Trajanje albuma: 45:16
Produkcija: James William Guercio
Datum izdaje: 1972
Založba: Columbia Records
»Chicago V« je bil prvi album v zgodovini ameriških jazzrock fusion prvakov Chicago, ki ni izšel v obliki dvojnega LP-ja, temveč je za razliko od prejšnjih dosežkov, ki so vsebovali epske suite, vseboval nekoliko kompaktnejše kompozicije kar je občutno skrajšalo obseg novega studijskega projekta. Ena od posebnosti tega albuma je, da je večino kompozicij napisal pevec in klaviaturist Robert Lamm, medtem ko pevec in basist Peter Cetra ni prispeval nobenega skladateljskega dosežka, kar se je do njegovega odhoda sredi osemdesetih zgodilo zadnjič v Chicago povesti. Vseeno se je Cetera v pevski in baskitarski vlogi izkazal na lepem številu skladb, medtem ko je zaključno, akustično usmerjeno stvaritev z naslovom »Alma Mater«, odpel kitarist Terry Kath. »Chicago V« je predstavljal huronski komercialni uspeh, saj so se, predvsem po zaslugi skladbe »Saturday Park«, z njim prvič prebili na vrhove tedanjih lestvic.
Chicago so s tem dosežkom postali komercialno še bolj dopadljivi, kar se sliši že na uvodnem funky jazzrockerju »A Hit By Varese«, ki je bil posvečen kultnemu francoskemu avantgardnemu skladatelju Edgarju Vareseju. Razen inštrumentalnega zapleta na relaciji pihalne sekcije v srednjem delu, pa še zdaleč ne gre za kakšen avantgarden podvig. Vseeno gre za enega izmed boljših trenutkov »Chicago V«, ki bo še dandanes všeč tako tistim, ki častijo zgodnje, bolj eksperimentalno obdobje kot tistim, ki prisegajo na kasnejšo, radiu povsem prijazno AOR fazo. »All Is Well« je več kot očiten dokaz, da so Chicago tedaj, leta 1972, morali slišati kakšen Yes dosežek, saj ‘angelske’ vokalne harmonije v refrenu neverjetno spominjajo na to legendarno angleško progrockovsko skupino.
Na »Now That You’ve Gone« se znova slišijo funkovski ritmični vplivi, kar ni presenetljivo, saj je funk ravno tedaj postal ‘vroča roba’ tudi med številnimi (jazz) rockerji. Oba dela »Dialogue«, katera vsebujeta ostro družbenokritično sporočilo in kritiko tedanjih, hladnovojnih razmer, vsebujeta izvrstne vokalne harmonije in pevske ‘dialoge’ med Lammom in Cetero, ki sta bila dolgo glavna pogonska motorja te legendarne skupine. Na »While the City Sleeps« se lahko sliši, da je Cetera pri igranju basa uporabil wah-wah pedal, medtem ko je Kath postregel z izjemno sočno kitarsko solažo. Že omenjeni »Saturday in the Park« je bil nadvse uspešen singel in je verjetno najbolj prepoznavna skladba s tega albuma. Dinamični in za običajne Chicago razmere presenetljivo družbenokritični »State of the Union« predstavlja še enega izmed »Chicago V« presežkov, kjer so ritmični prehodi, pihalna sekcija, kitarske pasaže in vokalni podvigi v idealni harmoniji. »Goodbye«, še en dosežek s Cetero na glavnem vokalu, predstavlja okusno in dramatično žanrsko mešanico pred melanholičnim zaključkom albuma z že omenjenim »Alma Mater«.
Chicago so bili leta 1972 s pomočjo »Chicago V« na vrhu ameriške jazz rock scene. Brez dvoma je šlo za enega njihovih najboljših dosežkov z ravno pravšnjo mero bogatih pihalnih aranžmajev, melodičnih kitarskih pasaž, dinamičnih ritmičnih preskokov in mogočnih vokalnih harmonij. Chicago so skozi sedemdeseta in tudi kasneje sledili različnim glasbenim trendom in v tej fazi jih je očitno navduševal funk, kar pa ni trajalo prav dolgo, saj je bil že »Chicago VI« spet neka povsem druga zgodba.
Ocena: 9/10
