Lokacija: Dunaj / klub Flex / Avstrija
Datum: sobota, 10. avgust 2019
Ameriški progresivni rockerji Coheed And Cambria zadnji album Vaxis I (recenzija TUKAJ) na vso moč promovirajo. Resda je bolj poudarek na ameriški turneji, a njihova pot zavije tudi na evropska tla. A ker v svojem približno dvajsetletnem obstoju niso pretirano koncertirali po Evropi, so za njih rezervirani bolj manjši klubi. Tokrat je skupina imela potrjenih le nekaj nastopov po bolj osrednji Evropi. Pot jih je ustavila tudi na Dunaju, v dvorani Flex. Dvorana je velika za približno dve Gala hali v Ljubljani, kar je pomenilo bolj intimen nastop.
Kot spremljevalna skupina so se predstavili mladi Polyphia, ki stilsko mogoče niso najbolj ustrezali ob bok Coheed And Cambria, a kar še en pomeni, da Polyphia niso vredni ogleda. Za ljubitelje modernega inštrumentalnega metala so Polyphia lahko prava poslastica. Kvartet je predvsem navdušil s kitarami. Resda tudi ritem sekcija ni pešala, a predvsem močna člana sta ravno kitarista, ki navdušujeta s svojim preciznim igranjem. Soliranja praktično ne zmanjka. Prav tako jima igranje v bolj kompleksnih ritmih ne dela težav. Basist je vseskozi skušal motivirati publiko, ki je dala odziv predvsem v prednjih vrstah, medtem ko so preostali čakal na glavno skupino. Skupina, ki ima za seboj trenutno tri albume, daje nedvomno potencial za nekaj večjega, a glede na kompleksno igranje večjih množic ne bodo dosegli.
Preostali so še Coheed And Cambria, ki so se vrnili na Dunaj po mnogih letih odsotnosti. Solidno polno dvorana je skupini dala več dober odziv s petjem refrenov in skakanjem, našel se je tudi kakšen skakalec z odra. Forma skupine je še vedno zelo dobra. Vokal Claudia Sancheza je močan in ne čuti se znakov pešanja. Občasno je sicer malo zmanjkalo zraka, a pri vseh kitarskih linijah in vokalih, ki jih mora odpeti, je logično, da ne gre vse kot po maslu. Usklajenost skupine je naravnost izjemna. Sanchezu večkrat z vokali pomagata kitarist Travis Stever in basist Zach Cooper, ki sta poskrbela, da je zvočna slika z večglasnim petjem bila še bolj bogata. Izkušenosti jim nedvomno ne manjka. V tem času so logično dosegli neki nivo profesionalnosti, zaradi česar se od njihovega nastopa lahko pričakuje najboljše.
Pri repertoarju morajo Coheed and Cambria kar previdno izbirati. Albumov je že ducat, poznanih skladb pa kar ne zmanjka. A v ospredju je bila še vedno promocija albuma Vaxis I: Unheavenly Creatures, kar je pomenilo, da bodo izpadle skladbe iz nekaterih albumov. Logično je skupina odprla z The Dark Sentencer, ki je tudi otvoritvena skladba na zadnjem izdelku. Gre za odlično otvoritveno skladbo, kakršnih je skupina ustvarila le nekaj. Sledilo je smiselno nadaljevanje z naslovno skladbo, prvim hitom aktualnega albuma. Nato pa skok v preteklost s skladbo In Keeping Secrets of Silent Earth: 3, kar je potešilo starejše oboževalce, ko je skupina dala v ospredje elemente post-hardcora. Preprosta, a nalezljiva A Favor House Atlantic je spodbudila k prepevanju, a že z novejšo The Gutter je skupina pokazala bolj udarno stran. S True Ugly pa je bil tempo še hitrejši. Dinamika repertoarja je bila vsekakor pestra.
Albumu No World For Tomorrow se skupina ne more izognit. Temu primerno je padla naslovna skladbo, nabrita Gravemakers & Gunslingers in priznana balada Mother Superior. Skupina se je vrnila v aktualni album z Old Flames, poskočno skladbo, za katero je skupina posnela tudi videospot. Po premoru se je skupina vrnila z melodičnimi The Pavillion, zaključila pa je z Welcome Home, ki je pravzaprav največji hit skupine. Med skladbo se je pojavil tudi skakalec z odra, ki z nenehnim skakanjem motil in na koncu tudi zanetil pretep med publiko. Sanchez je bil vidno jezen nad pretepom, zato je po odigranem skupina v sekundi zapustila oder.
Koncert se je torej zaključil z grenkim priokusom, ki je bil rezultat pijanega oboževalca, ki je prestopil mejo. Sicer pa sam koncert Coheed And Cambria je bil več kot na nivoju kljub dejstvo, da je skupina izpustila kar nekaj skladb.
