Založba: RCA
Datum izida: 13. 4. 1973
Produkcija: Ken Scott & David Bowie
Dolžina albuma: 40.47 min
Zvrst: Glam Rock / Hard Rock
Ocena: 9.0/10
David Bowie se je po fenomenalnem uspehu kultnega konceptualnega albuma »The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders From Mars« (1972), ki je iz njega naredil svetovno zvezdo, na vrhuncu svojega glam rock obdobja, odločil, da je napočil čas za postopno slovo njegovega priljubljenega alter ega v podobi androginega vesoljca Ziggya Stardusta. Kljub temu pa David na svojem naslednjem studijskem albumu, »Aladdin Sane«, ki za razliko od predhodnika ni bil konceptualen, Ziggya še ni popolnoma pokopal, temveč ga je na prefinjen način spremenil v nov lik z imenom Aladdin Sane, kar je bila nenavadna besedna igra na ‘A Lad Insane’. Idejo je Bowie delno dobil potem, ko je bil njegov brat Terry diagnosticiran s shizofrenijo. Za razliko od Ziggya naj bi bil Aladdin psihično nekoliko bolj uravnovešen, medtem ko je strela na polovici Davidovega poslikanega obraza simbolizirala razklanost med njegovo pravo osebnostjo ter ‘vesoljskim’ alter egom.
Bowie je svoj novi lik ter istoimenski album »Aladdin Sane« preprosto imenoval kot »Ziggy se odpravi v Ameriko«, saj je bila večina del na albumu napisana med ameriškim delom ‘Ziggy Stardust’ turneje, kar je razvidno že po naslovu skladbe »Panic in Detroit«. »Aladdin Sane« je bil obenem Davidov poslednji album s klasično verzijo njegove spremljevalne zasedbe The Spiders From Mars, katerim je tedaj na imeniten način priskočil na pomoč gostujoči klaviaturist Mike Garson, ki je odigral nekaj fantastičnih klavirskih improvizacij. V primerjavi s slovitejšim predhodnikom je bil »Aladdin Sane« zaznavno trši dosežek z večjim številom rock’n’rollerskih rifov in barvitih, občasno tudi ženskih večglasij, medtem ko so posamezni klavirski aranžmaji postali še bolj sofisticirani in so ponekod glamrockovski podobi večine kompozicij vtisnili pomemben eksperimentalen pečat.
Vse bolj jasno je postajalo, da Bowiejeva glam rock faza ne bo dolgo trajala, kar je bilo na nekaterih skladbah več kot zaznavno. Od ‘Pajkov z Marsa’ se je vnovič izjemno izkazal kitarski virtuoz Mick Ronson, ki se je proslavil tudi pri soavtorstu posameznih aranžmajev. Ritem naveza med basistom Trevorjem Bolderjem in bobnarjem Mickom ‘Woodyem’ Woodmansyem, katerega je kmalu po izidu »Aladdin Sane« zamenjal Aynsley Dunbar, je v tej fazi postala nadvse eklektična in utečena.
Nekaj je na nekoliko bolj ‘umazan’ slog albuma po Bowiejevih besedah vplivala tudi z drogami in dekadenco prepojena ameriška turneja ter njegovo druženje z The Rolling Stones na čelu z Mickom Jaggerjem. Vpliv slednjih je slišen na otvoritvenem »Watch That Man«, kjer je Davidov vokal v produkciji namerno potisnjen v ozadje, medtem ko pobudo prevzamejo bluesovsko začinjene kitarske pasaže, energična ženska večglasja ter na klavirju usmerjeni plesni ritem. Kljub temu, da gre za eno najbolj enostavih, zabavljaških del, kar jih je Bowie ustvaril v sedemdesetih, predstavlja nadvse učinkovit uvod v slogovno sila raznovrsten album.
Posebno poglavje zase je naslovna skladba, se pravi »Aladdin Sane (1913-1938-197?), s svojo skrivnostno, enigmatično atmosfero in številnimi Garsonovimi avantgardnojazzovskimi-fusionističnimi improvizacijami na klavirju, kakršnih se ne bi sramovali niti kakšni Soft Machine v svojem zrelem ustvarjalnem obdobju. Bowie se v besedilu sprašuje ali bo kdo sploh zmožen vzljubiti Aladdina Sanea (po izjemni priljubljenost njegovega predhodnika Ziggya Stardusta), medtem ko prvi dve letnici predstavljata čas pred začetkom obeh svetovnih vojn. Nedokončana letnica naj bi sporočala to, da je Bowie potihem verjel, da je tretja svetovna vojna vse bližje in nekaj neizbežnega, zlasti potem, ko je bil med ameriško turnejo priča številnim dekadentnim globinam zahodnega kapitalizma. Lahko bi se reklo, da je bilo to ključno delo celotnega albuma, kar se tiče napovedi Davidove bližnje glasbene prihodnosti, saj so najbolj eksperimentalna dela njegove kariere šele prihajala na vrsto.
