Založba: Carry On Music
Datum izida: 15. 1. 2021
Produkcija: John Palumbo
Dolžina albuma: 63.17 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.0/10
Crack the Sky so star ameriški rock bend, točneje progresivnorockovski bend, ki je s prvencem leta 1975 dvignil med glasbeniki kritiki kar nekaj prahu. Glasbena revija Rolling Stone je istoimenski prvenec razglasila za debitantski album leta. Bend ni nikoli razpadel. V sekstetu so še danes trije originalni člani, kreativni nukleus pa že od nekdaj pooseblja lik vokalista, glavnega komponista, producenta in multi-instrumentalista Johna Palumba.
»Tribes« je album refleksije časa ki ga živimo. Na globalni ravni, čeprav se osredotoča na kritiko ameriške družbe. Skupina je v karieri vselej rada neobremenjeno plula med žanri in jih spretno talila v svojevrstni glasbeni konglomerat. Kar se tega tiče je danes bolj primerna oznaka kar art rock. Novi album vsebuje 13. točk. To je veliko, res veliko in dolg je preko 63 minut. Vsekakor bi fantje lahko kakšno idejo privarčevali za kasnejši čas, pa vseeno. Čutili so drugače. Da mora iti vse na plano. Na album. Nemara je zadnji. Palumbo je namreč že vstopil v osmo dekado svojega življenja.
»Tribes« je na trenutke izjemno mračen, pa tudi grmeč album. Jezen, togoten, očitajoč, in vseskozi čvrsto na tleh. To napove uvodna naslovna točka. Izjemno udarna v vodilni frazi, izpiljenem refrenskem napevu, skupina pa z njo takoj potrdi svoj izostreni art profil z ornamentom dodanih tolkal v izhodnem delu skladbe. Mandolina v Another Civil War, skladbi skvašeni iz povsem drugega testa, potrjuje ta briljanten ponotranjeni čut, v kombiniranju glasbenih elementov, ki daje glasbi Crack the Sky predznak glasbe »z možgani«. Another Civil War nosi tudi hudomušno podtaknjen ornament na flavti v izhodnem delu, kjer gre za integracijo namerno »popačenega« motiva konfederacijske himne.
Sporočila besedil silijo človeka k razmišljanju. Ta poezija pa presega vse razlike med ljudmi. Med (političnimi in drugimi) opcijami, ki se jim ljudje priključujejo ali jim sledijo, kajti konec koncev šteje le eno. Zdrava (indijanska) pamet na individualni ravni. Preseganje razlik lahko dosežemo seveda le z ljubeznijo in bend smiselno vpenja v Another Civil War verze: »Ljubezen zmaga.« In v današnjih časih je to toliko bolj vredno. Dejansko največja vrednost. Ohraniti lastno glavo in ohraniti moč prevzemanja odgovornosti za sleherno dejanje nase.
Toliko ostrine, gneva ni šlo pričakovati (skladbe Another Civil War, Stranger in a Strange Land, kitica v Quick – osupnejo v takšnem razvoju atmosfere), pa vendar. Na nekaj takšnega namiguje odlična naslovnica, ki bi jo prisodil prej kakšnim punk/hard rock hibridom tipa Warrior Soul. Ta naslovnica odlično pooseblja odsev stanja na globalni ravni, ki smo mu priča zadnje leto.
Ker pa je to art rock album, poseduje svojo in sebi lastno glasbeno formo, ki je sledljiva skozi diskografski opus kariere in je kot povedano, združena ob avralni esenci Palumba, bobnarja Joeya D’Amica in kitarista Ricka Witkowskega. »Tribes« je namreč novo odmerjen korak na poti naravne samoevolucije skupine. Tu ne gre iskati ubrisanih tehnično kompleksnih eskapad, pač pa zgolj popolno sledenje občutkom v gradnji atmosfere. Na »Tribes« se Crack The Sky predstavijo kot neverjetno ubrana, samonikla glasbena entiteta, ki staplja pod svoje artistično okrilje vplive punka, starega rocka sedemdesetih, sledljivi so neo-klasičnih prijemi (integracija aranžmajev godal, pihal), vplivi folka (country) ter popa. Skupine ni sram eksperimentirati tudi z integracijo programskih vzorcev (Dear Leaders).
