Datum izida: 29. 11. 2019
Založba: Metal Blade
Produkcija: Dave Otero
Dolžina: 54:58
Kalifornijski brutalneži Cattle Decapitation so v zadnjem desetletju močno pridobili na prepoznavnosti. Pravzaprav gre za eno najbolj odmevnih death metal skupin dandanes. A za to je skupina potrebovala mnogo albumov. Velik premik se je zgodil z albumom Monolith of Inhumanity (2012), s katerim so občutno izboljšali produkcijo. Tri leta kasneje so kvaliteto potrdili z albumom The Anthropocene Extinction. Sledilo je nekaj kadrovskih menjav. Na basu se je pridružil izkušeni Olivier Pinard (Cryptopsy), kot drugi kitarist pa je prišel Belisario Dimuzio, kar je skupino nedvomno okrepilo.
Snemanje Death Atlas je ponovno potekalo s pomočjo producenta Davea Otera (Allegaeon, Archspire, Cephalic Carnage idr.), ki s skupino sodeluje od Monolith of Inhumanity. Otero skupino dovolj dobro razume, da jo lahko nadgradi. Po drugi strani je tudi dovolj neka gotova izbira, ki ne bo dala slabega rezultata.
Kaj torej ponuja Death Atlas? Pričakovano brutalno godbo, ki je dovolj tehnično izpiljena, da bo oboževalca prepričala že s prvima skladbama The Geocide in Be Still Our Bleeding Hearts. Inštrumentalno CD vsekakor blestijo. Kitare ponudijo ostre in hitre tremolo picking death metal riffe, obenem pa ne manjka tudi kakšnega black metalskega dodatka. Vpliv grinda pa je tudi več kot očiten. Ritem sekcija je prav tako suverena. Bobnanje Davida McGrawa je polno blast beatov in hitrih pedalov.
Posebnost Cattle Decapitation je še vedno vokalist Travis Ryan, ki premore neverjetne kričeče vokale, obenem pa je tudi njegov krulež dovolj močan, da sovpada z apokaliptično tematiko. Je pa Ryan začel tudi razvijati vokalne melodije, čeprav so odpete s kričečim vokalom. Dober primer je tu skladba Bring Back The Plague. Po drugi strani pa so prisotni visoki kriki, ki bi jih pripisali kakšnemu black metal bendu. V besedilih je Ryan ostaja kritičen do človeštva na nešteto načinov. Svoje nezadovoljstvo nad današnjo družbo skupina več kot očitno poudarja v besedilu te Bring Back The Plague:
Bring back the plague
Delete those that threaten a new world
Start today
Dig their graves
Če se zdi, da bodo Cattle Decapitation poudarjali le hitrost, se pokaže tudi drugačna slika, kar je pa predvsem rezultat premišljenega pisanja skladb. Mnoge skladbe vsebujejo počasnejše dele, ki naredijo celoto toliko bolj dinamično in malce bolj nepredvidljivo. Zaradi tega pa za skupino pravijo, da vpeljuje tudi bolj progresivne elemente. Konec koncev je Death Atlas poln žanrske prepletenosti. Tako je moč slišat kombinacijo grinda, brutalnega death metala, black metala in tudi tehničnega death metala. Z vokali pa kaos doseže popolnost!
Kaj je vrhunec albuma, je težko doreči. Vsekakor pa v sklepnem delu pokažejo Cattle Decapitation svojo domiselnost. Skladba Time’s Cruel Curtain je nabita z brutalnostjo in melanholijo. S samo strukturo pa CD dajo vedeti, da je element progresive vsekakor prisoten. Izdelek se sklene z dolgo naslovno skladbo. Sprva je skladba v značilnem slogu skupine brutalna, nato pa v drugi polovici preide v bolj doomersko obarvano godbo. Prisotni so celo nizki spevni vokali, ki poudarijo dodatno morbidnost tematike. Dobrih devet minut dolga skladba je najdaljša skupine do sedaj in z njo perfektno zaključijo album. Tudi samo besedilo ni prav nič optimistično za človeštvo:
There’s no fear for tomorrow when there’s no trust for today
There’s no ever after, debts have to be paid
Cattle Decapitation z Death Atlas ponudijo najbolj dovršen in najbolj dodelan izdelek njihove kariere. Za vsak izdelek se je poprej trdilo, da ga bo skupina težko presegla. A z naslednjim albumom bodo imeli nedvomno težko nalogo.
9,5/10
Skladbe:
- Anthropogenic: End Transmission
- The Geocide
- Be Still Our Bleeding Hearts
- Vulturous
- The Great Dying
- One Day Closer to the End of the World
- Bring Back the Plague
- Absolute Destitute
- The Great Dying II
- Finish Them
- With All Disrespect
- Time’s Cruel Curtain
- The Unerasable Past
- Death Atlas
Zasedba:
Travis Ryan: vokal
Josh Elmore: kitara
Belisario Dimuzo: kitara
Olivier Pinard: bas
David McGraw: bobni
