Chris Jagger
nedelja, 23. 4. 2023, od 20.00 ure dalje
Izola / Hangar bar / Slovenija
Chris Jagger, mlajši brat famoznega glasbenika, ki ga pozna najmanj cela sončna galaksija, je izrazito bratovo nasprotje. Je živi odsev tistega kar bi bil lahko tudi Mick, v kolikor ga ne bi neusmiljeno kolesje glasbene industrije in slave celotno predrugačilo. Bilo je davno tega. Ostalo je zgodovina. Hecno dovolj, če ne paradoksalno, pa ostaja pri vsem dejstvo, da je Chris najbolj poznan po tem da je Mickov brat. Torej tu ne šteje artizem, pač pa nek drug fakt. In glede na to, da je Chrisov artizem zelo kvaliteten, deluje vse skupaj kot vrsta večnega prekletstva, ki bdi nad Chrisom. To je zgolj dokaz, da je pravica iluzija. Tisti, ki plača več, rokuje z njo tako, da se ta ne uresniči.
Chris Jagger pripada torej glasbeni družini. O tem ni dvoma. O tem pričajo dejstva. Kreativna, avtorska. Vse stoji. Vse se giblje v glasbenih poljih, iz katerih sta izšla oba. Chris in Mick. To je neizpodbitno in to pomeni, da Chris večkrat dostavi tudi kakšno stvaritev, ki jo je z lahkoto mogoče označiti, kot najboljši single, katerega so The Rolling Stones pozabili napisati.
(Vsaj navidezna) skromnost Chrisa je tako vseobsegajoča, da bi jo lahko narezal na debele šnite kruha. Ko se mož pojavi pred teboj v opravi Kersnikovega rokovnjača, a z indijsko kato okrog vratu, je v zvezi s tem vse jasno. Možakar je septembra 2021 izdal svoj novi studijski album “Mixing Up The Medicine”. Torej na vrhuncu ‘lockdowna’. Spomlad 2023. Poti ga znova pripeljejo v Slovenijo oziroma bližnje zaledje naših uradnih državnih meja. Vrba na Koroškem, Domžale, Milje, Izola in naposled Ilirska Bistrica. Chris ostaja as v izogibanju neonskim lučem.
Ura je malo pred sedmo popoldan, ali recimo temu ‘proti večeru’. Pade prva runda Pelicona. Kje? V izolskem Hangar baru. Ravno sredi požirka priljubljenega kraft pira, ki pa žal obenem ni poceni, se prikaže znani obraz. Chris. Z glavo in brado. Za njim prismukajo na prizorišče člani spremljevalne zasedbe, na čelu z violinistko Elliet MacKrell (Blue Midnight, Chris Jagger’s Acoustic Roots, Kangaroo Moon, The Wise Monkeys), tu pa sta seveda tudi bobnar Paul Atkinson (Bees Make Honey, Juice On The Loose, Mickey Jupp Band) in Chrisov sin ter dodatni kitarist Jon Byron Jagger. Da. Prav ste prebrali. S postavo brez basista. Skupina je ravno prišla preverit stanje na prizorišču. Čakala je na prihod bobnov. Kvartet se je utaboril, vsak je posegel po svoji pijači in na nek način v Hangarju vedril. Na prizorišču se je nahajalo ducat obiskovalcev, ki so v tistem času posvečali glavnino pozornosti vsebinam svojih večno presihajočih čaš, ne ozirajoč se na prisotnost glasbene legende.
Zob čaše gor ali dol, ura je osem in bobni prispejo. Kvartet v slogu ‘naredi sam’ pripravlja vse potrebno za svoj nastop, ki se je pričel s krajšo zamudo, pa vendar. Chris se je zaradi tega publiki vljudno opravičil. Stasiti in kleni 75. letnik se je pred tem po prizorišču sprehajal v slogu pravega Angleža. S šalico čaja, ki je ostala njegova zvesta družica tudi kasneje. Na odru.
Bend je torej ustrelil z aktualnim (hit?) singlom Anyone Seen My Heart? V striktni rockovski maniri. Chris v roki s predelano polakustično Telecaster kitaro, vodilnim vokalom in občasnim poseganjem po orglicah, prevzame središčno vlogo in ne preneha zabavati s hudomušnimi komentarji v premorih, ki izhajajo iz zapuščine prvovrstnega britanskega smisla za črni humor.