Palumbo ne slovi kot tehnično izbrušen pevec. Nosi pa izjemno karizmo in briljantno funkcionira v avralni podobi samih skladb. Obenem bend fenomenalno krije pevca z dodatnimi spremljevalnimi harmonijami, vokal pa je večkrat tudi namerno efektiran. Sploh v točkah, ki so izrazito mračne.
Kitara je izrazito rockersko zajedljiva in nekateri rifi dobesedno skočijo poslušalcu v lase! Takšna je Blowing Up Detriot. Četrta skladba albuma, kjer Crack the Sky dokončno potrdijo izdelan/ponotranjen občutek za muzikalnost. Tudi na ravni doseganja pompoznosti. Konkretno je slednja prav v tej skladbi intenzivirana. Zato bi brez težav osvojila frekvence radijskih valov osemdesetih.
Produkcija je organska, izredno koherentna in diha s polnimi pljuči. Kompozicije se razvijajo z gradacijo atmosfere. To je glavna draž art rocka in njegove privlačnosti. Zlitje vplivov The Beatles, Eagles, Styx, Kansas, z izrazito naostreno rockersko konico (briljantno položena kitarska solaža v Quick), ki lahko nagovarja izrazito neizprosnost, kar daje komadom na nekaterih mestih pridih alternativnega rocka, reč pa v kreaciji atmosfere izpade celo primerljiva z apokaliptično (tudi zarotniško) atmosfero kakšnih (težko ulovljivih) Blue Öyster Cult (Drinking My Self Sober). »Tribes« vas nikakor ne bo peljal žejnih čez vodo. In več. Skupina vas z lahkoto zaziblje tudi v funky pop groovu, kar prinaša hudomušna The Lost Boys, ki sklene album ter dostavi še en komponistični unikum (no, s funkom so se Crack the Sky pobliže spoznavali že na svojih albumih v sedemdesetih). Favorite tokrat izbirate sami, ker gre za izjemno izdelan in karakterno razgiban album. Večkratna poslušanja so obvezna. Odkrivali ga boste dlje časa.
Crack the Sky ostajajo na slovenskem (vse do danes) pretežno spregledana skupina, ki ji tudi ta recenzija zelo verjetno ne bo prinesla kakšnega (novega) slovenskega privrženca. V sicer dolgoživi karieri, pa se je te skupine rado oprijemala oznaka »najboljše progresivnorockovske skupina iz ZDA za katero še niste slišali«. Tudi po 18. studijskem albumu ostaja tako. Neizpodbitno pa ostaja tudi to, da je »Tribes« album, ki ga boste tudi po 63. minutah želeli poslušati znova. Gre za album, ki, kot celota, presune z intenziteto izredno spravljivega dialoga med poezijo (sporočilnostjo) in samim dometom komponiranja. Genialno izdelan čut kontemplativnega dopolnjevanja, svojevrstnega dopolnjevanja, z intenzivnimi alternacijami med trdimi, nabrušenimi, mračnimi pasažami ter mehkimi, krhkimi deli, ki navdajajo poslušalca s tesnobo in grenčino. To si je skupina tudi želela. Da s svojo glasbo premakne in predrami poslušalca. Presune. »Tribes« je naravnosti in preprosto povedano izvrsten art rock album, takšnih danes ne delajo več. Glasbeni uživači boste z njim dlje časa zaposleni.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Tribes (4:36)
02. Another Civil War (5:21)
03. Dear Leaders (5:01)
04. Blowing Up Detroit (4:39)
05. Quick (8:34)
06. Another Beautiful Day (4:13)
07. All My Innocence (4:26)
08. Drinking Myself Sober (4:39)
09. Stranger in a Strange Land (4:43)
10. We Don’t Know (4:06)
11. Alligator Man (4:25)
12. Boom Boom (4:09)
13. The Lost Boys (4:25)
Zasedba:
John Palumbo – kitara, klaviature, vokal
Rick Witkowski – kitara, spremljevalni vokal
Bobby Hird – kitara, spremljevalni vokal
Glenn Workman – klaviature, spremljevalni vokal
Dave DeMarco – bas kitara, spremljevalni vokal
Joey D’Amico – bobni, spremljevalni vokal
