albumu »Never Let Me Down« in prav tako kritično ‘popljuvani’ The Glass Spider turneji se je Bowie ‘zaprl vase’ in se po srečanju z ameriškim kitaristom Reevesom Gabrielsom odločil ‘vrniti ‘h koreninam’. Rezultat Bowiejevega ter Gabrielsovega sodelovanja z bratoma Sales na basu in bobnih je bila skupina Tin Machine, ki je bila pretežno hardrockerski kolektiv. Z redkimi izstopajočimi skladbami je bil Tin Machine prvenec, vsaj za Bowiejeve običajne razmere, dokaj povprečen, večinoma nemelodičen in razmeroma dolgočasen album, ki ni prinesel želenega komercialnega in kritičnega odziva.
Ključne skladbe: Heaven’s In Here, Tin Machine, Prisoner of Love
25. Pin Ups (1973):
»Pin Ups« (RockLine recenzija) večina Bowiejevih privržencev ne šteje med njegove ‘regularne’ in ‘resne’ studijske albume, saj ne vsebuje originalnih del, temveč gre za zbirko zelo dobro odpetih in odigranih priredb različnih britanskih glasbenih izvajalcev kot so Pink Floyd, The Pretty Things, Yardbirds, The Who in ostali, ki so imeli ključen vpliv na Davidov glasbeni razvoj. Po besedah tedanjega producenta Kena Scotta je bil »Pin Ups« ustvarjen predvsem za ameriški trg, saj je želel Američanom predstaviti nekatere zimzelene angleških skupin, ki so bili manj znane na drugi strani Atlantika.
Ključne skladbe: See Emily Play (originalno Pink Floyd), Here Comes the Night (originalno Them), Sorrow (originalno The McCoys)
24. David Bowie (1967):
Bowiejev prvenec (RockLine recenzija), ki je izšel pri založbi Deram in za izid katerega se je moral po večletnih razočaranjih pošteno potruditi, je bil v marsičem še precej naiven vendar na trenutke simpatičen, duhovit, veseljaški in tipično angleško obarvani dosežek, ki je bil slogovno pod močnim vplivom kabareta, psihadeličnega popa in otroških pesmic. Zaradi Bowiejevih kasnejših metamorfoz in veliko zrelejših ter kompleksnejših dosežkov, ki so sledili po koncu šestdesetih, ostaja tale prvenc še dandanes skorajda pozabljen, čeprav si je z leti pridobil nekaj več kritične naklonjenosti.
Ključne skladbe: Uncle Arthur, Rubber Band, Love You till Tuesday, Silly Boy Blue
23. Earthling (1997):
Na »Earthling« je Davidovo eksperimentiranje z elektroniko, industrialnim rockom, tedaj popularnim drum ‘n’ bassom in technom, pod močnim vplivom njegovega tedanjega sodelavca Trenta Reznorja iz skupine Nine Inch Nails, doseglo svoj vrhunec. Kljub temu, da je, podobno kot predhodnik, ob izidu polariziral številne Davidove privržence je doživel boljši komercialni uspeh kot bolj eksperimentalno usmerjeni predhodnik »Outside«.
Ključne skladbe: Little Wonder, Seven Years in Tibet, Dead Man Walking, I am Afraid of Americans
22. Outside (1995):
Na »Outside« je Bowie obnovil svoje sodelovanje z Brianom Enom ter se ponovno začel spogledovati z elektroniko, obenem pa je odkrival tudi industrialni rock. Poleg tega je bil to eden izmed njegovih redkih konceptualnih albumov, saj je vseboval zgodbo o junaku Nathanu Adlerju, ki je bila skozi posamezne »Outside« skladbe predstavljena v obliki kriminalke. Kljub precej radikalni slogovni spremembi na račun elektronskih ter industrialnorockovskih elementov, je bil »Outside« komercialno dokaj uspešen album in je predstavljal novo zvočno osvežitev za večnega glasbenega kameleona.
