Založba: Celinka
Datum izida: 16.04.2018
Produkcija: Uroš Buh
Dolžina albuma: 56.15
Zvrst: Singer / Songwritter / Art Rock
Pred tremi leti je izšel precej usekan album projekta N3L z naslovom »Natriletno kolobarjenje s praho«. Del tega projekta je bil tudi Uroš Buh, taisti mož, ki se predstavlja v letošnjem letu v povsem drugačnem glasbenem okolju. Izrazno. Stilsko. Izpovedno. Tudi kantavtorsko. V tem oziru je sestavil konkretno glasbeno moštvo, ki mu pomaga udejanjati vse ideje. Torej album »Buh«, prvenec Uroša Buha ali recimo kar skupine Buh, je v glasbeno komponističnem oziru, kot tudi oziru same sporočilnosti (poezija), zelo močan in jedrnato stesan izdelek, poln otipljive izpovedne substance.
Težko mu nadeneš žanrski okvir, kar dokazuje, da je Uroš Buh večplastno obtesan glasbenik, ki pristopa v idejnem oziru, povsem pristno, resnicoljubno in svobodoljubno. Idejno neobremenjeno. Če je ideja dobra, jo bo uglasbil in skušal iz nje spraviti izrazno izpovedni maksimum. Lahko rečemo albumu, da je kantavtorski, lahko mu rečemo, da je silno prijazen radijskim frekvencam, čeprav njegov namen ni iskanje radijske naklonjenost, kar pomeni, da je nasploh po pretkani muzikaličnosti, premisa popa na albumu določena, vendar ne rine v ospredje, nagovarja pa ta premisa v melosu tipsko »slovensko-geografsko«, sicer pa gre za art rock album, ki nosi v rahlih in nepretencioznih okvirjih komponiranja, celo vzvode psihadelije. Na to namigne uvodna Lovim dež, ki v svoji rahlosti, sloneči na preprostem formatu komponiranja, odpira kup prostora za integracijo malih finih, a jasno artikuliranih vključkov instrumentalnega kontrastiranja, v katerem se znajde tudi prostor za orglice Mihe Eriča (Prismojeni profesorji bluesa). Čeprav uvod še ne prinese prve lastovke, pa v tem primeru dodobra razgali princip tega izdelka, ki v skladbah od prve do zadnje točke, favorizira gradnjo intenzivnih razpoloženjskih stanj ter atmosferičnih kontrastov, saj nagovarja album kot celota, povsem nepretenciozno, milozvočno, sanjavo, cerebralno, tudi mistično, da in lahko se doda, da nosi nekaj navdiha prevzetega iz znane »floydovske« ezoterike oziroma s samostojnih Gilmourjevih albumov. Skladba Mesto velja za eno “trših” ter hitrejših točk albuma, s poudarjeno rockovsko frazo, a še vedno z neverjetno nalezljivo všečnostjo kompaktnega komponiranja, ki jo morajo posvojiti polagoma tudi radijske frekvence.
Uroš, po naslovnici sodeč strasten oboževalec razmočenih kremenovih kamnolomov, je zelo izpopolnjen glasbenik in vokalist. Poseduje variabilen, v barvanju prepričljiv in kakovosten izpovedni karakter kar se same interpretacije poezije tiče, še zlasti pa godi na albumu njegov instrumentalni doprinos. Ob vse prisotnih akustičnih elementih, je to toplo in organsko zveneča integracija pol akustične kitare, pri čemer imponira še posebej domiselna integracija okrasnih prehodnih ornamentov in malih solističnih vzgibov, s katerimi spretno zapolnjuje kompozicijske strukture, jim daje celo noto mističnosti in kot omenjeno, glede na milozvočni ambient kompozicij ter mehak in pretanjen ritmični kinetizem, dotik psihadeličnosti. Je pa Uroš pri tem preposlušal kar nekaj blues glasbe, očitno pa je, da mora biti tudi velik ljubitelj mehkobe in pretanjenosti Davida Gilmourja.
Buh je silno spreten tudi v postopni gradaciji vzdušij, ki polagoma plujejo v krešendo želene vzpostavitve vzdušja. Najbolj neposreden primer doseganja takšnih stanj ponazarja na albumu izvrstna Novi časi. Pri doseganju in intenziviranju tega elementa silno spretno kupčuje tudi s premišljeno in prefinjeno integracijo dodatnih harmoničnih napevov, ki se na posameznih mestih vključujejo h glavni vokalni liniji. Album je poln malih, kratkih a pretanjenih potez in v skladbi Senca srca se v tem oziru prikladno vključi v dejanja tudi Gombačev lisičji rep, kompatibilno skombiniran z Buhovimi žvižgi. Docela album, ki v prvi vrsti gradi na kontrastnih ter intenzivnih občutjih, ki poslušalca odpeljejo. Zadnje tri skladbe so odpete v angleškem jeziku in so nastavljene na rep, prav zato, da poslušalca ne šokirajo preveč, saj dostavljajo preskoka albuma v novo energetsko vibracijo. Tudi te tri skladbe so oddelane še naprej silno zavzeto in v siju perfekcionizma. Odpete so silno dopadljivo in v smislu vokalne metrike ter naglaševanja, delujejo prepričljivo anglo-ameriško. To vzdrževanje kredibilnosti tudi v delu albuma, ki je angleški, zgolj izkazuje ter potrjuje Uroševo veliko izkušenost, ki jo je pridobil skozi leta delovanja v glasbenem poslu, kar prikliče iz podzavesti povsem nehote tudi njegovo delovanje v zasedbi Relight. Kompozicije ne sledijo popolnoma predvidljivi šabloni postavljanja akordov, pač pa občasno presenetijo s pritikanjem neobičajnih, kar rezultira v zanimivem razvoju samega melosa, takšna skladba pa v muzikaličnem oziru, posledično zavije na polja nepričakovanega. Npr. Come Near je ena takšnih, druga je npr., obe skladbi pa sta gradnika, ki prav na repu albuma, vplivata na porast elementov alternativnorockovskega odzvena.
Sanjavo zazrti art rock album, ki nosi povsem nenamerno nekaj tiste dolenjske sapice takšnih slovenskih albumov in bo intenzivneje potrkal na vrata tistih glasbenih duš, ki imajo radi art rock dotike izvajalcev Bort Ross, Dan D, EPP (alias Erik Platon), kantavtorski album Daniela Vezoje »Where the Light Resides« celo starejših in bolj klasično rockovsko onetanih Drevored, kot tudi samostojnih del Jerneja Zorana. A ne pozabimo izpostaviti. »Buh« je drugačna art rock štorija, s sebi lastno glasbeno usmeritvijo, samosvojo energetsko vibracijo in prepoznavnim glasbenim karakterjem. Obenem naphan s polnokrvno otipljivostjo kreativnega perfekcionizma ter pretanjenosti!
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.5 / 10
Seznam skladb:
1. Lovim dež
2. Mesto
3. Poleti
4. Jutri
5. Senca srca
6. Novi časi
7. Mislim nate
8. Lov na človeka
9. A Letter to Leni
10. Come Near
11. Fearless
Zasedba:
Uroš Buh – kitara, vokali
Vid Drašler – bobni
Jošt Drašler – bas kitara, vokali
Ambrož Božiček – rhodes, hammond
Metod Banko – ak.kitara, vokali
Višnja Fičor – vokali
Miha Erič – orglice
Julijan Erič – električna kitara
Boštjan Gombač – pojoča žaga
Rok Šinkovec – klavirska harmonika
Mario Babojelič – kitara
