Založba: Samo Records
Datum izida: 15.01.2020
Produkcija: Samo Šalamon
Dolžina albuma: 64.14 min
Zvrst: Art Rock
Ocena: 9.5 / 10
Kupi album!
Brest preraščajo vse bolj in bolj v glasbeno inštitucijo, ki jo je treba v slovenskem glasbenem prostoru jemati zelo resno. Če je kdo dobil občutek, da je album »Nemi film« (RockLine recenzija) le vmesna stopnička na poti artističnega zorenja glavnih akterjev in najbolj prepoznavnih Brest figur, to je vselej pečatne pevke Vesne Zornik (Katalena) in Sama Šalamona, sicer enega najbolj nenavadnih in posebnih kitaristov, kar jih je dal univerzum tudi v mednarodnem oziru, ga je taisti občutek prevaral. Brest so ob prihodu Bojana Krhlanka na mesto stalnega bobnarja in sprejetjem Sama Pečarja na mesto stalnega basista, krenili na odre in se utrdili v formaciji kvartet »plus ena«. Ta »ena« pripada pesnici Kristini Kočan, ki je dejansko peta članica skupine, odgovorne za vsa besedila, ki jih potem uglasbi Samo Šalamon. Tako je po nepolnih treh letih, privekal na svet novi album »V polsnu«.
Že predhodnik je postregel s kar eno uro glasbe, njegov naslednik pa ni v tem nič manj ambiciozen in dostavlja še kanček več igralnega časa ter znova kar 14. novih avtorskih točk. Dejansko je Šalamon, ob Krhlanku (Bojan Krhlanko je v zadnjih letih postal izredno cenjen in iskan, saj igra s Šalamonom v Roten GirlZ, igra pri Kukushai, za Litošt in nenazadnje, so ga hitro pograbili v svoje vrste celo veliki Laibach), mož z izdelanim jazzovskim ozadjem in se tako v formaciji Brest preizkuša v okolju, ki zahteva veliko mero adaptacije. Kultura jazza ostaja vse prisotna, a je plasirana v takšno okolje znatno bolj pretanjeno, z večjo mero koncizne artikulacije v aranžiranju. Vpetost v glasbeno telo, ki v viziji postavlja v ospredje skladbe z izdelanim aranžerskim karakterjem, to je tudi pečatno mero spevnosti in muzikaličnosti, izdelanih navez med kiticami, refreni (predrefreni) predstavlja torej svojevrstni izziv. Že karakter točk na albumu »Nemi film« je potrdil izjemno večplastno obtesanost Šalamona in prav zavoljo dejstva, da skladbe artistično rastejo in padajo na kitari Sama Šalamona, je prav neverjetno, koliko zanimivih obrazov kitarske igre postreže ta glasbenik tudi na albumu »V polsnu«. Domet svoje izpovedne plastovitosti na novem albumu poglablja in razširja in Samo, ki se je na mednarodnem prizorišču pretežno proslavil kot »(free)jazzovski genij«, je v zgodbi o Brest, postavljen pred povsem drug izziv. V skladbah je odigral več kitarskih linij, tudi kombiniral linije z akustiko (tudi mandolino), elektriko in polakustiko, obenem jih občasno okrašuje z močnim sustainom, ki kreira »soundscapes« ezoteriko (v naslovni skladbi albuma ali v Japonski gozd, vleče celo na trike blizu Stevena Wilsona in Porcupine Tree, zvočno in efektivno sorodnost bodo prepoznali tudi ljubitelji Pink Floyd, ali celo (neskromno zapisano) King Crimson). A je vse to pazljivo »podrejeno« kompaktnim formam točk. Nekaj posebnega pa pričara skladba Lov. Gre za skladbo, ki se nahaja na sredini albuma in ga presenetljivo atmosferično »prelomi«. Je (za razliko od ostalih skladb) mračna, posebej raziskujoča (ujame tudi mistiko), a v vsem še vedno kompaktna. Predvsem prevzame v drugem delu Samova kitarska solaža, ki se posluži distorzirane zvočne narave, v linijah pa se vanjo vpne celo nekaj tonov arabske narave. Povsem progresivna solaža, ki poglablja art izkaznico glasbenega značaja skupine.
