Lokacija: Trst (Trieste) / Teatro Miela (Dom pristaniških delavcev) / Italija
Datum: sobota, 17.02.2007
Hop! Saj ne more biti res. Ta odlični trio akustičnih folk kitar sredi Trsta. In za povrhu z enim največjih basistov kar jih lazi danes po planetu Zemlja, Tonyjem Levinom, sicer basistom Petra Gabriela in King Crimson.
California Guitar Trio so trije možje. Japonec Hideyo Moriya, Belgijec Bert Lams in Američan Paul Richards. Ker so fantje od malih nog kazali veliko nadarjenost, kar se tiče vrtenja prstov po kitari, jih je pod svoje okrilje vzel veliki guru Robert Fripp (King Crimson) in možje so se tako kalili v njegovi šoli za posebno nadarjene kitariste (Robert Fripp’s Guitar Craft Courses). In dodobra prekalili. Vse svoje znanje z neizpodbitnimi implanti Frippovega genialnega in edinstvenega uma, so prelili v svojevrstno glasbeno izpoved, ki je plod tako njihovega avtorskega dela, kot po drugi strani plod dekodiranja nekaterih najbolj zanimivih glasbenih zimzelenov v sebi lastni glasbeni jezik. V glasbeni jezik, ki ti ob poslušanju vzame sapo.
Naj navržem, da California Guitar Trio nikakor niso od muh, saj so v preteklih 14 letih svojega delovanja igrali na različnih turnejah z mnogimi priznanimi vrhunskim izvajalci kot so: King Crimson, Jon Anderson, John McLaughlin, John Scofield, Tito Puente, Taj Mahal, Peter Rowan and Tony Rice, Dark Star Orchestra, Leftover Salmon, Sleepytime Gorilla Museum, Steve Lukather, Simon Phillips, David Sylvian, Adrian Legg, Kaki King in mnogi drugi.
Skratka preizkušena RockLine trojica razvajenih ušes, ki je California Guitar Trio imela čast videti pred tem prvič 15.10.2003 v Muenchnu, kot predskupino progresivnih burkežev Spock’s Beard, je bila znova počaščena s ponujeno priložnostjo in izletom v bližnji Trst in tako lahko uživala v uro in tričetrt dolgem repertoarju. Dvorana Teatro Miela je bila nabita do poslednjega kotička, kar je pričalo o izrednem zanimanju za California Guitar Trio, stoli so davno tega pošli (na balkonu in v parterju). Kljub temu smo se spretno znašli, udobno zleknjeni na ograjo balkona ob zidu na skrajni desni strani (gledano v smeri na oder).
Možje so ponudili mešanico svojega avtorskega materiala ter priredb nekaterih klasik, ki so sicer poznane večini ljubiteljev glasbe. Svoj repertoar so pričeli z iskrivo in hudomušno Skyline. Tri kitare, na tleh vse polno pedal efektov od leve proti desni stojijo Moriya, Richards, Lams in v ozadju enkratni vesoljec z temnimi očali, hlačami dopetačami in usnjeni črni jakni Tony Levin z bas kitaro. Sanje vsakega gurmana. Fantje nikakor niso stopili s plina in najvišje prestave ter prilili olje na ogenj z enkratnim združevanjem King Crimson klasicizma (osnovni motiv vzet iz 21st Century Schizoid Man ter prehod) in orientalskih glasbenih prijemov, podloženega s prismuknjenim surf rock beatom, v skladbi Zundoko Bushi! Nekaj podobnega so fantje ponovili v nadaljevanju z Melrose Ave. Z intenzivnostjo nabit začetek, ki je v Train To Lamy Suite pt. 1-3 praktično dosegal prvo vreliščno atmosferično točko, ko so dvorano uvodoma zajeli strupeno “nadistorzirani” “black blues kitarski slidei”, ki jih je izvedel Richards z naprstnikom in ob katerih sem za trenutek pomislil, da gre za priredbo In My Time Of Dying (Led Zeppelin).
Lams je poskrbel za vse najhitrejše in najkompleksnejše solaže. Neverjetno je kaj vse zmore njegov mezinec leve roke. Moriya je bil večinoma zadolžen za mirne pasaže! Leva (Moriya) in desna (Lams) kitara sta tvorili izreden kontrast, ki je prijal še zlasti v dodatku in imenitni izvedbi Queenovske Bohemian Rhapsody. Predstavljajte si tri možake, ki prepišejo prav vse enote originala na razpoložljivo glasbeno razumevanje treh akustičnih kitar. Richards je skrbel za glavnino posebnih efektov. Uporabljal je tako naprstnik, kot distorzirani efekt, kateri je služil za posebno začimbo dodano le na izbranih mestih koncerta. Richards je šef tria, povezovalec in nekakšen adhezivni element, na katerega sta vezana ostala dva člena in člana tria.
Fantje so v razvijanju trodelnih harmonij, mnogokrat dodali tudi dele, ki so jih prve odigrali, shranili v spomin na multiefekt in sprožili iz njih harmonične zastore “delay” zvokov, ki so služili v nadaljevanju skladb, za atmosferični objem osnovnih motivov, katere so hitroprsteži nenehno pletli skozi svoj nastop. Eden tovrstno zabeljenih vrhuncev je bila nedvomno izvedba legendarnega komada Mikea Oldfielda Tubular Bells, ki je dobesedno jemal sapo ob dejstvu, kako genialno so se fantje znašli v načinu “prevoda” linij vseh motivov tega sicer kompleksnega komada v jezik akustične kitare.