Z doo-woop vplivi prepojeni »Drive-In Saturday«, ki je izšel tudi kot single, s svojim nostalgičnim utropom ter barvitmi saksofonskimi vložki, predstavlja zanimiv ambientalni kontrast. Besedilo govori o popolnoma sterilni in razčlovečeni družbi v daljnji prihodnosti, ki je pozabila kaj je to spolnost in se prek gledanja starih pornografskih filmov hoče naučiti ‘kako se tem stvarem streže’. Z energičnimi ženskimi večglasji prepojeni »Panic in Detroit« vsebuje avtoritarno trdorockersko kitarsko frazo, medtem ko je besedilo navdahnjeno s fenomenom razno raznih revolucionarnih utopistov na čelu s Che Guevaro na katere so imeli številni zahodnjaki sredi kapitalistične družbe tedaj precej romantični pogled.
Prebrisani hibrid med glamom in hard rockom »Cracked Actor« je še eno izmed trših »Aladdin Sane« del, kjer kraljujejo Ronsonove nabrite kitarske pasaže. Bowie se medtem v besedilu poigrava z zgodbo o srečanju med ostarelim filmskim igralcem in prostitutko, pri čemer ne manjkajo reference na zlorabo drog. S pretresljivo atmosfero prežeti »Time«, ki je izšel tudi kot single, vsebuje na klavirju potencirane elemente kabaretne glasbe in avantgardnega jazza, medtem, ko ‘zmago’ pobere melodramatični refren, ki je eden izmed najboljših na albumu.
»The Prettiest Star« je skladba, ki je v originalni verziji, kot single s posebnim gostom Marcom Bolanom, izšla že leta 1970. Verzija iz leta 1972 je zvenela precej bolj glamrockersko, medtem ko je Ronson poskrbel za popolno imitacijo Bolanovih kitarskih linij. »The Prettiest Star« naj bi bil posvečen Bowiejevi tedanji ženi Angeli ‘Angie’ Barnett. Od vseh del na albumu daleč najbolj odvečno izpade sicer nadvse posrečeno izvedena priredba The Rolling Stones hita »Let’s Spend the Night Together«, katero je Davidova klapa preoblekla v glamrockovsko obelko in odigrala na precej bolj udaren način.
Eno najbolj priljubljenih »Aladdin Sane« del je še dandanes hit »The Jean Genie«, vodilni single z albuma, kjer Bowie znotraj svoje specifične glamrockovsko mešanice vnese elemente bluesa in protopunka, medtem ko besedilo vsebuje aluzijo na francoskega pisca Jeana Geneta. Album se zaključi na veličasten in izjemno melodramatičen način s pretresljivo ljubezensko izpovedjo »Lady Grinning Soul«, ki s svojim enigmatično-romantičnim utripom precej spominja na glasbeno zaledje, kakršno je ponavadi značilno za filme o tajnemu agentu Jamesu Bondu. Ta izjemno prezrta skladba je popolno poglavje zase in je ni mogoče primerjati z ničemer kar je Bowie ustvaril pred njo in po njej. Umetniško plat albuma čisto na koncu nedvomno dvigne vsaj za en nivo višje in potrdi Davidovo brezmejno zvočno vizionarstvo.
»Aladdin Sane«, naslednja faza glamrockovske sage o Ziggyu Stardustu, je običajno eden izmed Bowiejevih kritično bolj spregledanih albumov, čeprav je z njim Bowie dokazal, da ga novo pridobljeni zvezdniški status ni artistično uspaval, saj je uspel v relativno kratkem času ustvariti še eno nepozabno mojstrovino. Kljub temu, da »Aladdin Sane« svojega bolj znamenitega studijskega predhodnika v marsičem prekaša, saj je predstavljal še en pomemben korak naprej v Bowiejevem nenehnem zvočnem kameleonstvu, so bili odzivi tedanjih kritikov menda precej mešani, saj je večina pričakovala popolno slogovno nadaljevanje konceptualne mojstrovine. Bowie, ki ni nikoli nameraval spati na lovorikah, pa je medtem že postal naveličan glam rocka. Potem, ko je jeseni 1973 izdal album priredb »Pin Ups«, svoj poslednji dosežek s člani The Spiders From Mars, se je lotil snovanja prihodnjega studijskega projekta na katerem je dokočno pokopal Ziggya oziroma Aladdina ter predstavil nekatere popolnoma nepričakovane slogovne eksperimente s še večjim poudarkom na futuristično-distopičnih konceptih.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Ta recenzija je posvečena v spomin na Davida Bowieja (1947-2016).
