Založba: Pivec
Leto izida: 2012
Produkcija: Blaž Celarec & Matevž Kolenc
Dolžina albuma: 44.36 min
Zvrst: Singer / Songwritter
Boštjan Narat je gotovo posebnež med umetniki slovenske kantavtorske šole pri nas. Mož, ki je nekoč igral v skupini Sflitrom, bolj kot ne na podlagi zabave v eksperimentu nenadejano soustvaril zasedbo Katalena, potem ko so vpleteni ugotovili, da bi začeli radi resneje uživati v izzivu transformacije izročila slovenske ljudske glasbe v modno art varieteto novih časov. Pred dvema letoma pa izide samostojni studijski prvenec »Strah je odveč«.
»Strah je odveč« nosi močan izpovedni karakter, Narat pa je z njim položil temeljni kamen, ki mu daje v svoji otipljivi substanci vse polno razvojnih iztočnic nadgradnje v smislu artističnega zorenja. Poteza, da vključi mož na novi album »Konec sveta vedno pride nenapovedano« pravzaprav kar celotno spremljevalno ekipo glasbenikov, je bila nekako logična. Ne povsem pričakovano dejanje, vseeno pa na moč zaželeno.
»Konec sveta vedno pride nenapovedano« zadržuje vso pronicljivost velikih izpovednih talentov osebne note (večinoma osebne) Boštjana Narata, senzitivno čut za oblikovanje odlične kombinacije dostopne spevnosti, ki hodi z roko v roki z dušebrižno besedno igro, ki obenem presune, a hkrati nasmeje, saj vseskozi sledi resnicoljubju. Narat je mojster podajanja poezije. Mojster interpretacije le te. To je izkazal iskrivi značaj in intelekt prvenca, novi album pa to spoznanje zgolj poglablja in širi njegovo izpovedno moč. Narat še vedno pretkano stopnjuje senzitivni karakter danih točk poezije in s tem skoraj subtilno upogiba samo razpoloženjsko stanje znotraj skladb, ki tako na moč prepričljivo jezdijo na valovih do krešenda in nazaj v novi val. Denimo »ritmično spotikava« burleska v Dvajset let. Od predirljivega podajanja verzov, ki meji na vpitje, do čutečega božanja. Po vzoru »mrzlo-toplo«.
Boštjan Narat nadgrajuje ta pridih pogube malega človeka pahnjenega v nošnjo križa nadetega na svoja pleča za časa tlake, ki mu rečemo življenje. Kot odsev nepoštenja družbe, do poštenega. Vendar pa je to odeto v nek svečan odsev subtilne prispodobe genialnega karakterja, ki vseskozi preprečuje, da bi bila izpoved banalna, plitka in konzumentu trivialno rešljiva.
Daleč od tega da bi s karkoli do te točke razumelo negativno. Nikakor ne. Le povsem realno. Prizemljeno. Prav zato toliko bolj zleze poezija tega umetnika pod kožo v skladbi, kot je Režem ovinke. Skladba je prava atmosferična »srhljivka«, ki bazira na čistem nizanju naravnih kolažev zvočne krajine. Posebej, ko se po dramatičnem razvoju poetične izpovedi, skladba prelije v še intenzivnejši izhodni »crescendo teater« prave male »srhljivke albuma,«, ki ga na tej točki zadržuje v razpoloženju melodija viole, objete v počasi valečo pregrinjalo bobnarskega udrihanja, zlasti hrupa činel.