Tokrat je mož podredil turnejo ekspozeju dominiranja rockovske substance. A v tej substanci so si igrivo izmenjale svoj dialog tudi zvrsti folka, reggae-ja (Lazy Days), countryja (Heading Down to Santander (Let the Wind Blow in Your Hair), Allons Joujette, Priosner of Your Heart) in seveda vseobsegajočega bluesa, ki v navezavi z družinskim priimkom Jagger, v Chrisovih avtorskih točkah pač ne sme manjkati.
Šegavosti ne manjka. Sproščenosti, lucidnosti in nenazadnje niti pootročenosti. Verjetno ste uganili tudi že sami, a Chris je z ekipo tega že vajen. Je pač klubski izvajalec. Vendar vseeno. Žalostno je bilo opazovati postopno polnjenje sedišč med njegovim nastopom. Sedišč. Se pravi miz. Mogoče je bilo ljudi ‘na vrhuncu’ tega dogodka med 60 in 70. Pravim mogoče, pri čemer sta najbližja obiskovalca sedela za najbližjo odrsko mizo in navkljub Chrisovem prigovarjanju naj ljudje vendarle stopijo bliže, pravih povratnih reakcij ni bilo. Le vljudno ploskanje. Proti koncu se je ojunačil starejši par in zaplesal pred pročeljem odra. Tudi Chris ni ostal ravnodušen in v premoru po eni izmed točk pribil: “Včasih so ljudje prihajali pred oder plesat, danes prihajajo do njega s pametnimi telefoni.”
In bend? Paulu so se med koncertom dvakrat razmontirali bobni. Tehniki urgirajo uspešno. Nekaj netočnosti, ki ni bila pričakovana, vendar pa je pri tem treba podati posebno pohvalo Elliet MacKrell, ki je premogla tega večera največ prizemljenosti in s svojimi odlikami držati nastop skupaj. Fantje so se na trenutke malo preveč sprostili. Do svoj točke je prišel tudi Chrisov veliki družinski up Jon. Chris ga je poslal ribarit, Jon pa je odigral svoj komad Gone Fishing (upam da sem prestregel prav). A mora fant nabrati še nekaj kilometrine. Nekaj prehodov ni bilo čistih.
Koncert je bil razdeljen v dva dela. Skupina je obilno predstavila najnovejši Chrisov album “Mixing Up The Medicine” iz njega pa so tako sledile tudi: Love’s Around the Corner, Talking to Myself, Happy as a Lamb in A Love Like This. Tu je bila Baby Is Blue, kjer je Chris prvič preizkusil tudi funkcioniranje svojih orglic. Skupina je v drugem delu presunila tudi z rahločutnostjo, ko se je lotila s folkom podprte Snow On The Mountain. Skupina je izvedla tudi šegavo Allons Joujette, pa v začetku nastopa Funky Man. Tega večera ni manjkala niti zafrkljiva Too Much Love Can Kill A Man, melanholična Junkman, pa zabavna kombinacija rock ‘n’rolla in zydeca v Blow The Zydeco, nadalje vihrava On The Road, …
Skratka. Obisk koncerta Chrisa Jaggerja je obveza. Vsaj enkrat v življenju. Ne le zato, da lahko rečete, ‘hjammm, če že nisem mogel napraviti selfie-ja z Mickom, sem ga pač s Chrisom’, pač pa zavoljo same glasbene substance, ki jo mož z ekipo ponuja. Njegov vokal je prodoren, kot je Mickov. Če po obraznem profilu ne prepoznaš njune sorodnosti, jo po glasu definitivno. Tu ni skrivalnic. Resnično zabavna, šegava predstava, ki je sevala ne le rutino, pač pa veliko sproščenost, zabeljeno s Chrisovim slikovitim smislom za humor, obiskovalca težko pušča ravnodušnega. Avtorske kompozicije stkane skupaj iz žanrov polpretekle zgodovine (rock’n’roll, blues, zydeco, country, folk, celo reggae), pa so v realizaciji tega edinstvenega glasbenika in njegove kompanije, svoja zgodba, ki jo lahko oživlja kredibilno zgolj Chris in njegovi generacijski vrstniki. Tisto nekaj, kar postaja v današnjem času vse bolj redko koncertno izkustvo, ki ga je zato vredno toliko bolj ceniti. Da o meri njegove ljudskosti in dostopnosti niti ne načenjamo debate. Upajmo, da se mož z ekipo še kdaj vrne v Slovenijo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Edita Klemen
