Koncert ob izidu novega albuma: petek, 17.11.2023, Orto bar, Ljubljana
Skladba Mlinar na Muri 2023 v rock verziji napoveduje nov album
Chateau: koncert ob izidu albuma; 17.11.2023, Orto bar, Ljubljana
Vstopnice:
Predprodaja vstopnic: Orto bar
Cena: 10 eur (na dan 15 eur)
Nakup vstopnic!
Chateau, band, ki je polnil prizorišča in radijski eter v devetdesetih letih in nam med drugim dal skladbe ‘Mllinar na Muri’ in ‘Objemi me’, 17. novembra pripravlja klubski koncertni večer v ljubljanskem Orto baru. Povod za koncert je izid novega albuma, ki so ga med drugimi Chateau napovedali tudi z novo, rock različico skladbe ‘Mlinar na Muri 2023’.
”Med čakanjem v garderobi na nekem skupnem koncertu s Tomažem Domiceljem je Tomaž prišel na idejo, da bi lahko priredili pesem Boat on the River skupine Styx, on pa bi poskrbel za slovenski prevod besedila. Na naše presenečenje nam je že čez nekaj dni poslal besedilo in tako je nastala pesem Mlinar na Muri,” se njenega nastanka spominjajo Chateau.
Rock osemdesetih in devetdesetih let je tudi pri nas pustil trajni pečat na glasbeni sceni z mnogimi hiti, ki jih še danes poznamo vsi. Med bandi, ki so v tistih časih polnili koncertna prizorišča in radijski eter so bili tudi velenjski hard rockerji Chateau. Nastali so na sredini osemdesetih let, prvič pa so nase opozorili na Pop delavnici leta 1987 s skladbo ‘Ne laži mi’. V letu 1991, po nekaj ‘kadrovskih’ menjavah, pa se začne njihova strma pot navzgor. Isto leto so na Pop delavnici zmagali z ‘Objemi me’, prvo prelomno skladbo v njihovi karieri. Chateau je popeljala po vsej državi in skoraj ga ni koncertnega odra, na katerem niso stali v naslednjih mesecih in letih. V tem času so izdali tri albume, leta 1994 pa svoj največji hit, skladbo ‘Mlinar na Muri’. ”Med čakanjem v garderobi na nekem skupnem koncertu s Tomažem Domiceljem je Tomaž prišel na idejo, da bi lahko priredili pesem Boat on the River skupine Styx, on pa bi poskrbel za slovenski prevod besedila. Na naše presenečenje nam je že čez nekaj dni poslal besedilo in tako je nastala pesem Mlinar na Muri,” o njenem nastanku pravijo Chateau. Tisti, ki Chateau takrat še niso poznali, so jih spoznali ravno z Mlinarjem.
Objemi me, prva prelomno skladba. Chateau je popeljala po vsej državi in skoraj ga ni koncertnega odra, na katerem niso stali v naslednjih mesecih in letih.
Chateau so v devetdesetih izdali pet albumov, nato še enega v 2011, preden so po obeleženi 25. obletnici prekinili z delovanjem. Nekaj let nazaj pa je njihov ogenj začel ponovno tleti – najprej so leta 2021 izdali vinilno ploščo ‘The best of Chateau’, lani pa so s skladbo Objemi me nastopili v Križankah na Dnevu 202, ko je Val 202 obeležil 50 let. Chateau so vmes preizkusili nekaj odrov po Sloveniji, letošnje leto pa se vračajo na vseh frontah! Najprej so predstavili tri nove skladbe (‘Pesmi nove, pesmi stare’, ‘S solzami v raj, ‘Zvezde vedo’), tik pred poletjem izdali rock remake skladbe ‘Mlinar na Muri 2023’, s koncertom v Orto baru 17. novembra pa napovedujejo še svojo vrnitev na koncertne odre. In zakaj nova različica skladbe? ”Mlinar na Muri v svoji originalni različici nekako odstopa od našega stila glasbe zato smo se odločili, da za novi, sedmi studijski album naredimo bolj rokersko verzijo,” pravijo Chateau.
Prvi koncert zasedbe Chateau po dolgem času bo v ljubljanskem Orto baru v petek, 17. novembra, kjer pripravljajo klubski koncert, s katerim se bodo sprehodili čez svojo bogato glasbeno zgodovino in hkrati nazdravili novemu albumu, ki ga bodo izdali na dan koncerta. Band obljublja, da bodo na novem albumu spoštljivo ravnali s svojo glasbeno zapuščino in presenetili s kakovostnim hard rockom.