Mali človek je posebej na udaru, ko ugotovi da zna postati poštenje prava nadloga. To je skladba Egon. Genialna igra besed, k v iskrivo subtilnem nivoju odpira slehernemu oči, kako se živi danes v naši družbi. Kontrasti sosledij podajanja verzov so izjemni. Denimo »Steklena vrata, jeklenih obljub« – Narat ve, da se milnih mehurčkov, pač ne more prodati »Pri enih so usta da lažejo, pri drugih so oči, da jočejo« – žal je prvih vedno odločno manj, a ti imajo »vago in meč«, drugi pa so ali spranih možganov, ali pa so spregledali, pa jih je odločno premalo, ali pa so preprosto povsem otopeli in le še čakajo na konec ere človeštva, njegove brezmejne sprijenosti, ki nam je vsiljena.…. Egon ga je nasankal to je neizpodbitno na albumu! Verjetno ni položil najboljše prasice iz revij moških stranišč in se ni vozil za volanom najhujše Ferrarijeve mašine nesluteno bestialne agresije, je pa ohranil svoj individuum. Kar pomeni, da je konec koncev zmagal. A je ostal spregledan. Mojstrska izpoved.
Je v »Tisti ki zna, in ona, ki ve« izpoved ljubimca iz omare, ko mečeta oba »kocke za njegovo srce«? Še ena genialna besedna igra. Da pronicljivosti v Naratovi poeziji ni videti konca, potrdi zaključna premetenka Romeo Julija, izdatno naphana s sarkazmom, ki ga generira polteni prebitek testosterona v krvi ! Trpka melanholija preplavi album v skladbi Stari mož. Narat nosi vseskozi to konturo blage melanholije, čeravno to ni najbolj posrečen izraz, ki bi korektno zaobjel njegovo izpoved. Recimo da zna biti čuteče grenak, ta grenčica pa občasno presunljivo obteži naravo njegove poezije, kot je to v skladbi Stari mož.
So trenutki, ki vam ne bodo pustili dihati. Sarkazma polna mera je podana v Če padeš po tleh. Gre pravzaprav za prekodiranega Egona v novo poetično izpovedno formo, iste bazične sporočilnosti. Preprosto. Karikirano gre v tej skladbi za test vztrajnosti posameznika, da prenese izprijenost značajskih lastnosti ljudi nove dobe, v naprej izgubljene bitke tekmovanja s časom v dobrobit zablode servirane, kot »materialna prosperiteta«. Ne padite po tleh torej! V tej skladbi gradi pravo psihadelično kuliso tudi električna kitara v ozadju, ki poglablja sarkastični značaj skladbe.
»Zdi se« bi sodila po prelepih aranžmajih za klaviature in violino, ki objemajo božajoči Naratov vokal, med tip šansone, ki bi ji nedvomno rade volje prisluhnil tudi sam presvetli Frank Sinatra. Pravi Narat, da je skladbo napisal potem, ko je obiskoval nekaj časa lokal za kavico in se redno srečeval z očmi dekleta za drugo mizo, locirano na nasprotnem koncu lokala. V takšnih situacijah seveda kljuje moška domišljija s polno paro. Nedvomno eden vrhuncev albuma. In upam da je punca na koncu zares tudi prišla na Naratov koncert.
Naslovna skladba vozi po kolesnicah otvoritve prvenca le da ste takoj pahnjeni v povsem novo izkustvo. Narat je oborožen s spremljevalno ekipo glasbenikov. Lahko bi se reklo v oddaljeni različici, da je naslova skladba albuma nova Yet Another Tango, vendar pa prevzame tak sentiment malo kasneje brhka Jutra z latino karakterjem v spremljavi piana in ritmih. Tu se Naratu znova pridruži v duetu milo šepetavi in jedrnato čuteči vokal Mine Špiler (Melodrom, Laibach), ki znova ne pogreši v svoji izrazni volji in moči.
Trenutek, kjer pa kontrast krhke subtilnosti še posebej predrami v svoji čvrsti, realno prizemljeni dvonožni drži (ki jo moraš šele izluščiti) ponudi skladba »Tistim ki ne vedo«. Verzi razkrivajo dualnost mladega nedolžnega bitja , ki se uči in strah starega, naučenega. Kontrast med brezmadežnostjo, deviškostjo, nezlaganostjo na eni strani in opazovanjem tistih, ki so jih že izurili »da se bojijo svetlobe«, a si tiho želijo učenja tistih, ki še lahko sanjajo. Predvsem godi v tej, eni najboljših skladb albuma (v poeziji in aranžmajih spremljave),. izjemen objem sintetizatorja, ki ima konturo staroselskega melotrona in enoglasni okrasek, ki bdi nad ozadjem tovrstno zgrajene spremljave. Hja ni kaj, Nord-ove klaviature lahko delajo prave čudeže.