»V polsnu« je v vseh ozirih brez dlake na jeziku povedano izvrsten album. Samo je odigral tudi bas kitaro (z izjemo devete skladbe, kjer bas odigra Samo Pečar), dodal klaviature, se pri »okraskih« in oplajanju zvočne slike poslužil tudi dodatkov mandoline, ter (kot je v navadi) združeval linije akustičnih in električnih strun. Integralna je vloga edinstvene barve glasu Vesne Zornik, ki znova z lahkoto prevzema in zapelje. Vesnina interpretacija se srčno in kompatibilno staplja s poezijo Kristine Kočan ter ji s svojo slikovito čutnostjo vdihuje življenje. Vesna to pot skorajda ne pristopa z zanjo specifičnim trikom, kar vceplja barvi vokala več rezkosti, kar je njena značilnost, ko prepeva pri Kataleni. Pri Brest je prostora za lucidnost manj, kolikor ga sploh je. Po večini pristopa Vesna s posebej nežno, milo in prožno mehkobo kar v primeru nove glasbe še bolj zgrabi, glede na prvenec. Zakaj? Skladbe delujejo po večini tako, kot namiguje naslov »V polsnu«. Dejansko zasanjano, večkrat blago ezoterično, večkrat mistično zazrto, koprneče in v teh mehkih zvočnih kolažih visoke organske narave, zadržujejo takšno učinkovanje tudi v ogrodju mirnih ritmičnih ključev, pri čemer Krhlanko večkrat zgolj blago »liže« činelice. S tako izrazito sofisticiranim pristopanjem, dosegajo Brest posebno magnifikacije občutij, ki zgrabijo toliko bolj intenzivno, kolikor bolj mehkeje so interpretirani (igrani in odpeti). Zlasti v teh nežno nagovarjajočih, umirjenih delih albuma nastaja ogromno prostora za razvoj muzikalične narave bas kitare kot instrumenta, kar izkorišča Samo Šalamon kontrastno. V muzikaličnem iztržku tudi bas linije odlično optimizirajo zvočno sliko in to prihaja posebno do izraza npr. v, kot »mili vetrič božajoči« Peščeni poljubi, ki jo zatem na albumu nasledi izrazit kontrastni obrat vzdušja v folk in radoživo obarvani Izlet.
Vesna vdihuje skladbam prepoznavni karakter kabaretne šansone, a je zanimivo, da Šalamon v idejah s katerimi okrašuje osnove motive, vnaša vseskozi glasbene elemente (»rešitve«), ki skladbe preoblikuje do te mere, da dobivajo format artistične samoniklosti, eklekticizma in nadžanrske izzivalnosti. Vesna si v melodijah nenehno izredno spretno odpira prostor za magnifikacijo svoje vokalne narave, ki je za razliko od horde slovenskih punc, prihajajočih iz šolskih valilnic uniformnega vokalnega uokvirjanja, na miljo prepoznaven in nosi vseskozi sebi lasten karakter. Glasba nosi na novem albumu tudi jasne obrise popa in srednjevalovske spravljivosti, zato je mnogo kandidatov med 14. točkami, ki z lahkoto najdejo pot do radijskih valov. Skladba, kot je Midva sva vse, je lahko takojšen mini radijski hit, nič manjši potencial v tem ne skriva prav tako izvrstna Nočna scena.
Album z ogromno glasbene substance, album za katerega presenetljivo radostno ugotoviš, da 14. skladb, ki so nanj uvrščene nikakor ni preveč, saj se odvrti preko 64. minut glasbene substance hipoma. Med skladbami ni kakovostnega kolebanja. Le te dosegajo veliko mero idejne in aranžerske razgibanosti ter dinamike razgibanja vzdušij, album pa na tak način dosega izredno artistično konsistenco Kemija je tu! Učinkuje izvrstno, kot grabi polnokrvno album » V polsnu«. Upajmo, da glede na izjemno vpetost glasbenikov v različne projekte in izzive, Brest obstanejo in postanejo stalnica, ki bo s svojo samoraslo in izzivalno kreativnostjo, za katero stoji ekipa slikovitih glasbenih umetnikov, v svoji sijajni artistični samoniklosti in eklekticizmu, tudi v prihodnje bogatila, idejno večkrat podhranjeni slovenski glasbeni prostor.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Balada (04:48)
2. Tisti čas (04:24)
3. V polsnu 05:50
4. Zlato (04:22)
5. Japonski gozd (05:10)
6. Midva sva vse (04:50)
7. Lov (05:36)
8. Pelji me tja (04:46)
9. Nočna scena (04:04)
10. Pod dlanmi (04:12)
11. Peščeni poljubi (04:30)
12. Izlet (03:46)
13. Lutke (05:02)
14. Prazne ure (02:52)
Zasedba:
Kristina Kočan – besedila
Vesna Zornik – vokal
Samo Šalamon – akustične in električne kitare, mandolina, bas kitara (vse razen 9), klaviature, spremljevalni vokal
Samo Pečar – bas kitara (9)
Bojan Krhlanko – bobni