Ključne skladbe: The Hearts Filthy Lesson, Strangers When We Meet, I’m Deranged, Hallo Spaceboy
21. Never Let Me Down (1987):
»Never Let Me Down« je predstavljal poslednje dejanje Bowiejeve poprockovske ere, ki pa med številnimi tedanjimi kritiki ter nekaterimi privrženci ni doživel tako toplega sprejema kot njegova predhodnika, ne glede na ponovitev lepega komercialnega uspeha. Za razliko od »Let’s Dance in »Tonight« je bil »Never Let Me Down« nekoliko udarnejši, bolj rockerski vendar še vedno pretežno poprockovski dosežek, ki je delno že nakazoval, da je Davida vleklo nazaj h koreninan ter stran od pop rocka in komercialne všečnosti. Med številnimi zanimivimi skladbami se je nahajala tudi priredba skladbe »Bang Bang«, ki v originalu pripada Davidovemu staremu znancu Iggyu Popu.
Ključne skladbe: Day In Day Out, Time Will Crawl, Never Let Me Down, New York’s in Love
20. Tonight (1984):
»Tonight« je bil manj uspešno in nekoliko manj zanimivo, a vseeno spodobno nadaljevanje klasike »Let’s Dance«. S »Tonight« je Bowie uspešno nadaljeval slogovno usmeritev razvpitega predhodnika, obenem pa se mu je posrečilo zadržati pozornost popolnoma nove generacije privržencev. Ta zelo solidni album, ki je Bowieja še utrdil na vrhu največjih poprockovskih atrakcij osemdesetih let prejšnjega stoletja, sta zaznamovali predvsem odlični »Loving the Alien« ter duet s Tino Turner na naslovni skladbi. Na »Tonight« so se nahajale kar tri priredbe skladb pod katere se je originalno podpisal Iggya Pop, vključno z naslovno klasiko.
Ključne skladbe: Loving the Alien, Blue Jean, Tonight (s Tino Turner), Dancing With the Big Boys (z Iggyem Popom)
19. Black Tie White Noise (1993):
»Black Tie White Noise« je prepoznan kot pomemben album s katerim je Bowie po dvomljivem Tin Machine projektu osvežil svojo kariero in povrnil zaupanje tako nekaterih glasbenih kritikov kot dolgoletnih privržencev. Na albumu, katerega sta zaznamovala Davidova poroka z dolgoletno partnerico in manekenko Iman ter ponovno sodelovanje z Nileom Rodgersom, po pretresljivi sporočilnosti izstopa skladba »Jump They Say«. Slednja je bila posvečena Davidovemu shizofrenemu polbratu Terryu. Slednji je leta 1985 storil samomor potem, ko se je naveličal dolgoletnega bivanja v psihiatrični bolnišnici. Slogovno je bil »Black Tie White Noise«, ki je vseboval »I Feel Free«, priredbo skupine Cream, na kateri je David še zadnjič združil moči z Mickom Ronsonom, nadvse zabavna mešanica med art rockom, acid jazzom, soulom in elektroniko.
Ključne skladbe: Jump They Say, Pallas Athena, Miracle Goodnight, Black Tie White Noise
18. Hours (1999):
Na »Hours« se je David vrnil nazaj k pop rocku ter art popu ter pokopal svojo industrialrockovsko oz. elektronsko fazo kar simbolizira tudi pomenljiva naslovnica tega albuma. »Hours« je znan tudi po tem, da je bil prvi album kakšnega vplivnega glasbenega izvajalca, ki je izšel v digitalnem formatu pred izidom fizičnega verzije. Nosilni single z albuma je bil soul zimzelen »Thursday’s Child«, ki je bil obenem najboljši dosežek z »Hours«. Poslednji album z Reevesom Gabrielsom na kitari je ob izidu doživel na mešan kritični odziv vendar je kasneje marsikdo spoznal in obžaloval svojo zmoto. Čeprav »Hours« ne spada med Davidove klasične albume, gre za še en vrhunsko aranžiran, produciran in dovršen dosežek s številnimi všečnimi trenutki.
