Založba: Dallas Records
Datum izida: 13. 11. 2023
Produkcija: Zvone Hranjec
Dolžina albuma: 31.22 min
Zvrst: Hard Rock / Melodic Rock
Ocena: 8.0/10
Kupi CD!
Chateau so slovenska rock zasedba kakršnih danes na sceni ni več. Razen? Velenjskih kolegov Šank Rock in postojnskih Mary Rose. Torej odsev nekih časov izpred cca 35 let, celo več. In ko (in če) se (kdaj koli še) taka skupina znova spravi resneje brcati, moraš preusmeriti obvezno pozornost na to kaj se takrat poraja v njenem taboru. Tako so razburkali slovensko rock sceno že leta 2011 z albumom »Do konca«, a je veselje v vrstah njihovih privržencev hitro usahnilo, saj je bend po izidu albuma precej presenetljivo in tiho poniknil s scene in prešel v novo mirovanje. Ko je kazalo, da jih ne bomo več ugledali na odru, pa se je leta 2020 združil znova, izšel je odlični single Pesmi nove, pesmi stare, ki so mu sledili Zvezde vedo, S solzami v raj in osvežena in v rockovsko pregrinjalo odeta Mlinar na Muri, da bi potem v novembru 2023 izšel tudi sedmi studijski album skupine z naslovom »2023«. Torej bend se po albumu »Do konca« (2011) ni odločil da gre čisto do konca (ali h koncu), ampak se je malo pred koncem, točneje sredi decembra 2020 odločil, da gre raje spet naprej!
V novembru 2021 je izšla kompilacija največjih hitov »The Best Of« (RockLine recenzija), ki je vključevala tudi že dva zelo obetavna nova singla Zvezde vedo in posebno odličnega Pesmi nove, pesmi stare. S to zbirko smo prejeli pomembna odgovora na nekaj vprašanj. Da nastaja nov material in da so bili Chateau v času odsotnosti precej pogrešani s strani privržencev skupine, saj so vsi izvodi kompilacijske vinilke pošli že v predprodaji, se pravi dva meseca pred uradnim izidom.
Album »2023« je sedmi studijski album skupine. Poseduje deset komadov. Od tega devet povsem novih – avtorskih in prearanžiranega, to je ‘osveženega’ Mlinarja na Muri – znano adaptacijo Styx izvirnika Boat On The River, ki je na novem albumu prejela dozo grmenja, pravo hardrockovsko preobleko, za razliko od ‘folky’ verzije, ki velja še danes za enega največjih rock zimzelenov na Slovenskem. Prav novo preoblečeni Mlinar na Muri je nastal nazadnje, kot deseta skladba albuma, ki pa ga tudi odpre. Dobra poteza skupine, da po dobrih 10. letih tišine že takoj na uvodu albuma na pompozen način opozori na to, kdo in kaj stoji za imenom Chateau!
Bolj kot sicer zelo posrečeno osveženi Mlinar na Muri, pa nas zanima preostanek materiala. Ta se seveda v artističnem smislu najbolj smiselno veže na predhodni album »Do konca«, kar je logično. Skupina ima na novem albumu tudi novega bobnarja. To je silno obetavni mladenič Grega Plamberger, medtem ko skrbi za bas kitaro skrbi izkušeni Boštjan Časl, ki je s Chateau basiral že na albumu Brez tebe (1998). Kot klaviaturist se je skupini priključil za novi album prekaljeni mojster Robert Humar. Odlična ekipa torej.
Zvezde vedo kot druga točka albuma, odpelje v nadaljevanju album še globje v osemdeseta. A je vredno imeti na umu, da se danes pišejo drugi časi in Chateau ne nagovarjajo na njem kot 25. letni žrebci s prvih štirih albumov. Zvezde vedo je srednje hitro orientirana skladba z lepim kontrastom med dramatično kitico ter stopnjevanjem skozi pred-refren v zapeljivi refren (poseduje tudi eno najbolj prepričljivo urezljanih mid-eight pasaž albuma).Prihaja pa malo prezgodaj na albumu za njo ‘kanček preveč solzava’ balada s Solzami v raj, ki vzame albumu nehvaležno nekaj zavidljivega uvodnega zaleta. Glede tistih nehvaležnih primerjav, pa vendarle saj govorimo o Chateau, uspeva v drugi polovici albuma druga balada albuma, to je Hvala da si laže pričarati kanček klasike Objemi me. V nadaljevanju albuma je tu Ljubi in sovraži, ki vrača album na nivo Zvezde vedo. Ograjenšek sije s šegavo nagajivim besedilom, ki slikovito pričara spomin na pozitivno zazrta osemdeseta leta. Tudi sam komad se razvija iz dura (vodilna fraza), kar krepi optimizem in brezbrižje tistih časov. Podobno funkcionira v drugi polovici albuma Varala si me, ki nasledi baladno Hvala da si. To izraža da je na albumu razvit lep in všečen nivo dinamične razgibanosti, ki drži poslušalca ob sebi.
