Založba: Mercury Records
Datum izida: 4. 11. 1970 (za ameriško tržišče) / 10. 4. 1971 (za britansko tržišče)
Produkcija: Tony Visconti
Dolžina albuma: 40.29 min
Zvrst: Hard Rock/ Folk Rock / Glam Rock
Ocena: 8.5/10
Ta recenzija je posvečena v spomin na Davida Bowieja (1947-2016).
Na svojem tretjem studijskem dosežku, »The Man Who Sold the World«, je veliki glasbeni genij David Bowie, kot velikorat v svoji veličastni karieri, po ‘kameleonsko’ spremenil glasbeni slog in se poslovil od akustično usmerjenega prog folk rocka ter psihadelike, ki sta zaznamovala njegov predhodni album »David Bowie« oz. »Space Oddity« (1969). Nekaj je na Bowiejevo slogovno spremembo vplivalo tudi to, da se je njegov prijatelj in občasni glasbeni rival Marc Bolan (T. Rrex) ravno tedaj iz akustično-psihadeličnega sanjača prelevil v temperamentnega glam rockerja. Bowie pri teh spremembah ni želel zaostajati, vendar je svojo naslednjo zvočno evolucijo izpeljal na povsem specifičen način. Bowie je pozorno spremljal tedanje glasbene trende ter jih ‘pregnetel’ po lastnem receptu. Tedaj, leta 1970, je bil na vrhu vsesplošnega zanimanja ljubiteljev rocka ravno trdi rock na čelu z izvajalci kot so bili Black Sabbath, Deep Purple in Led Zeppelin, kar je ključno zaznamovalo Davidovo novo zvočno usmeritev.
»The Man Who Sold the World« je pomemben album predvsem zato, ker je Bowie tu prvič začel aktivno sodelovati s člani spremljevalne zasedbe The Spider from Mars na čelu z neizmernim kitarskim talentom Mickom Ronsonom, kar je ključno vplivalo na stil albuma, ki je predstavljal skorajda popoln preobrat v električnokitarski trdi rock s primesmi bluesa, glama in art rocka, kar je bila v primerjavi s psihadelično/folkrockovsko sanjavim »Space Oddity« res velika zvočna prevetritev. Bowiejevo spremljevalno zasedbo sta tedaj dopolnjevala še bobnar Mick Woodmansey ter producent/basist Tony Visconti. Slednjega je na bas kitari, kmalu po izidu tega albuma, zamenjal Trevor Bolder, ki si je kasneje ustvaril lepo glasbeno kariero tudi kot član legendarnih Uriah Heep.
Prisotnost Ronsonovih energičnih ter dinamičnih električnokitarskih pasaž je bila na »The Man Who Sold the World« tako prevladujoča, da so ga nekateri celo razglasili za lep primerek zgodnjega heavy metala, čeprav bi bila bolj ustrezna oznaka trdi rock. Ronson in Visconti sta bila v navezi z Davidom, ki je imel ravno tedaj veliko opravkov s svojo novopečeno ženo Angie, ključna pri pisanju aranžmajev.
Nekaj pozornosti si je album pridobil tudi z naslovnico na kateri je Bowie, ki je poleg zvočne podobe stalno spreminjal tudi svojo vizualno podobo in s tem začel odpirati vrata svoji kasnejši, glam rock eri, oblečen v ženska oblačila. To je bila za tiste čase seveda precej provokativna poteza, ki je še posebno razburila ameriške samooklicane varuhe javne morale. Naslovnica je bila za ameriški trg zamenjana z nekim drugorazrednim skrpucalom. Na »The Man Who Sold the World« se je torej začelo Bowiejevo izzivanje okrog njegove spolne usmerjenosti s katero je mož androginega videza še posebno med svojo glam rock ero delal sive lase tedanji konservativni javnosti, čeprav je čez vrsto let obelodanil svojo heteroseksulanost in posredno obžaloval, da je v sedemdesetih okoli tega naredil takšen ‘cirkus’.
»The Man Who Sold The World« je vseboval precej mračnejši ambientalni ton od predhodnika, kar se je ujemalo z udarnejšo naravo posameznih aranžmajev, medtem ko so v besedilih še bolj kot prej začele prevladovati distopične teme kot so paranoja, odtujenost, shizofrenija in nevarnost pretiranega znanstvenega napredka. Po kakovosti na njem izstopajo štiri skladbe in sicer »The Width of a Cricle«, »All the Madmen«, naslovno delo ter »The Supermen«. Novi, udarni slog seva že na uvodnem križancu med hard rockom ter ritem in bluesom, »The Width of a Circle«, ki vsebuje Ronsonove temperamentne električnokitarske umetnine na čelu z izborno solažo, medtem ko se enigmatično besedilo vrti okrog seksualne izkušnje z angelsko oziroma demonsko žensko znotraj nebes oziroma pekla. Še boljše je test časa preživel z gotskim vzdušjem ovenčani »All the Madmen«, ki sodi med Bowiejeve zgodnje mojstrovine in obenem najtrša dela njegove kariere, saj je utemeljen na brezkompromisnih kitarskih pasažah, moog modularju v režiji Ralpha Maceja in Woodmanseyevih masivnih bobnarskih prehodih. Še posebno dobro izpadejo prehodi v tercetne harmonije, ki še poglobijo dramatično spročilo o globinah človeške norosti.