Ključne skladbe: Thursday’s Child, Survive, Seven, The Pretty Things Are Going to Hell
17. Heathen (2002):
»Heathen na katerem je David obnovil svoje sodelovanje s Tonyem Viscontijem je bil temačnejše nadaljevanje predhodnika »Hours«. »Heathen« je nastal, ko je Davidov načrt za stvaritev nikoli uradno izdanega albuma »Toy«, ki bi moral vsebovati nekatere na novo posnete stvaritve iz začetka Bowiejeve kariere, padel v vodo. »Toy« je vendarle neuradno izšel leta 2011 vendar se ne šteje kot del Davidove regularne studijske diskografije, medtem ko je »Heathen« Davidu prinesel njegov največji uspeh v ZDA po koncu osemdesetih. Slogovno je bil mračni »Heathen« izvrstno umeščen med art rock in art pop, medtem ko so se nekatera besedila nanašala na 11. september in njegove posledice. Na »Heathen« so v skladbu z Bowiejevo dolgoletno tradicijo gostovali številni znani glasbeniki iz različnih žanrov kot so denimo Tony Levin, Jordan Rudess, Pete Townshend in Dave Grohl.
Ključne skladbe: Slow Burn, Everyone Says ‘Hi’, Slip Away, Heathen (The Rays)
16. David Bowie/Space Oddity (1969):
Bowiejev drugi album, ki je znan tudi kot »Space Oddity« (RockLine recenzija) po prelomni skladbi s pomočjo katere je osvojil svoj prvi hit kot celota ni bil uspešen. Z izjemo klasike »Space Oddity«, na kateri se je prvič predstavil Davidov originalni alter ego major Tom, ta folk in psihadelično rockovsko usmerjeni album ni vseboval skladb, ki bi pomembno zaznamovale njegovo kariero. Kljub temu je predstavljal orjaški napredek v primerjavi s prvencem iz leta 1967 in začetek njegovega dolgoletnega sodelovanja s producentom in občasnim basistom Tonyem Viscontijem ter začetek kratkega, a uspešnega sodelovanja z Yes klaviaturistom Rickom Wakemanom.
Ključne skladbe: Space Oddity, Cygnet Committee, Wild Eyed Boy From Freecloud, Memory Of a Free Festival
15. Reality (2003):
»Reality« je kar deset let veljal za Bowiejev ‘poslovilni’ album preden se je vrnil na sceno z »The Next Day«. Album je vseboval dve priredbi; »Pablo Picasso«, katerega je originalno ustvaril Jonathan Richman, ter »Try Some, Buy Some«, ki originalno pripada Georgeu Harrisonu. Po besedah Tonya Viscontija je Bowiejeva odločitev, da opusti kajenje vplivala na to, da je na »Reality« ponovno lahko dosegel višje vokalne lege kar mu ni uspevalo od konca sedemdesetih. »Reality« je bil pospremljen z Bowiejevo poslednjo koncertno turnejo.
Ključne skladbe: New Killer Star, The Loneliest Guy, Bring Me the Disco King, Fall Dog Bombs the Moon
14. Lodger (1979):
»Lodger«, ki je poleg art rocka vseboval številne vplive novega vala ter se obenem odpovedal elektroniki in ambientali, je predstavljal poslednje dejanje t.i. berlinske trilogije. Zasedba, ki je posnela njegovega predhodnika ”Heroes”je ostala večinoma ista z izjemo dodatnega kitarista Adriana Belewa, ki je zamenjal Roberta Frippa. Slednjemu se je kasneje pridružil pri King Crimson. »Lodger« sodi med Bowiejeve manj razvpite albume, čeprav je vseboval hit single »Boys Keep Swining« in udarni »Look Back in Anger s pomočjo katerega je David deset let kasneje začel svoje ustvarjanje s skupino Tin Machine.
