založba: Nika Records
datum izida: 14.10.2018
produkcija: Žare Pak, Jernej Kržič, Robi Bulešič
dolžina albuma: 35:05
ocena: 9.0 / 10
Dan D so tista skupina, v peščici Slovenskim dušam obče znanih rock zasedb radijskih valov (no po novem se jim je z masovnimi rotacijami pridružil še Hamo), ki si (za razliko od drugih), upajo, si drznejo in se zato ne morejo ujeti v past bivanja v ugodju preteklosti. To so jasno pokazali z obema predhodnima albumoma, se pravi »belim in črnim DNA-jem«. En je bil »slečen«, surov in punkerski, drug njegovo popolno nasprotje in zato strogo eksperimentalen. Novi »Milo za drago«, pa je nekje vmes. Res? Niti ne. Milo za drago« je povsem nova zgodba, novo poglavje glasbeno ustvarjalne proze te čislane art in rock ‘n’ roll zasedbe.
Ekipo Dan D zastopajo zreli fantje. Glasbeniki s kilometrino in glasbeno vizijo, ki se je skozi leta navzema dejstvo, da čedalje »slabše prenaša« artistično omejevanje. Zato postajajo, zlasti v novih časih, Dan D vse bolj »art« in zato je občutek, da snemajo glasbo le za goli užitek in v prvi vrsti le zase, pri konzumaciji njihove nove glasbe, toliko bolj intenziviran. Nekoč, pa ne dolgo tega, je Steve Hogarth na eni izmed tiskovnih konferenc zasedbe Marillion dejal: »Mi ustvarjamo glasbo najprej zase. Srečo imamo, da je ta glasba všeč tudi publiki, ki jo je vzela za svojo, sicer nas gotovo sedaj ne bi bilo tu!« Podobna je zgodba z Dan D. V svojem artizmu že lep čas ne iščejo več hita, prav tako se ne trudijo rekreirati energije uspešnic, ki so jih zacementirale na slovenskem glasbenem rock in pop prizorišču. Tega preprosto ne potrebujejo.
»Milo za drago« je za obča ušesa vsekakor mnogo bolj dostopen album, kot še posebej drzni, to je »črni DNA album«, vseeno pa so šli Dan D z »Milo za drago«, kot povedano, korak dlje v svojem artističnem raziskovanju ter glasbeni evoluciji. Dan D ponujajo na novem albumu zelo posrečeno sintezo rocka in elektronike, pri čemer zadržujejo sebi lastni artistični dosje, ga negujejo in nadgrajujejo. To pomeni, da je misija znova uspela. Novi album je torej znova nova zgodba, a še vedno 100% Dan D-jevska. Unikat, ki ga lahko ustvari (in ponovi) le skupna Dan D. »Milo za drago« vsebuje tudi več ritmične retorike pop plesnosti. Dan D ohranjajo na novem albumu silno muzikaličnost ter spevno nalezljivost, svojo elementarno (izhodiščno) rock pozo pa spretno dopolnjujejo s pogumno implantacijo art eksperimentalizma na eni strani ter pop konturo na drugi.
To pot je prostora za hipnotično, sanjavo atmosfero več. Pravzaprav vse polno. Dan D so bili od nekdaj izpovedno še posebno prepričljivi v mirnejših, srednje hitro orientiranih točkah. Takrat je njihova imenitnost aranžiranja vselej prihajala do največjega artističnega izplena. Tudi »Milo za drago« neguje to tradicijo. A po svoje. Elementa, ki izstopata pri definiranju glasbene izkaznice albuma sta Obra in Boštjan. Obra narekuje na albumu vseskozi elektronsko ritmiko ter je pri tem zelo agilen (vseskozi spretno polni prostor). Boštjan je to pot v aranžmajih večkrat dominanten (Daj mi upanje, Tu, Ne naredi mi tega). Preko albuma se poslužuje izredno barvitega nabora raznolikih zvokov in zvočnih struktur. Zvoči retro in izvablja elemente značilne za čase NDW-ja, celo prvin krautrocka ter prvih korakov sinth popa, ki so jih odmerjali Yazoo ali Depeche Mode. Občasno pa preplavi aranžmaje valujoča zavesa šelestečega sintetiziranja, ki vzbuja znova občutek osemdesetih.