»Black Country Rock« je pozitvistični blues rocker, ki je v ostrem kontrastu z mračnim vzdušjem, ki prevladuje skozi album in je slogovno precej soroden določenim T. Rex podvigom, predvsem zaradi Bowiejevega spremenjenega, neobičajnega načina petja, ki tu precej spominja na običajno pevsko prakso Marca Bolana. Mračnajški »After All«, kjer se Bowie ponovno poigrava z mislijo na Nietzschejevega ‘nadčloveka’ skupaj z okultističnimi podtoni, je morda celo najbolj nenavaden eksperiment na celotnem albumu in ena redkih skladb na njem s psihadelično naravo. »Running Gun Blues«, ki očitno brije norce iz ameriške strelske ‘kulture’, je odrezavi blues rocker z udarnim kitarskim rifom, orglicami in skorajda norčavim Davidovim pevskim pristopom.
Na dramatičnem prog/hard rockerju »Saviour Machine«, ki je prepleten z udarnimi kitarskimi pasažami in futurističnimi zvoki moog modularja, se Bowie dotakne še ene distopične ideje, ko računalniška umetna inteligenca v bližnji prihodnosti zavlada nad ljudmi. To je ena redkih skladb Davidove kariere, kjer se je slogovno približal progresivnemu rocku v slogu Genesis. »She Shook Me Cold« je še en trdi rocker v stilu Led Zeppelin, ki v besedilu vsebuje številne seksualne referenece in je bil več kot očitno strukturiran okrog skupinskega inštrumentalnega jama. Temu manj navdahnjenemu trenutku sledi nepozabna naslovna skladba, ki se odlikuje po svojem ‘vesoljskem’ vzdušju, podkrepljenim s specifičnim kitarskim rifom in romantičnim osrednjim aranžmajem. Tu Bowie na čudovit način preplete elemente glam rocka, psihadelike in art rocka ter ustvari izjemno intenzivno atmosfero, medtem ko se besedilo ukvarja s shizofrenijo oziroma razcepljeno osebnostjo, vključno z namišljenim dvojnikom, še eno izmed Bowiejevih priljubljenih tem.
Trdorockerska klasika »The Supermen« je upravičeno najbolj znana skladba na albumu, čeprav je šele čez nekaj let, ko je bila ponovno posneta v času Davidovih največjih uspehov sredi glam rock ere, doživela večji odmev. Njeno besedilo črpa navdih v delih H.P. Lovecrafta o ‘veličastnih starodavnih’ (posebni vrsti srhljivih bitij iz druge dimenzije), kar še stopnjujejo dramatične vokalne harmonije v ozadju, medtem ko mogočni refren do skrajnosti poglobi vsesplošno distopično atmosfero. Po Bowiejevih besedah naj bi mu osrednji kitarski rif za »The Supermen« podaril Jimmy Page.
Z »The Man Who Sold the World«, najtršim dosežkom svoje kariere, je Bowie, ki se je že razgledoval za bodočo zvočno spremembo, storil prvi veliki korak proti glam rock eri in obenem oblikoval jedro svoje najbolj uspešne spremljevalne zasedbe. Obenem je z novim, ‘naelektrenim’ zvokom storil ogromen napredek v primerjavi s »Space Oddity« in s tem začel svoje klasično in za veliko privržencev najbolj cenjeno obdobje. »The Man Who Sold the World« na domačih, britanskih tleh, sicer ni dosegel kakšnega velikega komercialnega preboja, vseeno pa je postal Bowiejev prvi album, ki je postal opazen tudi na ameriških glasbenih lestvicah. Že naslednje leto je David ustvaril svojo prvo studijsko mojstrovino in se z zlatimi črkami zapisal med največje glasbene ikone 20. in 21. stoletja.
Ta recenzija je posvečena v spomin na Davida Bowieja (1947-2016).
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Width of a Circle
2. All the Madmen
3. Black Country Rock
4. After All
5. Running Gun Blues
6. Saviour Machine
7. She Shook Me Cold
8. The Man Who Sold the World
9. The Supermen
Zasedba:
David Bowie – vokal, kitara, stilofon, saksofon, orgle
Mick Ronson – kitara, spremljevalni vokal
Tony Visconti – bas kitara, spremljevalni vokal
Mick “Woody” Woodmansey – bobni
Ralph Mace – Moog
