Datum izida: December 1970
Založba: Vertigo Records
Produkcija: Gerry Bron
Dolžina: 38:04
Zvrst: progressive rock/jazz rock fusion
Ocena: 8.5/10
Četrti Colosseum album, »Daughter of Time«, ki je nastal v turbulentnem obdobju, ko so v kratkem času zamenjali kar tri basiste, je bil njihov prvi s Chrisom Farloweom na glavnem vokalu. Farlowe, ki je na glavnem vokalu razbremenil Davea ‘Clema’ Clempsona, je predstavljal pomembno okrepitev za angleške progrockovske pionirje, saj je bil tedaj že uspešen solo izvajalec in izjemno cenjen pevec. Karizmatični pevec je prišel v Colosseum ravno v času, ko so ti med nastajanjem »Daughter of Time« odpustili originalnega basista Tonya Reevesa, kateri je kasneje postal član skupin Greenslade in Curved Air.
Na Reevesovo mesto je najprej prišel Louis Cennamo (ex-Renaissance) in nato kasnejši Uriah Heep, Tempest in Mountain basist Mark Clarke. Slednjega oboževalci Uriah Heep poznajo predvsem kot soavtorja klasike »The Wizard«, kasneje, po ponovni združitvi Colosseum sredi devetdesetih, pa je postal njihov najbolj vztrajni in prizadevni basist. Saksofonist Dick Heckstall-Smith je bil prav tako z eno nogo že drugje, zato je bobnarski prvak Jon Hiseman, ki se je kasneje uveljavil tudi kot neuradni Colosseum poglavar, na pomoč pri flavti in dodatnih saksofonih poklical kar svojo ženo Barbaro Thompson.
Zvočna podoba Colosseum je na »Daughter of Time« postala še bolj barvita s pogostejšim vnosom razkošnih simfoničnih aranžmajev, kar je slišno že na izjemno intenzivnem uvodu »Three Score and Ten, Amen«, medtem ko je na račun Farloweovega mogočnega petja ambient večine del postal še bolj dramatičen kot v preteklosti. Bluesovski elementi so postali redkejši v korist jazz fusiona in simfonike. »Time Lament« je bil prepojen z melanholičnim vzdušjem kar je še stopnjeval Farloweov neutolažljivi vokalni pristop, medtem ko bojeviti ritmični prehodi ter bogati saksofonsko-klaviaturski aranžmaji stalno povečujejo napeto dramo. Na »Take Me Back to Doomsday« je v ospredju odlična klavirska solaža, medtem ko naslovno delo odlikujejo predvsem kraljevski simfonični aranžmaji ter še ena strastna pevska predstava enega izmed najboljših britanskih rock vokalistov svojega časa.
Kljub temu, da je nastal v času, ko je kultna skupina že pospešeno razpadala, je bil »Daughter of Time«, povsem soliden dosežek, ki je postregel s številnimi zanimivimi in zabavnimi trenutki ter Colosseum oddaljil od njihovih bluesovskih korenin. Colosseum so v zasedbi, ki je vsebovala Farlowea in Clarkea, ustvarili še koncertni album »Colosseum Live« (1971), ki je bil njihovo zadnje dejanje pred razpadom. Potem, ko se je zdelo, da bodo za vedno pripadali nekim romantičnim, davno minulim glasbenim časom so se leta 1994, ravno v obdobju, ko je z razširitvijo internetne uporabe in ponudbe počasi spet začelo naraščati zanimanje za progresivni rock, znova vrnili na sceno ter ostali aktivni, tako v studiu kot na odrih, vse do vnovičnega razpada leta 2015, katerega je dokončno zapečatila Hisemanova smrt leta 2018.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Three Score and Ten, Amen (5:38)
2. Time Lament (6:13)
3. Take Me Back to Doomsday (4:25)
4. The Daughter of Time (3:33)
5. Theme for an Imaginary Western (4:07)
6. Bring Out Your Dead (4:20)
7. Downhill and Shadows (6:13)
8. The Time Machine (live) (8:11)
Colosseum:
Chris Farlowe – glavni vokal (na 1,2,4,5,7)
Mark Clarke – bas kitara (na 1,5,7)
Dave “Clem” Clempson – guitar, glavni vokal (3)
Louis Cennamo – bas kitara (na 2,3,4,6)
Dave Greenslade – orgle, klavir, spremljevalni vokal
Dick Heckstall-Smith – sopran in tenor saksfon, govorojena beseda (1)
Jon Hiseman – bobni tolkala
Tony Reeves – bas kitara (8) [ni omenjen]
Barbara Thompson – flavta, alt, sopran, tenor in bariton saksofon, spremljevalni vokal (na 1,2,3,4)