Tu je Tokac. »Večni« Tokac, ki ga lahko postaviš v katerokoli glasbeno okolje, kot si ga osmisli skupina, in bo v slehernem vedno znova fantastično funkcioniral. Tokac je Dan D, je glas Dan D in to ostaja. Na novem albumu je znova Tokac vse tisto, kar od njega pričakuješ. Strasten, čuteč, zapeljiv, malo pobalinski, malo otožen in še kaj. V šegavi Ožina te na sredini zapelje s soul konturo prelepe integracije falseta. Tokac je v Ne naredi mi tega preprosto zgodba zase, vokalne mičnosti mu ne primanjkuje. Posebno jedrnat kontrast daje to pot celokupni zvočni sliki popolnoma topel, naraven, organski ter muzikalično dominanten bas pretanjenega mojstra Nikole Sekuloviča. To pot je kontrastiranje z bas linijami še toliko bolj intenzivno, saj se kitara v prostoru, kjer pričakuješ njeno fraziranje »potuhne«, bas linija pa tako prevzema to vlogo in na teh mestih polni nastalo “vrzel” v prostoru med klaviaturami in bobni.
Dan D so album snemali na svojem placu za vaje. Snemali so ga v živo, po principu koncertnih nastopov. Delovni prostor je bil posejan z množico raznolikih efektov. Serija predelanih kitar, ki razvijajo edinstven zvok in zato Tučo dejansko zveni skoraj v vsakem komadu drugače. Unikatno. Kitara se to pot nekajkrat odmakne v ozadje in deluje, kot atmosferično polnilo, ki s koncizno in premišljeno plasiranimi vložki razgibava zavese sintetiziranja (Sem v tebi). Vsekakor zahrumi tudi rockovsko (Bits, Morilec), vendar je zvočno takrat uravnotežena z drugimi gradniki aranžiranja novih skladb. Že v uvodni Boli me K, preseneti prej omenjeni prostor, ki se ustvarja med ritmiko in plavajočimi sintetizatorskim pregrinjalom. To pot ga pretežno polni Sekulovič z bas kitaro, Tučo pa vpade s kitaro v mid-eight pasaži in vpne izjemno posrečen vložek, ki z evokacijo momentov svetovne glasbe (melos Dalmacije ali grškega Sredozemlja), zapelje atmosfero povsem drugam.
Odločitev česa je več, elektronike ali rocka, je prepuščeno poslušalcu. Glede na to, da lovijo Dan D v prvi vrsti moment visoko vibrantnih razpoloženjskih stanj, se pravi atmosferične hipnoze, je končni občutek to pot pomaknjen bliže občutku, da je album bolj elektronsko plesni, kot rockovski. Sempliranje je znova izredno spretno podtaknjeno v aranžmaje in pravzaprav eden osnovnih nosilcev velike karizmatičnosti novih artističnih časov skupine. Tu je kup drugih fines, ki jih odkrivaš na albumu polagoma in jih odstiraš, kot tančico za tančico. Recimo raba dodatnih naefektiranih napevov, ki spremljajo osnovne vokalne linije Tokca. Raba teh vzvodov meji denimo na zadnji Laži mi skoraj na gospelovske napeve, medtem ko odigra implantacija dodanih vokalnih harmonij pomembno vlogo pri ustvarjanju art pečata na mestu otvoritve albuma s skladbo Boli me k.
»Milo za drago« poseduje nov sveženj pretkano dovršenih točk novega glasbenega opusa skupine Dan D. Dan D ohranjajo na novem albumu svoj artistični pogum, se z novimi idejami vseskozi »izzivajo«, ohranjajo žar, srčnost, svežino, pristnost in sebi lastno magijo kreiranja. »Milo za drago« nosi svoj karakter. Dan D so se po izletu večje doze eksperimentiranja, znova vrnili k bolj definiranim aranžmajem, dostavili ducat nalezljivih skladb, preizkusili nove stvari, jih spretno integrirali v svoje glasbeno telo ter v sebi lastni evoluciji zrasli za novo stopničko. To je tisto nekaj, kar postavlja artizem Dan D, v slovenskem glasbenem prostoru srednjevalovske rock in pop glasbe, na posebno mesto.
Zgodba o milu pa za Dan D nikakor ni zaključena. Skupina obljublja izdajo albuma »Milo za drago« tudi v obliki klasičnega nosilca zvoka( CD, vinil), ki je preložen na kasnejši čas, ko bo »umivanja« z milom dovolj. Hkrati s tem napoveduje razširjeno izdajo albuma, na katero bo vključila tudi nekatere, kot rada pravi sama, »zajebane« komade, ki na verzijo z USB-jem znotraj mila, niso uspele priti.
Kako je bilo na predstavitvi albuma skupine Dan D, dne 15.11.2018, lahko izveste TUKAJ.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Boli me k
2. Malo pekla
3. Ožina
4. Bits
5. Daj mi upanje
6. Ne naredi mi tega
7. Sem v tebi
8. Tu
9. Morilec
10. Laži mi
Zasedba:
Tomislav Jovanovič “Tokac” – vokal, akustična kitara
Marko Turk “Tučo” – kitara
Boštjan Grubar – klaviature
Nikola Sekulovič – bas kitara
Dušan Obradinovič “Obra” – bobni
