Izdano: 4. 10. 2024 pri AFM Records
Produkcija: Nick Foss
Dolžina: 53:52
Zvrst: Hard Rock
“Korporativni rock za korporativne …”
Dobro, da v začetku devetdesetih mobilnih telefonov še ni bilo v širši uporabi. Tako razvrat, ki se je dogajal v določenem študentskem domu ob zvokih plat D.A.D. Draws a Circle (1987), No Fuel Left for the Pilgrims (1989), Riskin’ It All (1991), v temnejših trenutkih pa tudi Helpyourselfish (1995), ni zapisan na nobenih nosilcih slik in zvoka. Res, res dobro …
Pa legendarni koncert v Gradcu (Orpheum) leta 2006 pred približno 27imi obiskovalci… Spomini, spomini, spomini.
Po komercialnem polomu pri poskusu preboja čez lužo z albumom Riskin’ It All je skupina trdoživih severnjakov nekako izginila iz kolektivnega spomina povprečnih hard rock poslušalcev. Ohranila pa status superzvezdnikov v domačiji (Danska) in okoliških skandinavskih deželah pa nekako dol južno do Muenchna. Južneje se jih zelo redko vidi, spodaj podpisani pa jih bo definitivno videl in poslušal letos novembra v Muenchnu ali Milanu (seznam datumov).
Bend je v zadnjem desetletju prejšnjega in prvem desetletju tekočega tisočletja redno izdajal albume v svojem prepoznavnem stilu, po letu 2011 pa nekako opešal, saj sta sledila le še A Prayer for the Loud leta 2019 in letošnji Speed of Darkness, ki sovpada s 40letnico nastanka benda. Če bi se kdo od bralcev rad prepričal, kako in kaj, lahko priporočim fantastični živi album Psychopatico iz leta 1998.
Stil glasbe, ki ga izvajajo D.A.D. (kratica za Disneyland After Dark), je zelo samosvoja mešanica AC/DC riffov s podtoni countrya, punka (zgodnejša dela) in neverjetno zabavnih in nerazumljivih besedil. Ta piše basist Stig Pedersen, znan po svojih norih odrskih kostumih in dvostrunskem basu.
Kje v tej zgodbi stoji najnovejši album (naslovnica se bo mogoče zdela zelo znana oboževalcem skupine Helloween)? Točno na sredini. Glasba se ni bistveno spremenila od Riskin’ It All časov, postala je le malce počasnejša, malce bolj predvidljiva in malce manj zabavna. Sestavine so še iste, vendar jota nekako ni več tako okusna. Zelje je premalo kislo, premalo je česna in popra, preveč pa krompirja. Kaj nakladam, majke mi?
Album mine brez večjih vzponov in padcev, vse je nekako linearno, najbolj pa bode v ušesa rahlo pocukrana in sterilna produkcija, ki glasbi ne dela nikakršne usluge. Začne se dokaj udarno z God Prays to Man, kmalu sledi super komercialno zveneči The Ghost. Pohvaliti je Jesperjev (Binzer, glavni vokal, kitara) vokal, ki je kilometrini in miljonom pokajenih čikov navkljub ostal neomadeževan, poudarjen simplicizem riffov, ritmov in sestave komadov in še vedno zablujena besedila.
Riffi izpod prstov bratov Binzer (na solo kitari je Jacob, samovšečno samopoimenovan Mr Magic Fingers) so že vedno mastni in udarni, vendar zaradi produkcije korporativno zasmrajeni. Korporativni rock za korporativne vagine, ta besedna zveza se mi konstantno valja po možganih med poslušanjem.
Vseeno se na albumu najde par stvari, ki spominjajo na najboljše čase, v prvi vrsti moram omeniti ultra riffovski Keep That Mother Down s fantastično solažo, s katero si Jacob skoraj prisluži in zasluži svoj nadimek. Drugi tak primerek je zaključna baladica I’m Still Here, ki prikliče sladke spomine podobnih umetnin z zgodnjih albumov.
Če sem že poimensko omenil ostale tri, naj zapišem, da je na tem albumu dolgčas bobnarju Laustu Sonneju, ki je baje šolan jazz bobnar. Laust je leta 1999 zamenjal originalnega bobnarja Petra Jensna, kar je tudi edina kadrovska sprememba v celotni zgodovini benda.
Verjetno bodo možakarji s tem albumom spet špilali pred 60.000 ljudmi na poletnih festivalih in napolnili največje športne dvorane na Danskem, drugod pa bo spolzel mimo večine ušes, kajti na njem je preveč prežvečenih D.A.Daizmov, garažni cinizem pa je nekam poniknil.
Ampak na koncertu bo noro!!!
Ocena: 6,5/10
Sladkorčki: Keep That Mother Down, Live by Fire, I’m Still Here, Everything Is Gone Now
Avtor: Igorac
Seznam skladb:
01. God Prays to Man
02. 1st, 2nd & 3rd
03. The Ghost
04. Speed of Darkness
05. Head Over Heels
06. Live by Fire
07. Crazy Wings
08. Keep That MF Down
09. Strange Terrain
10. In My Hands
11. Everything Is Gone Now
12. Automatic Survival
13. Waiting Is the Way
14. I’m Still Here
Glasbeniki:
Jesper Binzer – Glavni vokal, kitara
Jacob Binzer – Kitara
Stig Pedersen – Bas, spremljevalni vokali
Laust Sonne – Bobni, spremljevalni vokali
Jacob Hansen – Mastering