Izmed skladb njihovega aktualnega studijskega albuma “White Water” (2004), so fantje zažgali z visoko atmosferično Cosmo Calypso, odbito Red Iguana in med vsemi temi, z najbolj čustvenim momentom celotnega koncerta, skladbo The Marsh, ki jo je Richards v svojem nagovoru uvodoma označil, kot veliko posvetilo njihovemu učitelju Robertu Frippu. To je dejansko ena najlepših, najbolj krhkih in senzibilnih skladb, ki so kdajkoli prišle izpod prstov tega tria. Intenzivna melanholija in čutna nežnost, hrepenenje. Unikat svoje posebne lepote.
Trio je v repertoarju predstavil tudi povsem novo skladbo z naslovom Andromeda. Ob tem so izvedli tudi hribolazniško (govori o vzponu dveh alpinistov na goro, ki leži v Italijanskih Alpah, kot je napovedal Richards) z naslovom Punta Patri, katere avtorstvo pripada Bertu Lamsu in je vključena tudi v filmsko podlago za film, katerega scenarij orisuje vzpon tih dveh alpinistov.
Da vsa reč slučajno ne bi izpadla preveč resno, so fantje poskrbeli na idealen način. V repertoar so vključili kopico priredb. Tu sta bili že omenjeni Tubular Bells in Bohemian Rhapsody, potem fantastična in duhovita izvedba The Good, The Bad, and The Ugly (Ennio Morricone) iz njihovega studijskega albuma “Invitation” (1995) in Hideyova posebno hitra speciaiteta – surferska izvedba koščka Beethovenove 5. simfonije imenovana “Unmei”. Fantje so še posebej podjarmili vse ljubitelje skupine Yes, ko so preigrali celoten Heart Of The Sunrise in kjer si je Levin nadel palčke na kazalec in sredinec desnice ter z njima tolkel po strunah bas kitare. Ljudem se je še posebej “cufalo” na “surf rockerja” Misirlou (glavna tema iz filma Pulp Fiction), kjer je Moriya spretno dokazoval svojo veliko afiniteto do surf rocka. Da zna trio tudi vražje “zarockati”, pa je prikazal v posebni verziji lastne režije skladbe Freebird (Lynyard Skynyard). Skratka to je bila velika žurka na sleherni točki koncerta.
V dodatku je Moriya usmeril mikrofon v občinstvo in nakazal ljudstvu naj poje, kajti trio je izvajal Bohemian Rhapsody, Queen “evergreeen”, ki naj bi ga znal na pamet vsak osnovnošolček. Italijanska publika nikakor ni pustila na cedilu tria in je pohvalno prispevala spremljavo svojega lastnega pevskega zbora.
Občinstvo je bilo navdušeno. Z aplavdiranjem je nagrajevalo trio in Levina še pred izvedbo posameznih točk in tudi med samo izvedbo materiala je odjeknil marsikakšen vzklik velikega navdušenja.
Možakarji v celokupnem glasbenem izrazu absolutno ne skrivajo vpliva King Crimson, celo “Yesovski” Heart Of The Sunrise je spominjal, kot bi spisali nov aranžma zanj sami King Crimson. No najlepši in najbolj neposreden primer prisotnosti “Crimson” elementa in dotika stvarstva “Crimson” glasbe, pa poseduje avtorska skladba Red Iguana.
Koncerta je bil prehitro konec! Fantje so napovedali podpisovanje CD-jev po koncertu. Publika je CD-je dobesedno razgrabila po koncertu in naskočila možakarje, ko so ti prišli po koncertu izza zaodrja. Seveda je imel največ dela pri “odganjanju muh” Tony Levin. Hitro smo tudi mi trije izkoristili priložnost, pobrali avtograme, se ovekovečili s Tonyjem, izmenjali nekaj misli ter dobrih želja ter jo pobrisali domov. Tony je neverjetno prijazen in zabaven mož, sila radovednega duha.
Dogodek za 15.00€, ki je odtehtal po doživetem mnogo več! Možakarji so naslednji dan odpotovali v Benetke na poslednji dan evropskega dela turneje, ki je obsegal vsega 6 koncertov po Italiji in od tega, je nastop v Benetkah za trio skupno peti nastop s Tonyjem Levinom, kot posebnim gostom. Potem se odpravljajo California Guitar Trio v Severno Ameriko. Tam jih čaka še obsežnejša turneja, a brez Tonyja Levina in samo zlodej in nadangel Gabriel vesta povedati, kdaj se bodo znova znašli na evropskem zemljevidu. Ne vem kako sploh dokončati ta srečni splet okoliščin, ko ti CGT z Levinom igrajo praktično pred domačimi durmi? Morda zadošča Cezarjeva znamenita ugotovitev: “Veni vidi vici!” (Prišli, videli in zmagali).
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Thomas Breznik
Setlista:
1. Skyline
2. Zundoko Bushi
3. Melrose Ave.
4. Blockhead
5. Train To Lamy Suite pt. 1-3
6. Misirlou
7. Cosmo Calypso
8. Red Iguana
9. The Good, The Bad, And The Ugly (brez T. Levina)
10. The Marsh (brez T. Levina)
11. Andromeda (brez T. Levina)
12. Unmei (Beethoven’s 5th Symphony, brez T. Levina)
13. Tubular Bells
14. Freebird
15. Punta Patri
16. Heart Of The Sunrise
—dodatek—
17. Bohemian Rhapsody (brez T. Levina)
18. Eve