Za besedo Blaž se v slovenskem prostoru rada skriva bobnarska funkcija. To pot z Naratom ni ljubitelj eksperimenta in »gospod vsepovsod« Blaž Grm, ne Blaž Soklič, če se kdo še spominja slovenskih thrash metal straroselcev Game Over, ki so leta 2008 izdali enega najbolj zanimivih eksperimentalno izzivalnih albumov imenovan »Eclectric«. Z Naratom je “tretji” Blaž. To je Blaž Celarec, jazzovsko urjeni glasbenik in to ne skriva sleherni korak albuma »Konec sveta vedno pride nenapovedano«, ko govorimo o bobnarske interpretaciji. Prav njegova ritmična zabela daje skladbam poseben značaj dinamike, pravzaprav »razpihuje« sam razvoj skladb, z razgibavanjem, ki je plod Celarčeve raziskovalne igre. V dani situaciji sproža bobnanje višjo raven decibelov, kar denimo poglablja srhljivi drama moment v težko valečih udarcih skladbe Režem ovinke. Eden tovrstno uperjenih momentov albuma oriše Celarčevo bobnanje v kombinaciji z Naratovim možatim nastopaštvom v Kako končati to pesem?, ki se jo drži v skoraj vojaškem maršu koprena gotove »pogube« V Tisti ki ne vedo se izdatno zaiskri jazzovska šola, saj Celarec najde o ogromno prostora da se razmahne in zapolni figure v ozadju z dinamično raznoliko ekspresijo, ki vdihuje zasanjanemu trenutku plošče, izjemne subtilne izpovedi te skladbe, poseben karakter. Če ostanemo pri isti pesmi je ritem uporabljen v kitici skladbe »Tistim, ki ne vedo«, saj imitira oglašanje parne lokomotive, v povsem nevsiljivi subtilni maniri, ki riše vzporednice z ritmom famoznega hita Pat Metheny Group imenovanega Last Train Home. Kombinacija s Celarcem se je za ta album izkazala kot idealna rešitev.
To je to. Ko vržeš jajca na pladenj. Drugače ne gre, kot da stopaš gol in bos, ko se greš kantavtorja. Ne šteje prav noben, še tako genialno urezani aranžma spremljave, če je izpoved poezije plitka. Obratno funkcionira vselej, če pa niso verzi polni – otipljivi, kaj šele njihova interpretacija, ne pomaga prav nobeno ličilo še tako iskrive spremljave. Boštjan Narat temu mojstrsko kljubuje. Še več. S »Konec sveta vedno pride nenapovedano«, se je povzpel na še višji izpovedni nivo sebi lastne pridige, kar utrjuje njegov položaj na mestu enega najvidnejših likov sodobne slovenske kantavtorske igre.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.5 / 10
Seznam skladb:
1. konec sveta vedno pride nenapovedano
2. Dvajset let
3. Jutra
4. Tistim, ki ne vedo
5. Režem ovinke
6. Egon
7. Tisti, ki zba, in ona, ki ve
8. Star mož
9. Če padeš po tleh
10. Zdi se
11. Kako končati to pesem?
12. Romeo Julija
Zasedba:
Boštjan Narat – vokal, kitara
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Matevž Kolenc – aranžmaji, električna kitara, bas kitara, zvončki
Polona Janežič – klaviature
Jelena Ždrale – viola, violina
Blaž Celarec – bobni, tolkala, klarinet
GOSTUJOČA GLASBENICA:
Mina Špiler – vokal (skladba št. 3)