Chateau so letos v rock verziji ponovno posneli svoj največji hit ‘Mlinar na Muri’ iz leta 1994. ”Skladba v svoji originalni različici nekako odstopa od našega stila glasbe zato smo se odločili, da za novi, sedmi studijski album naredimo bolj rokersko verzijo,” pravijo rockerji.
NIsem ravno fan Chateau, je pa zame njihov pevec, od trenutka, ko sem jih prvič slišal, najboljši rock pevec pri nas. Sam band mi je nekoliko preveč pop, nekje med Pop Design in Bon Jovi :), imajo pa svoje trenutke.
Moja najljubša je priredba Lole, še ene, ki jo je v slovenščini izjemno ubesedil Tomaž Domicelj. Je pa pri Loli prišlo do tipično slovenske bizarnosti, komad je bil namreč prepovedan na Radiu Slovenija. Menda zaradi obscenega besedila, čeprav sem skoraj prepričan, da sem originalno verzijo kdaj slišal tudi na RTVS. V resnici je pa po mojem šlo za klasično slovensko zapostavljanje rock glasbe, saj v istem času niso imeli težav s predvajanjem Dirty Diana, kakršnih koli rap pesmi polnih MFov, pa tudi pesmi slovenskih popevkarjev in zabavljačev s podobno “obscenimi” pesmimi.
Pa pri tem sploh ne mislim na narodno zabavne glasbenike, ki jih sicer sploh ne poslušam, a so pač drug svet, ampak tiste kakor rockerje, ki so si uzurpirali rockerski del glasbene politike slovenkih medijev in poskrbeli, da je bil trši rock izrinjen. Z eno svetlo izjemo (J.V.), a en ptič pač ne more prinesti pomladi.
Da. Se precej strinjam s tem. Ograjenšek je krasen vokalist. Škoda da ni izdal še kak album s kakšnim drugim hard rock projektom ali pa solo, v času, ko so Chateau mirovali.
V osemdesetih sem bil najstnik, vem pa da nisem posvečal mnogo pozornosti slovenski sceni. Okej deloma že. Itak nisi mogel iti mimo vsega. Je pa hecno, da me nikdar ni vleklo posebej na koncerte. Vse do konca devetdesetih.
Levjo uslugo slovenskemu hard rocku in heavy metalu, da je postal ta komaj opazen, so povzročili tudi punkerski intelektualci, ki so se infiltrirali na pomembne položaje in forsirali ‘tri akordno drotanje’, zato so ljudje tudi teže prihajali v stik z glasbeniki, ki so znali skladati muzikalne kompozicije in bili tudi tehnično podkovani, kot se šika. Da. Blagi glasbeni rasizem.
Vse glasbenike spoštujem itak. A da dva milijona ljudi častita za božanstvo človeka, ki niti ne zna peti (Lovšina), pove marsikaj.
Da lažje prideš danes lažje do ponatisa plošče Lublanskih psov, kot kateregakoli albuma Chateau, Šank rock itn…. je tudi ‘bolečina’ svoje sorte.
Šele s knjigo “Železne stopinje” in dokumentarnim filmom, je slovenska heavy metal scena in tudi hard rock scena prejela vrsto poštene afirmacije. Na ta trenutek smo čakali vse od osemdesetih let dalje.
Uh, si pogumen, takole čez njegovo veličanstvo govoriti. 🙂 Sam sicer dokaj obrajtam Pankrte, to, kar pa Lovšin počne vse od konca osemdesetih, pa z rockom seveda nima veliko zveze. V bistvu gre za rock’n’roll na prvo žogo za veselice, v rock’n’roll preoblečeno zabavnjaško muziko. Ampak od Pankrtov in Lačnih Franzev je težko živeti, lažje je iti solo in se uturiti na vse pasje procesije.
To, kar so o odnosu punka in metala povedali v Železnih stopinjah, je seveda čista resnica. In tudi to, kako so punkerski “intelektualci” prevzeli vse vzvode, ki so bili na voljo rock glasbi. Spomnim se, kako sem se v osemdesetih razveselil, ko sem odkril metal oddajo na Radiu Študent. Mislil sem, da bo to nek stik s svetovno metal glasbo, ki bi bil še kako dobrodošel v tistih letih, ko je bila pri nas ponudba plošč bolj pičla. Ampak na tisti oddaji so v najboljšem primeru vrteli kakšne obskurne metal bande, ki zanje živ bog ni slišal, kot na primer Jingo De Lunch, Nasty Savage in podoben underunderundergorund, še raje pa bande, ki z metalom niso imeli prav veliko zveze, kot denimo kakšne Amebix, ki so v bistvu bili punk band s kakšnim akordom več.