Založba: Kapital Rekord
Datum izida: 14.11.2019
Producent: Damir Avdić
Dolžina: 45.11 min
Zvrst: Singer / Songwritter
Ocena: 10 / 10
Kupi album!
Damir Avdić se vrača na sceno s svojim osmim studijskim izdelkom. Bosanski kantavtor je skozi leta postal nekakšen inventar slovenskega kulturno umetniškega utripa, zlasti ko govorimo o dometu slovenskega rock’n’roll podtalja, ki ga je posvojilo in vzelo za svojega. Ne čudi. Ne le, da je vrsta punk in kantavtorske legende, ki prihaja iz območja rajnke domovine, pač pa je preprosto edinstven in vsak stik z njim, nasploh če možakarja pred tem slučajno še niste poznali, je naravnost povedano šokanten. Če ste odprte in resnicoljubne glave, vsekakor brezmejno pozitivno šokanten.
Na »Radikalno šik« nas nagovarja Damir že z naslovnice v navezi z izbranim naslovom albuma “zelo urejeno” in če razdremo za uvod pristop komponiranja, za katerega vemo, da je gol, rudimentaren, abraziven in primordialen stik kitarskega fraziranja in jedkih diktatov, je “Radikalno šik” logično navezan na predhodni album “Amerika” (2017). Novi album namreč izkazuje, da se je Damir skozi leta nekoliko umiril v smislu, da polaga več pozornosti tudi na oblikovanjem kitarskih aranžmajev. Ne le, da je odkril delay efekt, ki dela tako sedaj tudi na njegovem novem albumu družbo tako priljubljenemu overdriveu, pač pa se v posamezni skladbi lahko obrneta celo do dve različni frazi, ali dva različna ritma, mož pa v vlogi kitarista povezuje fraze tudi z domiselnimi prehodnimi vložki, kar je gotovo nadobudna pridobitev, ki razgibava dinamiko albuma in razpoloženja. Seveda govorimo o popolni punkerski goloti srčnega kantavtorstva.
Povprečni konzument njegovih umetniških podvigov, pa ne pride do Avdića zato, da bi analiziral kitarsko igro, ki je povsem marginalnega pomena, pač pa išče njegova duševno prezebla in presahla duša prvenstveno tisti sladki kelih, da se napije vsebine in teatra Avdićeve poezije. Tudi v tem oziru nagovarja na albumu »Radikalno šik« Damir kot umetnik, kanček bolj romantično in nostalgično. To prinesejo leta in zorenje. Na album je vpel nekaj osebnih prigod, ki so vtkane v poezijo in glasbo, vsekakor pa ostaja nad vsem še naprej oster in strupeno napadalen in pri tem ne skopari z vehemenco polnega zaleta, ki ga lahko razvija le um tega genialnega bosanskega jezičnega doktorja in gromovnika.
Hude filozofije ni. Le resnica. Ostra kot britev, ker je? Preprosto resnica. To je edini smisel in seveda bistvo. In Damir ostaja jedek in žoltav preko vseh meja, rapidni razkroj sistema, ki mu sužnjimo pa v refleksiji časov nore sedanjosti znova aktualizira z neverjetno sočnim in nebrzdanim besednjakom. Seveda je znova v vse vpeta lepa malha straniščnega besednjaka, a je ta kanček bolj koncizno vdelan v besedila, kot je to veljalo na preteklih delih, zlasti na začetnih albumih kantavtorske kariere, saj je dejansko glagol »jebanje« v različnih navezah poetične izpovedi, možakarju na stežaj odpiral vrata do množic, ki so ga kaj hitro vzele za svojega. Govorim o množicah območja bivše Jugoslavije.
Damirja poganja še naprej strast in nad vsem iskreno resnicoljubje. To kar čuti in misli, to naravnost pove. Skrajšano. Če bi dojemali življenje vsi kot ga Avdić, bi bil svet zagotovo lepši in iluzije kot so pravica in ljubezen, mir, sprava, bi dejansko postale stvarnost, pred besedo moraliziranje pa ne bi bilo treba vpenjati predpone »kvazi«.
Tudi tokratni teater v studiu, s kakršnim se glasbenik uteleša sicer na odrih, je znova izzvan v prešernem galopu ukoreninjene balkanske ritmike, pa tudi melosa, na katerega veže umetnik svojo poetično izpoved, v spremljavi brezgrajnega in srboritega fraziranja. Ob vsej nepopustljivosti, je sicer lahko še kako prešerno luciden in grenko sarkastičen, brezmejno zajedljiv, ko vžiga tudi v inteligentni igri besed ali magnificiranju dogodivščin z briljantno domišljijo opisovanja dogodkov. Vsekakor in nad vsem znova frontalno napada sistem in je v tem eden redkih, lahko rečemo edini še preživeli kustos pravovernega balkanskega punka. Pravi punker v smislu pravega uporništva. Skladba Afera, ki meri preko deset minut, sicer v dolžini igralnega časa (progresivnih razsežnosti), za Damirja ni več novo odkritje (Detroit s prejšnje plošče), za njo pa stoji zgodba, ob kateri poslušanju se narežiš do solz. Sto mu neoliberala je le ena izmed genialnih umetnikovih refleksij moralnega razkroja družbe na individualni ravni, ki tone v brezno brez dna. Ko je Žižkov »intelekt« v izložbah knjigarn, enačen s priročnikom za kuharice. Toliko iskrivosti in iskrenosti, ki te sezuje in razoroži, je v današnjih časih ne pričakuješ, saj so vse ovce že davno tega prestrašene in tiho, vsi heroji pa pobiti. Brez lepotičenja in ovijanja v celofan. In ne. Ni razloga za globoko filozofiranje, saj stoji resnica, kot na dlani. Preprosto, odkurite takoj na bendkemp profil Damirja Avdića in se prepustite njegovi novi avanturi, ki je konec koncev, avantura vseh nas. Tu je ogromno čtiva, ogromno sporočil, ki so alarmantna budnica in v letu 2020 služijo lahko kot dober priročnik, da se boste v obstoječem kaosu apokalipse, ki se je ravno začela in s katero se v absurdno krčevitih poizkusih ta nesrečni sistem še skuša obdržati, bolje znašli in da vas bo manj pretresel.
Program »poseduj«. Program »grabi«. Program »jemlji«. Program »kopiči«. Že v vrtcih. V zameno za svobodo in v zameno za rojstvo vseh negativnih lastnosti, ki jih sistem v katerem smo programirani, skozi tisočletja vleče iz nas in s katerimi ga hranimo. To je človeštvo. Danes v preobleki »Sto mu neoliberala«, že jutri si bo našel novo.
avtor: Aleš Podbrežnik
Skladbe:
1. Nisam ja (02:37)
2. Radikalno šik (03:03)
3. Mund (03:53)
4. Afera (10:20)
5. Android (03:01)
6. Žena koju sam (04:21)
7. Kolone (03:30)
8. Šećer (05:22)
9. Sto mu neoliberala (03:40)
10. Spomenik (03:45)
Glasbeniki:
Damir Avdić – vokal, kitara
