Založba: Roadrunner
Datum izida: 5. 10. 2018
Produkcija: Coheed And Cambria
Dolžina albuma: 79:19
Zvrst: Progressive rock
Pri ameriški progresivni rock zasedbi Coheed And Cambria je nazadnje pri albumu The Color Before The Sun (2015) delovalo, da so se malce utrudili. Tudi ni bilo zaznati pravih idej. Obenem je šlo za prvi album, ki ni bil konceptualni. A stvari se pri Coheed And Cambria lahko hitro zasukajo. Po treh letih tišine se je skupina vrnila z novim albumom, dolgim slabih 80 minut. Gre seveda tudi za povratek v sago The Amory Wars, kar pomeni, da je album ponovno konceptualni. Pred nami je torej dolgo potovanje. Kot zgleda, naj bi po besedah Claudio Sancheza, vodjo zasedbe, šlo za trilogijo.
Album, ki nosi naslov »The Unheavenly Creatures«, skozi uvodnik in 14 skladb govori o sagi staršev karakterja Vaxis, ki se borita za svoje preživetje v vesolju. Očitno bo zgodba glavnega protagonista povedana z naslednjim izdelkom. Gre za zgodbo, ki govori o dogajanjih po albumu No World For Tomorrow. Pričakuje se, da bo zgodba povedana tudi v stripu, ki ga izdaja Evil Ink Comics.
Glasba, ki so je Coheed And Cambria tokrat posneli, se stilsko ne razlikuje od prejšnjih albumov. Same skladbe so vsekakor bolje napisane in domiselno kot na nekonceptualnem predhodniku. Skupina zadane po uvodniku že v prvo z epsko The Dark Sentencer. Skladba opraviči vse adute z udarnostjo, epičnostjo in nalezljivostjo. Sledi naslovna skladba, ki deluje bolj kot hit z izstopajočim refrenom in sintetiziranim uvodom. S skladbo Toys pokaže skupino tudi malce bolj trdo stran z bolj heavy rock udarnimi kitarami. A kmalu za tem se umiri z Black Sunday, ki pa še vedno drži udarnost, Sanchez pa poskrbi za prijetne melodične vokalne linije.
Queen of the Dark je primer skladbe, kako skupina še vedno zna razmišljati, da naredi album raznoliko. Omenjena skladba je dober primer temačnosti in melanholije. A hitro se zgodi zasuk s skladbo True Ugly, ki se nagiba k punk rocku zaradi višjega tempa. Skupina še vedno razmišlja progresivno, a znajde se tudi kaj preprostejšega, kot je recimo skladba Love Protocol, pri kateri deluje, da so jo navdihnili legendarni The Police. S skladbo Pavilion Coheed And Cambria dokažejo tudi na tem albumu, da nimajo težave ustvariti skladbe, ki bo dovolj nalezljiva in melodična.
Sčasoma se zdi, da je skupina ponudila preveč skladb. Malo se zgubi rdeča nit, ker se najde tudi kakšen filler. Seveda ima album polno svetlih točk. Izpostaviti je smiselno skladbo The Gutter, ki se smiselno gradi, v njem pa so prisotni tudi kriki, kar je uporabljala skupina na prvih albumih. S skladbo All on Fire pokaže skupina tudi navdih od Rush, s čimer se pojavi asociacija na tretji album Good Apollo, I’m Burning Star IV, Volume I. Proti koncu je na voljo še poskočna Old Flames, vse skupaj pa se sklene z baladno Lucky Stars.
Unheavenly Creatures kljub dolžini zadovolji vsakega spremljevalca skupine. Tudi stilsko ni bilo močnih eksperimentiranj in odmikov. Čez samo produkcijo se ni kaj pritoževati. Skupina zveni organsko ter dovolj jasno, da se v izdelku da uživati. Inštrumentalno je prepričljivo. Ritem sekcija je močna, kitare vsekakor izstopajo, melodike ne manjka. Sanchezov vokal ostaja edinstven, kar pomeni, da še vedno ne zna ustrezat vsakemu zaradi same barve.
Z devetim studijskim albumom se Coheed And Cambria vračajo v obsežni koncept, ki so ga začeli s prvencem. Album se lahko pohvali z vsemi atributi, ki jih je skupina pokazala doslej, zato se ga oboževalci ne bodo izognili. Vsekakor še en izvrsten dosežek skupine, ki pa ima kakšno pomanjkljivost.
9/10
Seznam skladb:
- Prologue
- The Dark Sentencer
- Unheavenly Creatures
- Toys
- Black Sunday
- Queen Of The Dark
- True Ugly
- Love Protocol
- The Pavilion (A Long Way Back)
- Night-Time Walkers
- The Gutter
- All On Fire
- It Walks Among US
- Old Flames
- Lucky Stars
Glasbeniki:
Claudio Sanchez – vokal, kitara
Travis Stever – kitara, back vokal
Josh Eppard – bobni, klaviature, back vokal
Zach Cooper – bas kitara, back vokal
