Lokacija: Velden Am Wörthersee / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum: sreda, 7. 9. 2011
Carl Verheyen je kitarski čudodelnik, priznani, iskani in na moč zaželeni studijski kitarist, koncertni pomočnik zasedbe Supertramp nekoč (1985-1986) in danes, kitarski tutor, pisec bogatih kolumen za revijo Guitar Magazine, dobitnik nagrad za najboljšega kitarista,…
Carl Verheyen je tudi avtor filmske glasbe (The Crow, The Usual Suspects). Verheyen je v karieri sodeloval z blues glasbeniki kot sta Robben Ford in Joe Bonamassa, westcoast rocker Glenn Frey (Eagles), jazzovski bobnar Max Roachspäter, mnogim izvajalcem pa je pomagal tudi kot studijski kitarist. Med te sodijo: Bee Gees, Dolly Parton, Cher, Little Richard in Stanley Clarke.
Mož je unikaten v klesanju svoje artistične podobe kitarskega glasbenika. Sodi v ligo kitaristov kakršni so denimo Steve Lukather, Michael Landau, Eric Johnson,.. od leta 1988 dalje, ko je Carl zagnal svojo solo kariero z albumom »No Borders« deluje po odrih v formaciji udarnega tria, sodelovanja z jazz glasbeniki, pa so zanj seveda samoumevna, če ne že kar neobhodna.
Verheyen je na oder kluba Bluesiana stopil že dne 26.03.2010, tako da smo ga tokrat pričakali že na drugem obisku v tem enkratnem glasbenem hramu. V klubu je bilo mogoče našteti kakih 50 ljudi, ki so se vljudno stiskali pri kotnih mizah in posedali na barskih stolih. Sramežljiva avstrijska publika – nič novega, na moč podobna marčevski iz leta 2010. Trio Carl Verheyen (kitara), basist Dave Marotta (igral med drugim tudi pri Philu Collinsu) in tokrat namesto Santaninega in Winwoodovega bobnarja Walfreda Reyesa Jr, kar Chad Wackerman, ki je igral s Frankom Zappo v obdobju med leti 1983 in 1988, seveda od tod tudi njegovo sodelovanje s Steveom Vaijem.
To pot je bil nastop Verheyena razdeljen na dva dela z vmesno 20 minutno pavzo. Mož je v lanskem letu izdal album »Trading 8’s«, ki je še vedno aktualen, zato je bilo nekako samoumevno, da se je v repertoarju opiral pogosteje na izvedbo skladb iz le tega. Kaj hitro je spravil v pospešeno ogrevanje Davea Marotto, ko mu je dopustil dolg solistični izlet v The Beatles skladbi Tax Man, ki je izpadla v rokah prešerne improvizacije naravnost bravurozno. Tu je bila iz omenjene plošče še On Our Way, v drugi polovici koncerta so se lotili še enega vrhuncev večera z žalostinko New Year’s Day in za nameček začinili koncert z odličnim instrumentalom Eastern Steppes, ki sicer zaključuje album »Trading 8’s«.
Sicer je Carl s pajdašema zaobjel celotno diskografijo svojih izdaj. Tako smo uživali v koketni in melodično nalezljivi Passing Through (»Slang Justice«, 1996), kjer je Carl pokazal, da se ob primerjavah z vokalisti/kitaristi v eni osebi (če se posebej opremo na vokal) približa še najbolj Ericu Johnsonu (hvala Jerneju za namig), tu je bila njena mlajša »sestra dvojčica« (v figuriranju aranžmaja ) mestoma nadvse užitno adventivno »razlomljena« The Code (»Take One Step«, 2006), kjer se je razmahnil še posebno v srednjem delu s solažo Wackerman, ter naslovna skladba z albuma Take One Step, kjer se je skupina sofisticirano prihulila v kitici ter dinamično razpočila v čvrstem refrenu. Takšni aranžmaji kot jo nosi ta skladba, spominjajo na energijo, ki jo občasno ujame tudi Lukatherjeva glasbena percepcija. V Take One Step je instrumentiranje vse trojice znova jemalo sapo. Perfektno zaznavanje »nizkoraslega želvaka« Marotte, ki sodeluje z Verheyenom pravzaprav od »No Borders« albuma dalje. Tu je »beatlovsko« dišeča skladba Missunderstood (Slingshot, 1998), nove melodično nalezljive gravure.
Ne pozabimo na Supetramp! Bend je udaril kar s »Crimes Of The Century« (1974) hitom Bloody Well Right in pošteno presenetil prisotne! Prvi del je Verheyen zaključil sam na odru s predelavo Ray Charlesove Hard Times in potrdil s svojim duhovitim, a večplastnim kanaliziranjem informacij glasbenega univerzuma, da je blues lahko še kako zanimiv za igranje, saj je skladbi vdahnil svojevrstni pečat nekaterih nepričakovanih jazzovsko razstavljenih akordov, ki so dodali predelavi novo kvaliteto. In peti preko tako zahtevnega aranžiranja, ko leva roka nikakor ne miruje na kitarskem vratu niti tri sekunde na enem prijemu, je lahko zelo »zagamana« reč, ki pa ji kolega Verheyen z navidezno peresno lahkoto vseskozi rutinsko kljubuje. V akustičnem delu (druga polovica) koncerta, je trio vžgal s čisto instrumentalno verzijo priredbe originala Peter Gabrielove Mercy Street.. Carl Verheyen je ta edinstveni večer glasbenih sladostrastij je nekako po pričakovanju sklenil z instrumentalno skladbo Highland Shuffle s svojega prvenca »No Borders«, ki je nastala ob navdihu potepanja Carla po Škotskem nekoč davno tega.
Večer, ki je znova brezmejno očaral in zapustil prisotne odprtih ust in ušes, še lep čas po koncertu. Odlična zmes prave doze kombiniranja vražjih akrobacij prostega improviziranja vseh treh mojstrov na odru z melodično kompaktnostjo, ki jo fiksira v gorišče posluha zlasti in predvsem Carlov vokal, postavlja Carla Verheyena, kot izvajalca s kompanijo na posebno mesto glasbenega univerzuma, čudodelstva sebi lastnega artizma! Sam slog igranja, izjemna kontrola zvoka, jemanje najbolj odpiljenih prijemov, celo stiskanje spodnje E strune s palcem v prijemu,… Ogled njegovega nastopa je obveza za vse kitarske gurmane in tiste, ki uživate v svoboščinah, ki ti jih ponuja carstvo glasbe, vselej, ko se ozreš nad obzorje, kjer izginja misel na šolske lestvice in sleherno glasbeno omejevanje!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
