Bridear
20. 2. 2017
Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Bridear, japonski vseženski metal kvintet ustanovljen leta 2011 v mestu Fukuoka, je na evropski turneji obiskal tudi slovensko prestolnico. K nam so prišle punce predstavit svoj prvi studijski album z naslovom “Baryte”, ki je izšel v lanskem letu.
Definitivno so japonski glasbeniki od vselej sloveli po posebnostih svoje glasbene percepcije, tudi posledičnem »čudaštvu« v ekspresiji glasbene umetnosti in že po tej plati so obiski njihovih koncertov vselej veljali za silno privlačne. No, dekleta v ekipi Bridear so pravzaprav na videz komaj polnoletne gospodične, ki v glasbenem oziru ne predstavljajo prav nobene posebnosti. A ko prišteješ njihovo mladost ter dejstvo, da so punce, potem dobiva njihov opus višjo ceno. Nasploh pa se skupini lahko samo prikloniš, ko te prepričajo in prevzamejo med samim nastopom.
Tokratni obisk Orto bara je bil silno všečen. Brez predskupine, brez mnogo energetskega vložka, ki ga trošiš ob čakanju na glavnega izvajalca in brez slehernih pričakovanj. Resnično sem se bal, da bo koncert prazen. Narobe. Vsaj sto ljudi se je nabralo v mali, se pravi gornji dvorani Orto bara. Ne boste verjeli. Obrazi, ki jih v veliki večini ne srečuješ na metalskih koncertih Slovenije. Torej? Da. Študentje japonščine in njihovi prijatelji. Ko so punce ob pol enajstih zvečer zasedle svoje položaje, se je publika premaknila iz ozadja povsem do roba odra. Takoj, ko so nadebudne mladenke vžgale svoje stroje, se je rajanje začelo. Resnično rajanje. Energija v Orto baru je bila izvrstna. Ljudje so se odzivali bučno, vsaj polovica obiskovalcev pa se je med koncertom skupine tudi konkretno natelovadila.
In Bridear? Z izjemo basistke Haru, niso bile opravljene v neveste, kar bi pričakovali glede na videoposnetke njihovih koncertnih nastopov. Publiki so podelile točo nasmehov, ob katerih odpove v celoti tudi vsa ameriška igralska šola. Ne glede na to, da je zmes power metala in metalcorea delovala predvidljivo, so punce osupnile s prikazanim. Kompozicije so ob dejstvu, da prihajajo iz ženskega sveta domišljije, vse prej kot lahke. Sestavljene so iz več vodilnih motivov, več ritmičnih ključev, več melodij. Vsebujejo izdelane uvodne in končne dele. Prav tako so punce osupnile s hitrostjo, ki jo razvijajo v skladbah. Ultrasoničnost rojena! Obe kitaristki, Mitsuru in Misa, sta enakovredni v solažah, kjer drvijo prsti po kitarskih vratovih s peresno lahkoto, punci pa streljata ekstremno hitre solistične pasaže tako bravurozno, da so z lahkoto zgled tudi marsikaterim slovenskim kitaristom, ki večno preučujejo tehniko igranja kitare Alberta Einsteina.
Torej neoklasicistični pristop v šoli igranja kitare, blizu švedski šoli. Takoj postane jasno, zakaj so recimo Y.J. Malmsteen, Chris Impelliterri in Paul Gilbert na Japonskem od nekdaj neverjetno popularne kitarske figure. Japonci so od vselej močno cenili tehnično brezhibnost križano s peklensko hitrostjo. Preverite samo japonskega kitarista mlajše generacije z imenom Syu, njegovo zadnjo solo ploščo, projekt Animetal ali / in plošče njegove skupine Galneryus. Utrgalo se vam bo ob peklenski hitrosti informacij, ki se širijo v zaigranem materialu. Kitarske pasaže v tercah Bridear potegnejo seveda obvezno včasih tudi na Iron Maiden, obenem pa je zanimivo križanje teh starošolskih metalskih navad z modernimi prijemi, ki vlečejo na zvočnost metalcore zasedb. To velja zlasti za implantacijo pasaž polnih »breakdownov«, zaigranih na zgornjih treh strunah nižje rohneče uglasitve in spuščenih bas linij. Neverjetna zmes starega in novega. Vse to je zapolnjevala izvrstna Kai za bobni, sploh je osupnilo njeno suvanje dvojne bas boben stopalke, s katero je polnila razpoložljivi prostor v skladbah.
V vokalnem oziru je pevka Kimi fenomen. Tudi v oziru ali jo gre jemati povsem resno ali ne. Ne vem, ali je kdo v klubu tega večera dojel v katerem jeziku prepeva. Naslovi skladb so seveda zapisani sicer v angleščini, a ko punca prepeva nisi prepričan kateri jezik uporablja. Ni ne japonščina, ne angleščina. Verjetno »po-japonjena« angleščina. Korenito prirejena. Neverjetno simpatična pevka je nekajkrat z ekstremnimi višavami na meji predirljive sinusoidne piskavosti skorajda preluknjala ušesne bobniče prisotnim. Z glasovoma sta ji pomagali kitaristka Misa z growli in basistka Haru.
Izvrstno je tudi izkoriščanje odra. Punce so neverjetno dinamične. Čupanje vsevprek. Obe kitaristki zavzameta centralno pozicijo vselej, ko se igrata v tercah, prav tako zavzemata centralni legi, ko solirata. Pri tem si lahko izmenjata tudi več »lead break« pasaž. Kot povedano. V vsem kar slišiš, ko gledaš Bridear, je ogromno garanja, garanja in le garanja, ki zgolj dokazuje, kako so Japonci marljiv narod. Stvari, ki se jih Bridear lotevajo, udejanjajo z neverjetno zavzetostjo, srčnostjo in žarom. Punce so med igro neznosno uživale. To je bilo jasno vidno, kot beli dan.
Koncert se je sklenil v uri ni deset minut. Kot bi mignil. Ni ga bilo junaka, ki bi izrekel kakršnokoli pripombo (morda zgolj zaradi zamorjenega zvoka kitar v prvi tretjini koncerta), pač pa zgolj občutja priznanja za izkazano odrsko nepopustljivost in neverjetno podoživeto izvedbo, zabeljeno z izvrstno bero ustvarjalne domišljije ter perfekcionizma in tehnično dovršene izpiljenosti. Za obči glasbeno ustvarjalni domet ženskega sveta so Bridear zares svojevrstna atrakcija in vsega zavidanja vreden fenomen, ki ga morate nujno vsaj enkrat v življenju izkusiti na koncertnem prizorišču tudi vi. Pet absolutnih »cukrov«, ki izzovejo iz globin svojih duš pravega koncertnega demona!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Klemen Udovč