Ključne skladbe: Fantastic Voyage, Look Back In Anger, DJ, Boys Keep Swinging
13. The Next Day (2013):
Artrockovsko usmerjeni »The Next Day«, ki je izšel po Bowiejevi skoraj osemletni medijski odsotnosti, je bil njegov predzadnji album in je predstavljal zelo uspešno vnovično združitev moči z dolgoletnim producentom Tonyem Viscontijem. Z »The Next Day« se je Davidu posrečilo izigrati sodobne medije, saj njegovega izida ni nihče uspel napovedati, obenem pa je uspel dokazati, da ga ustvarjalna žilica, kljub desetletnemu premoru od izida prejšnjega studijskega albuma, ni zapustila. Številni kritiki in privrženci so bili namreč prepričani, da se je David po letu 2006, ko je imel svoj poslednji koncertni nastop, po tihem glasbeno povsem upokojil. »The Stars (Are Out Tonight)«, ki je izšel tudi kot single, je bil najbolj prepoznavna in priljubljena »The Next Day« skladba.
Ključne skladbe: The Next Day, The Stars (Are Out Tonight), Love Is Lost, Where Are We Now?
12. The Man Who Sold The World (1970):
Hardrockovsko obarvani »The Man Who Sold the World« (RockLine recenzija) je predstavljal začetek Bowiejevega večletnega sodelovanja z legendarnim kitaristom Mickom Ronsonom in spremljevalno zasedbo Spiders From Mars. Kultni status si je album, ki je vseboval mojstrovine kot so naslovna skladba, »Supermen« in »Width of a Circle«, prislužil šele tri leta kasneje, ko je Bowie postal svetovni zvezdnik. Originalna naslovnica na kateri je dolgolasi Bowie oblečen v žensko oblačilo je v ZDA veljala za kontroverzno in je bila na tamkajšnjem trgu zamenjana s kičastim skrpucalom. Vsi tisti, ki bi radi slišali Davida v bolj ‘trši’ izvedbi bodo še dandanes uživali ob poslušanju tega nekoliko spregledanega vendar zagotovo klasičnega albuma.
Ključne skladbe: The Supermen, All the Madmen, The Man Who Sold the World, Width of the Circle
Poseben RockLine prispevek posvečen 50. obletnici albuma “The Man Who Sold The World” lahko preberete TUKAJ!
11. Young Americans (1975):
»Young Americans«, s katerim se je Bowie pretvoril v soul glasbenika, je ob izidu veljal za kontroverzen album, saj je predstavljal radikalni slogovni prelom z njegovo glamrockovsko fazo. Kljub temu je album s pomočjo hitov kot sta bila naslovna skladba in »Fame« dosegel kulten status in se naglo izkazal za enega izmed Bowiejevih najbolj uspešnih in priljubljenih albumov s pomočjo katerega si je končno ‘pokoril’ tudi ameriški glasbeni trg. Med ustvarjanjem »Young Americans« se je David odpravil v ZDA kjer je raziskoval tedanjo soul in funk sceno in med sodelovanjem s pevci takšnega kalibra kot je bil Luther Vandross odkril svojega dolgoletnega kitarista Carlosa Alomarja. Na zimzelenu »Fame« ter priredbi The Beatles klasike »Across the Universe« je sodeloval tudi John Lennon, ki se je med snemanjem »Young Americans« znašel v studiu ter izrazil svojo očaranost nad slišanim.
Ključne skladbe: Young Americans, Fame, Fascination, Right
10. Let’s Dance (1983):
»Let’s Dance« je bil Bowiejev komercialno najbolj uspešen album, ki ga je iz kultnega in svetovno uveljavljenega glasbenika spremenil v globalni popkulturni fenomen za katerega je bila šala razprodati koncertne stadione. Z »Lets’ Dance« se je začelo Bowiejevo poprockovsko oziroma art pop rock obdobje, ki je trajalo skoraj do konca osemdesetih. Obenem je bil »Let’s Dance«, ki je navrgel dva velika hita v podobi naslovne skladbe in »China Girl« (originalna verzija pripada Iggyu Popu), v ambientalnem pogledu eden izmed Davidovih najbolj veselih in pozitivističnih albumov, saj je nastal v obdobju, ko so mu stvari v življenju spet šle od rok. Ključno vlogo pri uspehu »Let’s Dance« je odigralo Bowiejevo sodelovanje z ameriškim kitaristom in producentom Nileom Rodgersom. Z »Let’s Dance« je Bowie še do danes ostal eden izmed redkih rockovskih glasbenikov kateremu se je posrečilo ustvariti dance-rock oz. dance-pop album na katerega lahko večina ljudi pleše. Kljub temu, da so mu nekateri očitali komercializacijo, so vsa dela na albumu, tudi tista najbolj radiu ‘prijazna’, vsebovala za Davida povsem specifično eksperimentalno in inovativno naravo.