Bend je v občem seštevku nanizal lep, navdahnjen niz novih avtorskih točk, med katerimi pa posebej izstopa srednji albumski del s tremi zaporednimi točkami. Prva med njimi je Ko se šampanjec hladi, kjer prevzema bombastični preskok atmosfere iz kitice v nalezljiv refrenski napev (gre za eno spretneje ulitih modulacij med kitico in refrenom, kar se doseganja visoke kompatibilnosti tiče na novem albumu). Za njo sledi klasični rock’n’roll utripač Daleč od srca (album dobi tu prepotreben ‘kick’), potem pa pridemo do najmočnejše kompozicije albuma. To je single Pesmi nove, pesmi stare, kjer bolščavo izstopa grmeča fraza, ki postavlja mračno kuliso drama teatra, ko koketira s klasično Purple/Rainbow rifovsko zasnovo, iz česar pa krenejo Chateau posebej zmagovito naproti grabežljivemu refrenu, ki mu olja na ogenj prilije tudi več kot všečna sprememba ritma. Takšna skladba bi lahko bila na albumu še kakšna, tako pa ob prenovljenem Mlinarju, novem singlu Pesmi nove, pesmi stare in Dače od srca, prednjačijo skladbe odpeljane v srednjem tempu. Tudi na repu z Mogoče nekoč, ki ji, kot sklepni albumski kompoziciji, primanjkuje ščepec dodatnega refrenskega dinamita!
Matjaž Ograjenšek še vedno razvija izjemno lepo vokalno barvitost, avtoriteto, eksplozivnosti. Ostaja tak, kot ga imamo v spominu tudi iz starih dobrih časov. Zvone Hranjec je s svojimi kitarskimi okraski vselej na pravem mestu, ko je treba položiti ekspresivno in vnetljivo solažo. Tu so klasično zveneče klaviature odličnega Roberta Humarja, ki kot vezivo s pretežno Hammond zvokom vežejo kitarske fraze. Ritem naveza nadobudnega Plamebergertja in izkušenega Časla razvija zadovoljivo kontrastiranje zvočne krajine.
V produkcijskem oziru se nahajajo rezerve. Album zagotavlja avanturo prijetne poslušljivosti, pa vendar bi bil prostor razpoložljivega zvočnega in aranžerskega spektra nadgrajeno izpolnjen z ojačitvami sproščanja večje doze decibelov posebej v fraziranju, kar pomeni še kakšno dodatno nasneto linijo kitar več, pa tudi gosteje postavljenimi vokalnimi harmonijami, ki bi opremljale Matjažev vodilni vokal in izvabljale več atmosferične bombastike. Govora je namreč o melodičnem rock oziroma melodičnem hard rock albumu. Atmosferični izplen bi bil lahko višji. Komadi posedujejo torej potencial, da bi lahko iztržili več grabežljivosti, recimo raje bombastike.
V vsem zelo lep in poslušljiv nov Chateau album je svoja štorija, ki izkazuje da ekipa ni izgubila dinamita, svežine in da je angažiranost petih akterjev novih Chateau več kot prepričljiva. »2023« je album, kakršnih danes ne delajo več, kot se takšne skupine, kot so Chateau ne porajajoč več. Zato ga je mogoče tretirati kot izdelek izgubljen v času in prostoru. V žanrskem oziru je zato zelo redek album za slovenski glasbeni prostor, a prav zato toliko vrednejši. Na kaj podobnega bomo morali čakati vse do novega Chateau albuma, ali do kakšnega vmesnega čudeža (ciljam na novi Šank Rock ali Mary Rose album). Fantje! Kot pravi vaš komad: »Hvala da ste«. A tokrat vendarle ostanite. Se vidimo na vaših koncertih (še pred naslednjim albumom seveda)!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Mlinar na Muri
2. Zvezde vedo
3. S solzami v raj
4. Ljubi in sovraži
5. Ko se šampanjec ohladi
6. Daleč od srca
7. Pesmi nove, pesmi stare
8. Hvala da si
9. Varala si me
10, Mogoče nekoč
Zasedba:
Matjaž Ograjenšek – vokal
Zvone Hranjec – kitara
Robert Humar – klaviature
Boštjan Časl – bas kitara
Grega Plamberger – bobni
