Datum izida: 7.11.1969
Založba: Vertigo Records
Produkcija: Tony Reeves in Gerry Bron
Dolžina: 34:46
Zvrst: progressive rock/jazz rock fusion
Ocena: 9.5/10
»Valentyne Suite« iz zaključka leta 1969 je bil drugi album v povesti angleških progrockovskih pionirjev Colosseum ter naslednik prvenca »Those Who Are About to Die Salute You«, ki je izšel nekaj mesecev prej. Dandanes je s strani večine ljubiteljev progresivnega rocka upravičeno prepoznan kot najboljši Colosseum dosežek v njihovi povesti ter prvi album, ki je izšel za založbo Vertigo, medtem ko je pri produkciji v navezi z basistom Tonyem Reevesom vnovič sodeloval dolgoletni Uriah Heep band menedžer Gerry Bron, ustanovitelj založbe Bronze.
Osrednjo delo albuma je bila inštrumentalno usmerjena, epska naslovna suita, katera je vsebovala mojstrsko solažo v režiji klaviaturskega čarodeja Davea Greensladea, ki je z njo tedaj ‘izzval’ lik in delo legendarnega Keitha Emersona. Epska, skoraj sedemnajst minut dolga suita je bila razdeljena v tri izjemno eklektične jazz rock fusion sekcije, katere ves čas preveva izjemna energija, medtem ko sleherni član skupine, ne samo izjemni Greenslade na Hammond orglah, klavirju in vibrafonu, dobi dvolj prostora za slikovito demonstracijo svojih izjemnih inštrumentalnih veščin. V srednjem delu preseneti melanholično-nostalgični vložek z zborovskimi harmonijami, medtem ko so simfonično-jazzovski aražmaji ves čas prava paša za ušesa. Za zaključni del tega nepozabnega epa je bil prvotno predviden »Beware the Ides of March«, vendar, so si člani banda kasneje premislili, ker je ta zimzeleni inštrumental že izšel na prej omenjenemu Colosseum prvencu.
»Na albumu so se nahajali tudi trije krajši dosežki med katerim je najbolj izstopal nostalgični »Elegy«, kateri je predvsem zaradi pevskega pristopa kitarista Jamesa Litherlanda ter burnih orglarskih pasaž, nekoliko spominjal na zgodnje Uriah Heep. Zanimiv dosežek je bil tudi mračni »The Machine Demands a Sacrifice« s svojimi jazzovsko obarvanimi bobnarskim prehodi ter drznimi saksofonskimi pasažami v domeni Dicka Heckstalla-Smitha. Razposajeni, skorajda prepotentni blues rocker »The Kettle« ter z uvodnimi simfoničnimi okraski ovenčani »Butty’s Blues« sta bila s številnimi prevladujočemi bluesovskimi elementi nekoliko manj zanimiva dossežkna na »Valentyne Suite«, še posebno v primerjavi z naslovnim epom, vendar sta bila vseeno na enakovredni kakovostni ravni kot večina del s Colosseum prvenca.
Colosseum so z »Valentyne Suite«, po zaslugi naslovne mojstrovine, dosegli svoj artistični vrhunec ter ključni album svoje kariere. Za kratek čas so se znašli v elitni skupini najboljših in najbolj pomembnih pionirskih progrockovskih skupin in zdelo se je, da jih čaka svetla prihodnost. Člani banda, kljub temu, da so bili že tako zgodaj v svoji karieri ‘na konju’, tedaj niso bili navdušeni nad Litherlandom, katerega je kmalu po izidu »Valentyne Suite« zamenjal kitarski virtuoz Dave ‘Clem’ Clempson (ex-Bakerloo, kasneje Humble Pie), ki je bil na naslednjem Colosseum albumu »The Grass Is Greener« (1970), kateri je izšel samo v ZDA in Kanadi, za kratek čas tudi glavni vokalist.
avtor recenzije: Peter Podbrežnik
seznam skladb:
1. The Kettle
2. Elegy
3. Butty’s Blues
4. The Machine Demands a Sacrifice
5. Valentyne Suite Theme One: January’s Search
6. Valentyne Suite Theme Two: February’s Valentyne
7. Valentyne Suite Theme Three: The Grass is Always Greener
Colosseum:
James Litherland – glavni vokal, kitara
Dave Greenslade – Hammond orgle, vibrafon, klavir, spremljevalni vokal na “The Machine Demands a Sacrifice”
Tony Reeves – bas kitara
Jon Hiseman – bobni
Dave Heckstall-Smith – saksofon, flavta na “The Machine Demands a Sacrifice”
gostujoči glasbenik:
Neil Ardley – dirigent na “Butty’s Blues”, godalni aranžer na “Elegy”