Ključne skladbe: Let’s Dance, China Girl, Modern Love, Cat People (Putting Out Fire)
9. Black Star (2016):
Bowiejev poslovilni album med ustvarjanjem katerega se je že zavedal, da je konec blizu, je izšel samo dva dni po njegovi smrti in je bil njegovo darilo vsem zvestim privržencem prek katerih bo njegova glasba ostala večna. Od vseh Davidovih albumov je »Blackstar« nedvomno najbolj temačen in morda tudi najgloblji kar se tiče pretresljive vsebine posameznih besedil, čeprav vsebuje dokaj optimistično naravnan zaključek. »Blackstar« je zaznamovala predvsem skladba »Lazarus«, ki je odprla vrata istoimenskemu muzikalu, enemu izmed Davidovih poslednjih umetniških projektov. Težko bi se bilo spomniti glasbenega ustvarjalca, ki bi izdal tako globok in genialen poslovilni album kot je »Blackstar«.
Ključne skladbe: Lazarus, Blackstar, Tis a Pity She Was a Whore, I Can’t Give Everything Away
8. Station To Station (1976):
»Station to Station« je zaznamoval Bowiejev tedanji alter ego imenovan Thin White Duke, ki je nastal med njegovo borbo s kokainsko odvisnostjo. Thin White Duke se je prvič pojavil v kultnem filmu »The Man Who Fell to Earth« (1976) v katerem je David igral skrivnostnega nezemljana Thomasa Jeromea Newtona. Album sta zaznamovala predvsem naslovni zimzelen in »Golden Years«, ki ga je David prvotno napisal za Elvisa Presleya vendar ga je ta zavrnil. V slogovnem smislu je bil »Station to Station« tranzicijski most med ‘plastic’ soulom predhodnika »Young Americans« (1975) ter krautrockovsko navdahnjenih eksperimentov, ki so zaznamovali naslednji album »Low« (1977). V tem obdobju je David postajal čedalje bolj naveličan ‘ameriškega sna’ in zvezdništva kar je bilo razvidno tudi v »Station to Station« besedilih.
Ključne skladbe: Golden Years, Stay, Station to Station, Word On a Wing
7. Low (1977):
»Low« je predstavljal začetek Bowiejeve t.i. berlinske trilogije ter njegovega plodovitega sodelovanja z Brianom Enom. Z njim je Bowie po začasni selitvi v Berlin napovedal začetek enega izmed svojih najbolj eksperimentalnih obdobij katerega sta zaznamovali pretežno inštrumentalno usmerjena elektronska in ambientalna glasba pod vplivom nemških krautrockovski skupin kot sta bili Neu! In Kraftwerk. Dominantna prisotnost inštrumentalnih skladb na »Low« je bila zelo pogumen korak za glasbenika, ki je bil skozi svojo kariero najbolj znan kot pevec. Kljub visoki eksperimentalni usmerjenosti »Low«, je album vseboval tudi hit in sicer »Sound and Vision«. Slednji je naglo postal eden izmed Davidovih najbolj priljubljenih standardov. Tako kot predhodnik, je »Low« vseboval naslovnico, ki je bila eden izmed grafično obdelanih kadrov iz kultnega filma »The Man Who Fell to Earth« (1976) v katerem je David odigral glavno vlogo.
Ključne skladbe: Sound and Vision, Speed of Life, Always Crashing in the Same Car, Warszava
6. Scary Monsters (and Super Creeps) (1980):
»Scary Monster (and Super Creeps)« na katerem je David ponovno združil moči z Robertom Frippom je bil artrockovska poslastica, ki vsebuje nekatera najbolj imenitna dela v njegovi karieri. Album, na katerem sta najbolj prepoznavni skladbi temačni »Ashes to Ashes«, kjer se je v precej bolj nihilistični verziji vrnil major Tom, ter sarkastični »Fashion«, je nastal po koncu Davidovega berlinskega obdobja ter med njegovo vrnitvijo v Anglijo. Frippova specifična kitarska tehnika je na skladbah kot je bila naslovna mojstrovina zagotavljala, da je bil še vedno prisoten tisti nepredvidljivi, eksperimentalni faktor, ki je zaznamoval večino Davidove diskografije. V slogovnem in produkcijskem smislu je David s tem mojstrskim albumom uspešno zakorakal v osemdeseta ter delno že nakazal, da ga vleče v poprockovske vode.
Ključne skladbe: Ashes to Ashes, Fashion, Scary Monsters (And Super Creeps), Teenage Wildlife
5. Diamond Dogs (1974):
Od vseh Bowiejevih albumov je bil »Diamond Dogs« poleg »Outside« (1995) najbližje pridevniku konceptualen, saj je večina skladb temeljila na Davidovi lastni distopični zgodbi ter Orwellovi literarni klasiki »1984«. Ta album je bil v marsičem prelomen in tranzicijski most med Davidovim glam rock in ‘plastic’ soul obdobjem. Po koncu Davidovega sodelovanja s Spiders From Mars so pomembne vloge na albumu dobili klaviaturist Mike Garson, basist Hebie Flowers ter bobnarja Aynsley Dunbar in Tony Newman. Končni rezultat je bil eden izmed Bowiejevih najbolj mračnih in pretresljivih dosežkov s strašljivimi vizijami postapokaliptične prihodnosti na čelu s še eno Bowijevim alternativno osebnostjo – Halloween Jackom (s piratsko prevezo za levo oko). Skladba »Rebel Rebel« je postala ena izmed Davidovih najbolj priljubljenih klasik, medtem ko sta bila »1984« in »Big Brother« slogovno že pod močnim vplivom soula, ki je zanamoval Davidov naslednji studijski dosežek »Young Americans«.
Ključne skladbe: Diamond Dogs, Rebel Rebel, 1984, Big Brother
4. Aladdin Sane (1973):
»Aladdin Sane« (RockLine recenzija) je bilo nekoliko spregledano, bolj eklektično in ‘amerikanizirano’ nadaljevanje razvpitega predhodnika »The Rise And Fall of Ziggy Stardust And The Spiders From Mars«. Bowie je ob neki priložnosti ta album imenoval ‘Ziggy gre na potovanje po ZDA’. Obenem je bil Aladdin Sane naslednja, kratkotrajna evolucijska faza Ziggya Stardusta kar se tiče Bowiejeve bogate zbirke alter egov. Ta album je bil v marsičem plod Bowiejeve ameriške turneje in tega kar je doživljal med koncertnimi potovanji po ZDA, ko je spoznal, da Amerika še zdaleč ni takšna kot se pogostokrat prikazuje v hollywoodskih filmih. Z »Aladdin Sane« je Davidova glamrockovska faza doživela svoj vrhunec, medtem ko se je na albumu nahajala cela kopica Bowiejevih klasik. V primerjavi z bolj razvpitim predhodnikom je bil ambientalno mračnejši, saj je Bowie, ki je tedaj že postal superzvezdnik, med ameriško turnejo leta 1973 zapadel v večletno kokainsko odvisnost.
Ključne skladbe: Aladdin Sane, Panic in Detroit, The Jean Genie, Drive-In Saturday
3. Hunky Dory (1971):
»Hunky Dory« (RockLine recenzija), pogostokrat označen kot album, ko je ‘Bowie postal Bowie’, je bil artrockovska mojstrovina s številnimi zametki zgodnjega glam rocka, ki kljub številnim zimzelenom kot so »Changes«, »Life On Mars?«, z Rickom Wakemanom na klavirju, ter »Oh! You Pretty Things« Bowieju ni prinesla tako želenega preboja med največje glasbene fenomene. Hunky Dory je bil po ‘Možu, ki je prodal svet’ in po majorju Tomu Davidov tretji, prav tako kratkotrajni, alter ego. Obe najbolj znani skladbi s »Hunky Dory« sta postala zimzelena šele v času, ko je Bowie že postal Ziggy Stardust. Na »Hunky Dory« je produkcijsko štafeto od Tonya Viscontija za nekaj časa prevzel Ken Scott, ki je v izbornem slogu nadaljeval produkcijski sloves Bowiejevih albumov. V tem času se je Bowiejevi spremljevalni zasdbi The Spiders From Mars pridružil kultni basist Trevor Bolder, ki je v svoji karieri igral tudi pri Uriah Heep in Wishbone Ash.
Ključne skladbe: Changes, Life On Mars?, Oh! You Pretty Things, Queen Bitch
2. Heroes (1978):
”Heroes” drugi del Bowiejeve t.i. berlinske trilogije, je bil v več pogledih prelomen album. V tem obdobju se je David rešil svoje večletne kokainske odvisnosti in ugotovil, da lahko ustvarja odlično glasbo tudi brez uporabe opojnih substanc. Za uspeh »Heroes« je bila ključna naveza med nekdanjim Roxy Music klaviaturistom Brianom Enom, ki je z Bowiejem sodeloval že na prejšnjem albumu »Low« (1977), ter King Crimson kitaristom Robertom Frippom. Skladba »Heroes« še danes sodi v sam vrh Bowiejevih najboljših skladb. Fripp je med intervjujem za BBC-jev dokumentarec o Davidu Bowieju v svojem slogu izjavil, da je otvoritvena skladba »Beauty and the Beast« idealna stimulacija med posteljno zabavo. Približno polovica albuma je bila inštrumentalno usmerjena kar je svojevrsten fenomen za glasbenika, ki je znan predvsem po svojem pevskem talentu.
Ključne skladbe: Heroes, Beauty and the Beast, Joe the Lion, Secret Life of Arabia
1. The Rise And Fall of Ziggy Stardust and The Spiders From Mars (1972):
»The Rise And Fall of Ziggy Stardust and The Spiders From Mars« (RockLine recenzija) je bil Bowiejev najpomembnejši in najvplivnejši album. Z njim je po skoraj desetih letih od začetka glasbene kariere ter številnih razočaranjih naposled postal superzvezdnik in globalni fenomen ter ustvaril svoj najbolj razvpiti alter ego Ziggy Stardust. Po zaslugi Bowieja, njegove spremljevalne zasedbe The Spiders From Mars, ki je vsebovala nepozabnega kitarista Micka Ronsona ter odlične koprodukcije v navezi s Kenom Scottom, je ta album na krilih singla »Starman« danes prepoznaven kot ključni album veličastne kariere večnega glasbenega kameleona in zvočnega inovatorja. Razen tega, da velja za enega ključnih biserov glamrockovske scene je imel »Ziggy Stardust« pomemben ter daljnosežen vpliv na razvoj hard rocka, punka in novega vala.
Ključne skladbe: Starman, Ziggy Stardust, Moonage Daydream, Lady Stardust
Bowiejevi zimzeleni, ki se niso nahajali na njegovih studijskih albumih in si zaslužijo častno omembo: All the Young Dudes, Under Pressure (nastal v sodelovanju s skupino Queen), Absolute Beginners, This Is Not America (nastal v sodelovanju s Patom Methenyjem), Dancing in the Street (priredba soul klasike, odpeta v duetu z Mickom Jaggerjem)
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
